Osebnih računalnikov še nismo povsem odpisali, vsem pametnim telefonom navkljub. Vsaj ne na našem koncu svetu, kjer z njimi še vedno počnemo marsikaj, česar se z mobilnimi napravami preprosto ne da. Ali pa vzame preveč časa in napora. Dejstvo pa je, da smo se v veliki meri že odpovedali namiznim računalom in prešli na prenosnike, četudi jih nikoli ali zelo redko kam odnesemo.
Industrija naj bi bila v rahli krizi, toda izbire je še vedno ogromno, tudi inovacij v zadnjem času ni tako zelo malo. Zato odločanje za formo prenosnika, kaj šele za konkreten model nikakor ni enostavno. In pogojeno samo s ceno. Tu vskočimo s tokratnim svetovalnikom. Na začetku nekaj priporočil po posameznih razredih, kasneje pa sledijo še splošna navodila, na kaj paziti pri izbiranju.
Poceni klasika
Konkretne predloge za računalnike do 600 evrov je zelo težko dajati, ker tam večjih razlik ni. Eden ima boljši zaslon, drugi tipkovnico, tretji je malo manj plastičen, ampak v osnovi so vsi zelo podobni in kompromisi za doseganje nizke cene so precejšnji. Pa še precej je odvisno od trenutnih akcij. Če posamezen model izpostavijo s sto evrov nižjo ceno, takoj lahko postane prva izbira. V spodnjem delu svetovalnika so napotki, kako izbirati, na kaj gledati in čemu se izogibati. Če si pripravljen(a) odriniti kakšnih 700 ali 800 evrov – spet odvisno od aktualnih akcij – pa imamo nekaj favoritov.
Prvi med njimi je HP-jev 250 G5. Ta za dobro ceno prinaša zelo uravnoteženo opremljenost, celo z ločeno grafično kartico, kot eden redkih v tem razredu je lažji od dveh kilogramov, ne najnovejša zasnova pa se pozna pri sledilni ploščici, ki je še stare šole, s fizičnima tipkama, in tudi naboru priključkov.
Acerji so znani po dobri opremljenosti glede na ceno in pri tem se model E5 ne izneveri tradiciji. Nebleščeč zaslon, ločena grafična kartica, disk SSD in še kakšna lastnost niso povsem samoumevne pod 800 evri. Kakovost ohišja ni najboljša, a če bo računalnik večinoma ostajal na domači delovni mizi, ne bi smelo biti težav.
Nekoliko modernejše od HP-ja in bolj kakovostno od Acerja na pogled deluje Asus (Vivobook) K556, ki ima podobne karakteristike. Odločanje med temi tremi bo verjetno stvar osebnega okusa in mogoče tudi najboljšega popusta v danem trenutku. Vsi bi morali dobro služiti osnovnemu namenu. Kdor pa ima večje zahteve in potrebe, naj išče kaj ustreznega v nadaljevanju naših priporočil.
Dražji in lažji
Ko se bližamo tisočaku evrov, se začnejo modeli, ki smo jim nekoč zaradi Intelove iniciative rekli »ultrabooki«. Po naše – manjši, tanjši in lažji prenosniki. Najbolj standardna diagonala zaslona je 13,3 palcev, so pa tu tudi 14-palčni in celo večji, a tudi manjši, čeprav ti po navadi sodijo v še višji cenovni razred. Za zdaj iščemo najbolj cenovno prepričljive.
Naš glavni izbor je Asusov UX330. To je naslednik prvih Zenbookov, ki so izzivali Applov Macbook Air. Aktualni model ne poskuša več oblikovno posnemati idola, ni tako zašiljen, ampak ima svojo identiteto, predvsem pa je v vseh vidikih zelo izpopolnjen. Ima lep, nesvetleč zaslon polne visoke ločljivosti, dobre zmogljivosti in trajanje baterije, solidno, osvetljeno tipkovnico, veliko in dovolj natančno sledilno ploščico. Tu je tudi kar fin nabor priključkov, vključno z enim USB-C, a žal ne za polnjenje. Dobiti se ga da za manj kot tisoč evrov in pri tej ceni mu res težko karkoli resnega očitamo. Preskok z anemične plastike za le nekaj sto evrov manj bi bil težko manj drastičen.
Acer Swift 3 je manj eleganten in prestižen, tudi težji (1,5 kg), a za še kakšnih sto ali dvesto evrov manj od Zenbooka zelo dobro opremljen in ima nekoliko večji, 14-palčni zaslon. Zanimiv je tudi lažji (1,3 kg) in tanjši Swift 5, vendar nam je Asusov adut bolj všeč.
