Kdo je lastnik naprave? Kupec kot kaže ne!

Nadgrajevanje naprav ali aplikacij je postalo dnevno nadležno opravilo, tako da največkrat preprosto dovolimo vse prihodnje nadgradnje, da nas naprave nenehno nekaj ne sprašujejo. Prav tako redko preverimo, kaj nadgradnja prinaša, ali jo potrebujemo oziroma ali bi nam lahko celo škodovala. Le potrdimo jo, saj pričakujemo izboljšave. In ko je enkrat naprava nadgrajena, dostikrat povrnitev na predhodno stanje ni več mogoče!

Pred dnevi sem bil neprijetno presenečen. Hčerki je na obisk prišla sošolka in »muli« sta se zaželeli plesati pred televizorjem. Kako že gre? Aja, saj je na njem aplikacija za Youtube. Kako sem zazijal, ko je ni bilo več. Ne med naloženimi aplikacijami, ne v tržnici. Preprosto je izginila iz mojega okoli pet let starega televizorja. Ni mi bilo jasno, sem kaj naredil narobe, česa ne znam? Nič od tega. Izkazalo se je, da se je Samsung odločil, da pri teh »ta starih« televizorjih ne bo več zagotavljal podpore za omenjeno aplikacijo in poleti jo je med eno od nadgradenj preprosto izbrisal. Ne, da bi me vprašal za dovoljenje ali vsaj obvestil! In veste kaj, možnosti imam le dve. Bodisi kupim nov novejši televizor, ali pa dodatek, kot je na primer Googlov Chromecast.

Kakšna moč je v rokah izdelovalcev naprav, si lahko zamislimo tudi na primeru avtomobilov. Novi avtomobili nimajo le enega, temveč več vgrajenih računalnikov, vsakemu pa je mogoče spremeniti programe. Lastnik to naredi težko, nobene težave pa nadgradnja ne predstavlja serviserjem, ko vozilo pripeljemo na letni servis. Lastnika nihče nič ne vpraša, pa tudi pove mu ne. Na zaslonu vozila ni obvestila, da je na voljo nadgradnja, ki jo lahko potrdi ali zavrne. Vse naredi »usposobljena« oseba, ne glede na to, kaj nadgradnja v resnici prinaša. Če je vozilo povezano v internet, za kar pravijo, da je njihova prihodnost, lahko programe spremeni izdelovalec. Spet brez vednosti lastnika.

Srž problema so namreč avtorske pravice, s katerimi je zaščitena programska oprema, vpeljani sistemi za njihovo varovanje (DRM) in zakonski okviri varovanja pravic. Izdelovalčevih, ne kupčevih. Brez teh bi lahko vsak na svoji napravi zamenjal strojno programsko opremo s takšno, ki bi ji zaupal in bi bila preverjena. Namesto tega se kot moteči elementi označijo uporabniki, ki bi radi spreminjali programsko opremo, raziskovalci, ki bi v njej radi iskali morebitne varnostne pomanjkljivosti, in podjetja, ki bi rada ponujala konkurenčno alternativo. Odveč je pripomniti, da to pravzaprav omejuje tehnološki napredek, saj smo vse bolj odvisni od možnosti, za katere veliki izdelovalci menijo, da jih želimo in potrebujemo.

In če se vrnemo na težavo z Youtubom. Očitno je Samsung sklenil, da je pet let dovolj in da moram kupiti nov televizor. Kaj pa naj počnem s starim? Za pošteno ceno ga ne bo nihče kupil, saj na njem ni aplikacije, za katero se ve, da je med največkrat uporabljenimi. Ampak saj ni tako hudo. Pač bo dotični televizor le televizor, njegov »pametni« del pa si lahko nekam zatlačijo.