Sleherno »tehnološko« obdobje obvladujejo posamezniki, z večjim vplivom na družbo kot ga običajno imajo lastniki ali direktorji pomembnejših podjetij. Že nekaj časa nam tako življenje krojijo in ga še nekaj časa bodo Jeff Bezos, Tim Cook, Sundar Pichai in Mark Zuckerberg. Elon Musk ne sodi neposredno v bando štirih, saj nobeno njegovo podjetje nima prevladujočega položaja. A to ga ne moti, da se ne bi obnašal podobno, zato ga zlahka obravnavamo kot pridruženega člana!
Dr. Dan Podjed je na spletnem posvetu na temo digitalizacije družbe CyberSociety podal pronicljivo misel, ki lepo opisuje omenjeno gospodo. »Prelomne tehnologije ustvarjajo ljudje, ki kažejo pomanjkanje empatije, kot sam vidim Elona Muska in Marka Zuckerberga, in to situacijo ter usmeritev napredka samo še poslabša.« Čeprav iz ust članov »bande štirih« derejo besede o napredku in pomoči človeštvu, jim je v ospredju predvsem lastna in dobrobit podjetij, ki jim načelujejo. Ne bodo se ustrašili ničesar, nič jih ne bo ustavilo, da ne bi dosegli zastavljenega cilja. Eden in edini zveličavni »profit«, pri čemer jim je popolnoma vseeno za škodo, ki jo bodo povzročili ljudem in družbi. Na veliko se izogibajo plačevanja davka, ustvarjajo pogoje za dvig cen, omejujejo tekmece – skratka uporabijo čisto vse možnosti, ki so jim dosegljive in niso neposredno v sporu z zakonom, čeprav se do neba vidi, da so nemoralne in neetične. Zanje je dovoljeno vse, kajti cilj opravičuje sredstva. Ne zmenijo pa se za neko drugo načelo. Z močjo pride odgovornost!
Elon Musk: Ni vse zlato, kar izreče
Za Elona bi težko dejali, da mu je mar za ljudi. Če malce posplošim. Spomladi je sprožil je rast kriptovalut, da jih je ne dolgo kasneje torpediral. Upam si staviti, da so v vmesnem času njegova podjetja pridobila. Sam sicer pravi, da je to naredil, ker se rad šali. Malo verjetno. Ni Joker, temveč preračunljiv poslovnež, ki natančno ve, kaj želi in kako bo to dosegel. Ugotovil je, da lahko, zato je to storil. Nekaj je hudo narobe v dolini šentflorjanski, da ima tolikšen vpliv sicer slavna, a vendarle oseba brez izvršne moči. Naj mi nihče ne reče, kaj potem, se je pač znašel. Kaj pa odgovornost do ljudi, ki mu sledijo. So krivi sami, ker so nasedli? Kje je tu Muskova odgovornost za zlorabo očitne moči? Živimo v družbi, v kateri največjo nevarnost predstavlja pretirani individualizem in še zdaleč ne drugi »izmi«, ki si jih politiki po potrebi izmišljujejo. Torej bi on oziroma vsi mi morali razmišljati širše in bolj povezovalno.
Elon Musk je svetilnik tehnološkega razvoja in človek, ki svoj vpliv velikokrat izkoristi, da nekaj porine naprej, kar drugače morda ne bi bilo porinjeno. Sodobni Howard Hughes. Toda ni nezmotljiv in vsega kar izreče, ne bi smeli vzeti za čisto zlato. Ni dvoma v njegov pozitivni vpliv na industrijo električnih vozil in še na marsikatero drugo področje, čeprav od vesoljskega programa večina ravno ne bo imel veliko koristi. Težko bi sicer z dovoljšno mero strokovnosti zanikali, da so bila vozila Tesla v kakovosti izdelave, udobju vožnje in vsem ostalem, kar odlikuje avto in ni neposredno povezano s pogonom, slabša od izdelkov klasične industrije vozil. Musku smo marsikje in marsikdaj pogledali skozi prste in njegove izdelke ter ideje hvalili bolj, kot si zaslužijo. Kar do nekje sovpada z odnosom javnosti do Appla. Nihče mu tudi ne nalije čistega vina glede projekta Starlink, ki bo drastično spremenil pogled na nočno nebo. Ni dvoma, da je treba vsem ljudem na svetu omogočiti dostop do hitrega interneta, le to bi morali storiti na manj intruziven način.
Priznamo ali ne, živimo v patriarhalni družbi, zato se bomo še načakali, da si bo v tehnološki industriji podobno pomembno vlogo dobila katera od sicer uspešnic direktoric in podjetnic.