Kot zelo spodobna alternativa vsem našetitim pa se kaže povsem novi Lenovo Ideapad 710S Plus (zakaj bi bila oznaka kratka, če je lahko dolga?). Pri njem je proizvajalec ostal pri 13,3-palčnem zaslonu, medtem ko je pri nekaterih drugih modelih diagonalo povečal proti 14-im palcem. Je pa zato zmanjšal maso na malce manj kot 1,2 kg in dodal nekatere danes skoraj pričakovane lastnosti, kot sta priključek USB-C namesto izhoda displayport in čitalnik prstnih odtisov. Zadevo se v Nemčiji že dobi in za tisočaka ponuja odlično konfiguracijo, v Slovenijo pa šele prihaja, z nekoliko višjimi cenami.
Seveda ne moremo mimo v zadnjem desetletju najbolj priljubljenega ultratankega prenosnika. Macbook Air še ni povsem izgubil svojega čara in zdaj se ga da v osnovni konfiguraciji (ta ima žal samo 128 GB diska SSD) dobiti za približno tisočaka. Zmogljivosti so kljub starejšemu dvojedrnemu procesorju še vedno ustrezne, manj nas navdušuje zaslon z nizko ločljivostjo in slabimi vidnimi koti. V primerjavi z (12-palčnim) ekranom v novejšem nasledniku Macbooku izgleda res ubogo.
Še malo dražji
Kralj tovrstnih modelov je še vedno Dellov XPS 13. Eden prvih s tankim robom okrog zaslona in zaradi tega manjšim ohišjem, kot je bilo prej običajno pri tovrstni diagonali ekrana. Konkurenca ga počasi dohiteva in tudi najboljšega razmerja med ceno in konfiguracijo nima, še vedno pa je odlično izdelan, izstopajoč in zmogljiv, lahko tudi z zaslonom ultravisoke ločljivosti in podporo dotiku.
HP je z modelom Spectre 13 po dolgem času spet opozoril nase, saj je izdelal moden in res tanek prenosnik, čeprav bi kdo rekel, da je malce pretiraval z barvanjem v »bronasto«. Cena ni (več) pretirana, še posebej v tujini se ta izdelek da dobiti precej ugodno. Medtem ko je Lenovo pri Thinkpadu X1 carbon malo bolj konservativen, a zato toliko bolj temeljit. Prenosnik z edinstvenim ohišjem iz ogljikovih vlaken premore tudi večino ostalega, kar vrhunski računalnik danes mora, zraven pa še vse standardno, kar imajo radi ljubitelji thinkpadov.
Mali Macbook je nedvomno seksi in tehta manj kot kilogram. Z novejšimi procesorji core Y so izginile tudi pripombe o premajhni moči z resnejša opravila, ostajajo le še glede enega samega priključka (USB-C, seveda) in delno glede cene, ki se začne nad 1500 evri. Toda to je Apple in verjamemo, da kdor si bo privoščil to reč, bo z njo izjemno zadovoljen.
Alternativa s sistemom Windows je Asusov Zenbook 3 UX390, ki prav tako tehta le 910 g, ima skoraj enake zmogljivosti kot večji modeli, lep zaslon in ga je zdaj v tujini mogoče dobiti že za 1200 evrov. Novejši in večji Zenbook 3 Deluxe oz. UX490, ki prinaša 14- namesto 12,5-palčnega zaslona, se nam zdi manj zanimiv. Če že, naj bo zadeva res ekstremna, drugače gremo lahko k čemu z manj kompromisi in tudi cenejšemu.
(Vrtljiv) zaslon na dotik
To prenosniki, ki jih je s svojo linijo Yoga populariziral Lenovo. Pokrov se obrne povsem naokrog, da je lahko zaslon, ki podpira šlatanje, v različnih pozicijah.
Za cenovno občutljivejše kupce je primeren Asusov UX360. Občasno se ga da kje najti v akciji za dobrega tisočaka s »pravim« procesorjem i5 ali odlično opremljenega (i7/16/512) za manj kot 1200 evrov, sicer pa je v obtoku tudi precej inačic s procesorji Y (core m). Kiti se s podobnimi aduti kot prej omenjeni UX330, ima pa od tega nekoliko slabšo sledilno ploščico in vse različice nimajo osvetljene tipkovnice. Tudi naprednih funkcionalnosti (thunderbolt 3, infrardeča kamera, prepoznava prstnih odtisov) še ni, prihajajo pa pri nasledniku UX370.
