Kdaj bo kdo izdelal pametno ali športno uro, ki bo imela »vse«?

Idealnih naprav večinoma ni. Na skoraj vsakem področju, od pametnih telefonov, fotoaparatov ali slušalk in vse do avtov pa najdemo vsaj take, ki tudi zahtevnim uporabnikom ponujajo veliko večino želenih lastnosti. Kako dobro jih opravljajo, je drugo vprašanje, a za pametne in športne ure niti tega ne morem trditi, da obstaja ena, ki bi pokrila celoten spekter želja in potreb. V zadnji rundi predstavitev nekatere obetajo, a vendarle še vedno čakam na tisto res in tako mi je za zdaj vseeno, če nosim zapestnico za petdeset evrov.

Najnovejša predstavnica, ki bo verjetno v igri, da pokrije vsaj dobršen del spektra želja, je Garminova Venu SQ. To je v osnovi, po zmožnostih bolj ali manj enaka ura kot lanska Venu, le da ima namesto okroglega zaslona OLED pravokotni LCD (1,3 palca diagonale namesto 1,2 palca premera) in da stane konkretno manj. V osnovni različici bo naprodaj za 200 evrov, v izvedbi Music, ki prinaša 3,4 GB prostora za glasbo in možnost predvajanja pesmi s storitev Deezer in Spotify tudi brez internetne povezave, pa bo stala 250 evrov. Razlika glede na prejšnji model je še v izgubi barometra za merjenje višinske razlike, sicer pa ponuja enak nabor spremljanja vadbe in prikazovanja obvestil s telefona. Med drugim satelitski sprejemnik poleg GPS-a podpira še sistema Galileo in Glonass za večjo natančnost. Baterija naj bi zdržala do šest dni in do 12 ur z vključenim beleženjem lokacije, z ves čas vključenim zaslonom pa je avtonomija seveda precej nižja. Ura ima tipala za merjenje ravni kisika v krvi (SpO₂), kar je velika novost pri Apple Watch Series 6, preračunavati pa zna tudi maksimalno aerobno kapaciteto (VO₂ Max). In seveda podatke poleg storitve Garmin Connect lahko dobijo še določene druge. Na voljo pa je tudi plačevanje na terminalih POS s karticami, ki jih je mogoče vnesti v storitev Garmin Pay. V Sloveniji so to denimo kartice Mastercard ponudnikov mBills, Curve, TransferWise in Revolut ter pri slednjem še Visa.

Ene za nekaj, druge za drugo

Meja med pametnimi in športnimi urami (ali zapestnicami) se vse bolj briše, še vedno pa lahko skoraj vsako uvrstimo primarno v eno ali drugo kategorijo, le ozek krog je takih, ki so nekje vmes. Posploševanje, kaj omogočajo in katere lastnosti so značilna za ene ali druge, zato niti ni pretirano. Močne plati športnih so natančno spremljanje dejavnosti in telesnih znakov, stalen prikaz informacij med vadbo, veliko informacij in možnost njihovega izvoza v »neodvisne« platforme, povezovanje z zunanjimi tipali, dolgo trajanje baterije, dobro viden zaslon na soncu in robustno ohišje. Po drugi strani so pametne boljše v prikazovanju obvestil s telefona in drugih informacij, ponujajo aplikacije, njihovi zasloni so precej bolj atraktivni, ohišja delujejo bolj prestižno. Slabost je kajpak avtonomija baterije, pa tudi obnašanje med vadbo, kjer po pravilu ugašajo zaslon, prav zaradi varčevanja z energijo, uporabniku pa ne ponudijo niti možnosti, da bi se odločil drugače. Tiste vmes, ki se pretvarjajo, da so pametne, a so v resnici bolj športne vrste, imajo isti problem. Njihov adut je bistveno daljše trajanje baterije, pa večinoma tudi nižje cene.