Tim Cook: Naj se drugi pokorijo našim pogojem
Nobeden od člane bande štirih ne bi imel čisto nič proti, če bi vodil podjetje z monopolnim položajem na trgu. Apple nima monopola, to je sicer dokaj jasno, je pa dominanten na delu trga, ki ga obvlada, zato se vse bolj obnaša kot absolutistični vladar. Odloča, kdo lahko in kdo ne sme prodajati izdelkov, aplikacij in storitev znotraj njihovega ekosistema in brez pretiranega sramu odstrani vse, ki mu vsaj malce hodijo v zelje. Zaradi tega so ga najprej začeli preiskovati v Evropi in kasneje še na lastnem dvorišču. Apple se tudi ne da motiti in mu je pravzaprav vseeno, ali katere storitve ne delujejo v določenih državah in se požvižga na potrebe uporabnikov na manjših trgih. Do kupcev in predvsem do operaterjev se obnaša po načelu – vzemi ali pusti oziroma tako bo, kot smo odločili, da mora biti. Obnaša se kot pretirano avtoritativni oče do svojih otrok.
Timu Cooku so predstavitve pred občinstvom na spletu ali v dvorani pisane na kože. Sposoben je celo Eskimu prodati hladilnik, čeprav ta nima električnega priključka. Težko bi dejali, da je Applova kultura Cookovo maslo, kajti njegov začetnik in vir je prav gotovo pokojni Steve Jobs. Še eden iz plejade pomembnih zemljanov brez trohice empatije. Je pa Cook odličen učenec, ki je presegel učitelja. Njegovo »mantro« goni naprej in razglaša, kot da brez njih ne bi bilo tehnološkega razvoja. Daje občutek, da so oni razvili tehnologije, ki so jih v resnici drugi in na novo odkriva stvari, ki so jih drugi že davno, medtem ko mu uporabniki, kot verniki nekritično jedo iz dlani. Ne trdim, da Applovi izdelki niso v vrhu kakovosti izdelave, zmogljivosti in oblikovalske všečnosti, vendar tudi izdelki tekmecev niso slabi. V Applu so namreč dosegli tisto, kar bi od medijev želeli politiki. Da se jih ocenjujejo z drugačnimi (boljšimi) vatli, kot tekmece.
V vsej svoji zgodovini Apple ni prav veliko pomembnega izumil, vprašanje če sploh kaj. Vedno je znal izkoristiti delo drugih in ga zapakirati v všečno in uporabno obliko, v čemer sami izumitelji niso bili tako uspešni. Malo samokritike Cooka zato ne bi bilo odveč, ko govori na primer o tehnologiji mini-led v novih zaslonih ali tehnologijah in storitvah, ki jih prvič uporabljajo v svojih izdelkih, a jih že poznamo. Apple ni vodilno podjetje, prej podjetje, ki zna najbolje izkoristiti danosti in to sposobnost drago prodaja.
Sundar Pichai: Hočemo vaše podatke
Že dolgo se Google ne obnaša več po ustanovnem načelu »ne delaj nič zlobnega«, kajti postal je edini zveličavni na področju spletnega iskanja in z njim povezanega digitalnega oglaševanja. Nekaj časa vam bo vse dal zastonj, kajti zanimajo ga izključno podatki, vendar ko ima in se zave, da jih ne more izgubiti, potem se ne ustraši storitve zaračunavati. Natanko to so storili z ukinitvijo neomejenega hranjenja fotografij in video posnetkov v storitvi Google Foto.
Banda štirih je ime za kitajske politične prevratnike, ki so po smrti Mao Cetunga želeli nadaljevati vodenje Kitajske v skladu z njegovimi smernicami. Neformalni vodja je bila njegova nekdanja žena. Po odstranitvi bande štirih je Kitajska lažje zadihala.
Malo ljudi je opazilo, da se je splet 4. decembra 2009 spremenil. Tega dne je Google vključil prilagojeno iskanje vsem uporabnikom in od tedaj naprej ni nujno, da dobim za isti iskalni niz enake rezultate (oziroma po enakem vrstnem redu) kot vi. Če kdo misli, da je za zaslonom računalnika anonimen, se krepko moti. Današnji splet je videti, kot da bi imel vsak uporabnik na rami škratka, ki več čas gleda, kaj ta počne in to sporoča tistemu, ki ga je poslal sedet na ramo. Škratek je bajeslovno bitje, piškotek (cookie) pa njegova resničnostna upodobitev.
Sundar Pichai je izvršni direktor podjetja Alphabet, ki je Googlovo materinsko podjetje in kot tak zadnja leta njegov obraz in tisti človek, ki se mora zagovarjati pred ameriškim kongresnim odborom. Američani imajo radi svoja podjetja in ljudi, ki jih vodijo, vse dokler ti ne prestopijo nevidne črte. Ko dejstvo, da korporacije nadzirajo politiko, postane preveč moteče. Takrat se politika zgane in začne mahati s čarobno paličico regulative. Morda bodo Google razbili, a da bo izgubil dominantni položaj na zahodnih trgih, je malo verjetno. Če ne celo popolnoma nemogoče. Rusija in predvsem Kitajska sta druga pesem. Google nas je tako ali drugače omrežil, nas prepričal, da brez njega ne moremo, zato nam brezsramno krade iz žepa, mi pa smo tega še celo veseli.