Lenovo Yoga 720 po drugi strani ponuja večino omenjenih modernih zadev in je dobro izdelan, majhen »križanec«, ni pa pretirano lahek (1,3 kg, enako kot Asus). V Sloveniji je izhodiščna priporočena cena s 1200 evri nekoliko visoka, toda v Avstriji ali Nemčiji se začne pri okroglem tisočaku, da pa se ga v kakšni akciji najti tudi ceneje.
Stopničko višje od Yoge 720 je HP-jev Spectre x360-13. Ta ima še nekoliko lepši zaslon, res odlično tipkovnico, je prav tako majhen in tanek ter izgleda bolj premijsko. Oba priključka USB-C podpirata thunderbolt 3, za biometrično prijavo v Windows pa je na voljo infrardeča kamera.
V taki izvedbi obstajajo tudi večji in manjši prenosniki. Ne eni ne drugi večinoma niso tako izpopolnjeni in »premijski« kot 13,3- ali 14-palčni. Gre bolj za modele, namenjene širšim množicam z dodano vrednostjo obračljivega zaslona. Med primerki s 15,6-palčnim zaslonom sta omembe vredna HP Pavilion x360 in Lenovo Yoga 520. Drugi je modernejši in lažji ter zato bolj smiseln, kajti po kolenih obračati zadevo z maso čez dva kilograma ni najbolj prijetno in uporabno.
Manjših »yog« je trenutno bolj malo, ker proizvajalci večinoma prehajajo na tablice z dodatnimi tipkovnicami. Seveda obstaja Lenovo Yoga Book, ki pa ima na žalost podhranjen procesor in enako velja za cenejše Modele pod oznako Medion, ki imajo klasično (ampak precej slabo) tipkovnico. Svetujemo, da se raje ozreš po čem drugem.
Tablice s tipkovnico
Koncept, ki ga je uvedel Microsoft, je še vedno v najboljši formi pri tem proizvajalcu. Novi Surface Pro ima pravzaprav le dve pomanjkljivosti. Prva je odsotnost priključka USB-C, druga pa visoka cena. Če odmislimo slabo dobavljivost v Sloveniji.
Konkurence z izdelki, kjer se tanka tipkovnica, zakamuflirana v ovitek tablice, magnetno pritrdi na rob zaslona, pa je vse več. Lenovo je predstavil že celo plejado modelov Miix, najboljši med temi je Miix 720, ki je lahek, moderen, z zaslonom ultravisoke ločljivosti, le ventilator za hlajenje procesorja je menda nekoliko nadležen. Cenejši Miix 510 je težji, s slabšim zaslonom in nima izhodov thunderbolt 3 ter čitalnika prstnih odtisov.
Acerjev Switch 5 je zanimiv zaradi vodnega hlajenja in samosvojega stojala, ki ga je mogoče nastavljati samo s premikom tablice naprej ali nazaj. Je pa ta izdelek nekoliko težji od konkurentov (zaradi vode?) in tudi zmogljivosti so nekoliko okrnjene – spet zaradi načina hlajenja, ki pa obljublja povsem neslišno delovanje.
Poskusov je veliko, toda za večino uporabnikov je klasična oblika, kjer sta osnova in pokrov računalnika trajno speta skupaj. Za uporabo brez mize je to še vedno najbolj stabilno in udobno, pa tudi cena je običajno konkretno ugodnejša. Še vedno sicer vztrajajo tudi »izklopni« modeli, kjer se zaslon (tablica) izpne iz spodnjega dela. A s temi nimamo najboljših izkušenj, ker so »tablice« večinoma težke, strojno in priključkovno podhranjene in ne ponujajo kakšne resne prednosti pred vrtljivimi prenosniki.
Zmogljivi, a vseeno prenosljivi
Med modeli s konkretno velikim zaslonom in procesorji, primerljivi z namiznimi, izstopa Dell XPS 15. Izdelan je vrhunsko, njegov zaslon, ne glede na ločljivost se lahko primerja s kakovostnimi monitorji, tehta zelo ugodnih 1,8 ali 2 kg (odvisno od zaslona in baterije) in je izdatno opremljen s priključki in ostalim. Edina resna ovira je visoka cena. Enako velja za modele proizvajalca Razer.
Nikakor ne moremo mimo Applovih Macbookov Pro. Ti slovijo po odlični izdelavi in vzdržljivosti, primerni so za resno montiranje videa in druge zahtevne naloge, imajo izvrstno kalibriranje zaslone, in v najnovejši različici lahko tudi pas z ukazi na dotik, ki se spreminjajo glede na program, v katerem uporabnik dela. Ta touchbar je nekakšen Applov nadomestek zaslona na dotik. Resna zamera tem prenosnikom pa je število in izbira priključkov, saj ponujajo zgolj USB-C (dva ali štiri), nič drugega. Kar pomeni najmanj iskanje primernih prilagojevalnikov in/ali razdelilnikov. In cene so visoke, v Sloveniji še toliko bolj.