Vse to omenjam, ker me je zamikala najnovejša Huaweijeva predstavnica Watch Fit. Že znane dobre plati združuje v zanimivi in na roki komaj zaznavni obliki, zelo primerni tudi za namestitev na krmilo kolesa, hkrati pa je dovolj poceni, da bi jo že kupil kot impulzivni nakup v kakšnem trenutku manjšega proslavljanja. Toda tri ključne težave Huaweijeve serije Watch GT ostajajo tudi pri Fitu. Ne da se izvoziti izmerjenih vadb v Stravo, ne da se povezati zunanjega pasu za merjenje srčnega utripa in zaslon ne ostane vključen med merjenjem aktivnosti. Vse tri slabosti, še posebej pa zadnja, preprečujejo uporabo te naprave v vlogi kolesarskega »števca«, za kar bi bila sicer izjemno primerna. Večina kolesarskih računalnikov z GPS-om je namreč tehnološko daleč za urami in še dragih po vrhu. A tudi tekači in še kdo prisegajo na bolj natančno merjenje srčnega utripa na prsnem košu, pa tudi na Stravo ali kakšno drugo storitev za shranjevanje vadb, da imajo vse na enem mestu in niso vezani na določenega proizvajalca.

Podobno neprilagojene za resnejše rekreativce so tudi Samsungove ure, ki pa za razliko od Huaweijevih ponujajo možnost nameščanja aplikacij in s tem veliko širšega nabora funkcionalnosti. Tudi več prilagajanja številčnic in konstantnega prikaza časa omogočajo, pa nabor ohišij in paščkov je večji, toda trajanje baterije izrazito krajše. Applova ura je tista, ki združuje največ vsega iz enega in drugega sveta, je tudi najbolj osredotočena na zdravstvene vidike, a hkrati s kopico izbire barv ohišij in paščkov ter preprostim menjavanjem slednjih še na modo, obenem pa v glede na ostalo ponudbo niti cenovno ne odstopa. Toda njena huda omejitev je delovanje izključno v povezavo z iPhonom. Kljub temu je uspešnica, a verjamem, da bi si jo omislil še marsikdo, če bi se razumela še z androidnimi telefoni. Sam imam primarno kartico SIM v iTelefonu vsaj kakšen mesec na leto, ves čas pa zagotovo ne, zato Apple Watch zame žal ne pride v poštev ali pa le kot ena od ur, za kar pa vendarle ni dovolj poceni.

Pametne ure ali bolje rečeno ure s prikazovanjem obvestil s telefona ter samostojnim beleženjem vadbe in zdravja so se brez dvoma zasidrale, zdaj marsikdo ne more več nazaj na klasiko ali pa si to nadene le še za določene priložnosti, denimo za na predstavo (v letu brez pandemije) ali za k maši. Vseeno pa je konkurenca presenetljivo skromna. Poleg omenjene trojice je še nekaj podjetij oz. znamk, ki se pretežno neuspešno trudijo z modeli na osnovi Googlovega (požrešnega) operacijskega sistema Wear OS in Qualcommovihj zastarelih procesorjev, ter nekaj drugih s podobno zamislijo, kot je Huaweijeva. Tak primer je Amazfit izpod okrilja Xiaomija, a tudi za te ure bi težko trdil, da so blizu mojega ideala. Na športni strani pa imamo »veliko« trojico. Vodilni, tehnološko dokaj konservativni in pogosto cenovno vzvišeni Garmin je obkrožen s finskima Polarjem in Suuntom, ki v zadnjem času dajeta vtis, kot da ne vesta najbolje, kako naj se obrneta in na kakšen način naj izdelata nekaj zares prepričljivega, še posebej na programskem delu.

Vse skupaj je kar malo frustrirajoče, saj bi se verjetno dalo izdelek, ki bi nudil »vse«, izdelati s precej malo truda. V bistvu bi bila v mnogih primerih dovolj že samo dodelava programske opreme, strojni del v osnovi že vse omogoča. Zgolj proizvajalec se mora odločiti, da manjkajoče zmožnosti dejansko implementira.