Mark Zuckerberg: Leglo lažnih novic in teorij zarot
Zuckerberg je ustavil pošast, ki je niti sam ne more več nadzirati. Vprašanje je, če bi se teorije zarot, lažne novce in popolne neumnosti tako hitro širile, če ne bi ustvaril popolnega algoritma zanje. Naj si bodo še tako neumne ali celo nevarne, če objave vplivajo na čustvo bralca, jih poriva najprej mnogo bolj kot ostale. Nič ne pomaga, da so se na Facebooku začeli posipati s pepelom in celo blokirati uporabnike ter filtrirati neprimerne vsebine, kajti to so storili prepozno in premalo dosledno. Duh je ušel iz stekleničke in ni ga »lovca«, ki bi ga stlačil nazaj. Zdaj celo govorijo, da želijo ustvariti metaverse. Novi internet temelječ na tehnologiji navidezne resničnosti. Nikar, kajti potem bo Zemlja res postala ravna in virusi izmišljotina zavedenih umov biologov.
Če bi na cesti pristopila oseba, vam pod nos pomolila podrobno anketo in prosila, da jo izpolnite, bi jo verjetno nekam poslali. Ko vas to prosijo v spletu, večina uporabnikov rade volje ustreže.
Mark Zuckerberg je bil predstavljen kot tipičen zamišljeni »geek«, vendar natančno ve, kaj počne. Njegovo omrežje kopiči podatke o tem, kaj smo označili (»lajkali«), kaj klikali, kako smo povezani s prijatelji, kaj si izmenjujemo, kdo komentira in kaj oziroma približno vse, kar počnemo! Tisto, česar lahko in bi celo morali očitati Zuckerbergu, je neupoštevanje preprostega reka, da z močjo pride odgovornost. No ja, sicer ga ne upošteva niti vse več politikov, pa vendarle. Nisi morilec, če daš morilcu pištolo, toda moralne odgovornosti ne gre spregledati. Facebook ni, čeprav to trdi, samo ponudnik prostora, kjer se ljudje izražajo, kot bi rad dosegel, temveč ponudnik nečesa, kar je mogoče zlorabiti.
Jeff Bezos: Nasvidenje in hvala za vse ribe!
Zanj se dozdeva, da bi najraje čim prej zgradil luksuzno vesoljsko postajo, tja pobegnil s prijatelji bogataši in Zemljo prepustil ubogi raji. Toda njegov Amazon bo še vedno alfa in omega spletne trgovine. Bistvo težave, ki jo ima z ameriškimi oblastmi, je zloraba podatkov o prodaji za lastne interese in slabi pogoji delavcev, ki kot pravijo, med delom niti na stranišče ne smejo. To ga kajpada ne muči pretirano. Američani nikdar niso imeli močnih sindikatov, ki bi znali stopiti na prste pretirano pohlepnim delodajalcem. Tam velja, da si za nizko plačo in slabe razmere vedno kriv sam! Tudi, če to ni res.
Vedeti, kaj bi lahko kupec še kupil, poleg tistega, kar je prišel kupit, je recept za uspeh Amazona in mu daje prednost pred tekmeci. Po eni strani se vedno razburjamo, ko država napove cenzuro in filtriranje interneta, ne zavedamo pa se, da so za odprtost interneta večja grožnja zasebne korporacije, ki jih (skoraj) nihče ne nadzira. Vprašanje je tudi, ali bi nadzor sploh dosegel namen. Regulacija zaradi svoje narave hitro preide v eno od dveh skrajnosti. Lahko postane pokroviteljska zaradi pretirane zaščite ljudi ali neživljenjska, ko so pravila lepo napisana na papirju in zajemajo vse mogoče situacije, vendar jih je v praksi nemogoče uveljaviti.
Verjetno gospoda meni, da so ljudje po naravi neumni. Niso, pod pogojem, da se jim da razmišljati. Iz tega se lahko rodi pretiravanje glede pomena kakšne storitve v internetu. Ko se daje čemu prevelik družbeni pomen, se hitro najdejo načini opravičevanja za nečednosti, ki jih počne! Dejstva so zelo preprosta. Facebook in drugi zbirajo osebne podatke, služijo na njihov račun, pa če nam je to prav ali ne. Krivi smo sami, ker jim prostovoljno dajemo vse, kar si želijo in smo navdušeni nad vsem, kar omenjena peterica izjavi ali naredi. Briga njih za nas!
Brez komentarjev