Igričarski
Velike trikilogramske, 17,3-palčne zveri z orjaškimi napajalniki niso računalniki, ki bi jih redno prenašali naokrog. Za resno igranje je verjetno tudi boljša izbira namiznik z velikim monitorjem, res pa je, da je to povsem nepremična postavitev. Med modeli, prirejenimi za igričarje, kar vključuje tudi osvetlitev s slogu vegaških hotelov, izpostavljamo HP-jev Omen 17. Za dokaj razumno ceno kupec dobi veliko zmogljivosti, podporo navidezni resničnosti in spodoben prikazovalnik, pa tudi veliko hrupa ventilatorjev in segrevanja, kar pa je neizbežno pri tovrstnih prenosnikih.
Zato bi se samo rahlo izogibali manjšim in tanjšim igričarskim modelov, čeprav nekateri novinci obetajo veliko. Kot denimo Asus ROG Zephyrus, eden prvih z grafično kartico Geforce 1080.
Chromebooki
Ah, da, poceni prenosniki z Googlovim (oblačnim) operacijskim sistemom in po novem tudi podporo poganjanju androidnih aplikacij. Na drugi strani Atlantika so že zelo razširjeni, na tej pač ne, ker jih niti ne srečamo prav pogosto v trgovinah. Za osnovna opravila so lahko povsem dovolj in predvsem ponujajo odlično trajanje baterije – celodnevno delo brez iskanja polnilnika ne predstavlja nobene težave. Kljub napredku sistema Chrome OS je vseeno verjetno še vedno boljša izbira računalnik s sistemom Windows, kjer različne omejitve glede programov in še česa odpadejo. Pa tudi cena ni toliko višja. Trenutno se pri chromebookih dogaja nekakšen prehod. V Nemčiji ali Veliki Britaniji so v glavnem naprodaj še stari modeli, ki niti niso zelo cenovno ugodni, novejši, že prisotni v ameriških trgovinah, pa na to stran Atlantika šele prihajajo. Ko se pojavijo, jih bomo dodali.
Na kaj gledati, pri izbiranju prenosnika?
Pri kupovanju prenosnega računalnika, si je najprej treba odgovoriti, kakšne vrste naj sploh bo. Naj bo v ospredju masa in velikost, mogoče prilagodljivost ohišja (zaslona), opremljenost, zmogljivost, dodatki, kot so vgrajena hardverska varnost ali možnost postavitve na priključno postajo. Namen in način uporabe že nekoliko diktira izbiro, seveda pa včasih zadnjo reče cena.
Brez nepotrebnih neumnosti
Običajni modeli so za tiste, ki jim bo računalnik pretežno čepel na domači mizi, torej ga prav veliko ne bodo nosili s seboj. In zanj tudi ne nameravajo odšteti več kot tisočaka, raje precej manj. Najbolj pogosti in tudi cenovno ugodni so prenosniki z zasloni velikosti 15,6 palcev. Večinoma gre za računalnike s plastičnimi ohišji, debele nekje med dvema in tremi cm in maso nad dvema kilogramoma. Diagonala zaslona skoraj neizbežno narekuje celotno velikost. Ti računalniki praviloma nimajo ekstremno dobrih ekranov – šepa vse od svetilnosti in barvne pravilnosti do vidnih kotov. Diski SSD so bolj pogosti šele v zadnjem času, malce večja je verjetno za ločeni čip in pomnilnik za grafiko (Geforce ali Radeon). V glavnem se zanašajo še na lasten, nestandarden napajalni priključek, USB-C je nasploh redek. In biomterične ter druge posebnosti lahko kar odmisliš.
Ultraprenosljivost
V tej kategoriji so načeloma prenosniki z enakim razponom ekranskih velikosti kot prvi, le da je tu poudarek na čim nižji masi. Zato je najpogostejša diagonala zaslona okrog 13 palcev (12,5 – 13,3 – 13,9), ki se že desetletje ali več izkazuje kot najboljše razmerje med velikostjo ekrana in prenosljivostjo. Zaslon je lahko klasičen, pri nekaterih se odpre do 180 stopinj, pri »vrtljivih« pa vse naokrog do 270 stoptinj. Ti primerki so večinoma prav tako ultralahki in omogočajo preobrazbo v priložnostno tablico ali pa izkoriščanje ene od vmesnih postavitev (L, šotor). V tej kategoriji je ločena grafična kartica zelo redka in tudi osnovni procesor je pogosto nekoliko upočasnjen, ker je pri tanjšem ohišju težje zagotoviti ustrezno hlajenje. Zasloni so pri teh računalnikih praviloma veliko boljši, z višjimi ločljivostmi, boljšimi vidnimi koti in kontrasti, večjo svetilnostjo.
Tablica ali kaj več?
»Hibridna« zasnova je trenutno zalo priljubljena, ampak se zdi, da bolj pri proizvajalcih kot pri kupcih. Vsaj na tem delu sveta. V ZDA ima zagotovo Microsoft še vedno precejšen vpliv, zato se tam proda precej računalnikov Surface Pro, še pomembnejši je seveda Apple, ki ima v ponudbi tudi iPad Pro. Ta dva izdelka predstavljata tudi glavno inspiracijo z vse ostale izdelovalce. Surface Pro je tablica z lastnim stojalom in magnetnimi priključki za tipkovnico, katere zgornji del se, prav tako magnetno, priklopi k spodnjemu robu tablice (kjer še ni zaslona), da s tem pridobimo nekaj naklona za udobnejše tipkanje. Posnemovalci iPada Pro ali Samsungovega Tab S so tablice, ki so same po sebi ne stojijo. Treba jih je postaviti na ovitek, ki se za ta namen delno zloži, da tako daje nekaj opore. Pri obeh vrstah »križancev« je tipkovnica (lahko) hkrati ovitek, zaščita za zaslon med prenašanjem. In večina tovrstnih izdelkov podpira tako ali drugačno vrsto pisala. Strojne lastnosti so podobne kot pri ultralahkih prenosnikih, cene pa kljub temu praviloma za nekaj sto evrov višje.
Kateri čip?
Izbira procesorja, čeprav se zdi zelo tehnična in mogoče za neukega kupca »španska vas«, je med najpomembnejšimi odločitvami. Ni problem, če zaradi konkretne akcije v trgovini nazadnje prevlada i5 namesto i7, toda treba se je držati vsaj okvirnega zmogljivostnega razreda. Drugače lahko domov prineseš računalnik, ki ne bo zadovoljeval potreb in zahtev. Nekaj let tolerirati (pre)počasen računalnik je pač muka. Mar niso zdaj že vsi računalniki dovolj hitri? Niti ne. Bolj ali manj vsak lahko vsaj približno zadovoljivo poganja brskalnik, a mogoče samo dotlej, ko ni odprtih veliko zavihkov in sočasno ne teče noben drug program. Že za primerno odzivnost ob večopravilnosti, kaj šele za zahtevnejša opravila, kot je urejanje fotografij, je nujen čip iz vsaj sredine zmogljivostne (in s tem cenovne) lestvice, igre pa so sploh poglavje zase.
Trenutno so (žal) še vedno relevantni samo Intelovi procesorji. Dokler AMD jeseni ne predstavi in proizvajalcem PC-jev ne ponudi za prenosnike prilagojenih procesorjev Ryzen, njegovi čipi (A6, A8 ali A10) niso konkurenčni. Pri Intelu pa gre nekako takole. Na spodnjem koncu ponudbe je Atom (v več različicah), ki se mu je najbolje izogniti. Resda ponuja dolgo trajanje baterije, toda to je procesor, ki je svojo zasnovan za porabo dveh ali treh vatov energije in tako komajda primeren za sistem Windows, četudi premore štiri jedra. Nad njim sta (pogostejši) Celeron in (redkeje uporabljani) Pentium s porabo 6 ali 15 W, ki že približno zadoščata za vsakdanja opravila. So pa to čipi, ki so po tehnologiji nekaj generacij zadaj in tudi vgrajene grafične sposobnosti so šibke. Priporočam, da pri izbiranju tudi Celerone in Pentiume izpustiš in se osredotočiš na družino core i.
U, Y ali HQ?
Tudi core i lahko razdelimo na več podskupin. V njej so dvojedrni procesorji z »običajno« prenosniško porabo (15 W), pri katerih se oznaka konča s črko U. Razred višje so tisti, kjer se oznaka konča s HQ ali HK. To so štirijedrni, 45-vatni procesorji, ki jih vgrajujejo predvsem v igričarske modele in prenosne delovne postaje. Nato pa zmedo delajo še modeli s črko Y v oznaki (denimo i5-7Y54), nekdaj poznani kot core m, ki pa jih je Intel zaradi slabega slovese pridružil družini core i, da bi malo zakril njihovo poreklo. Delujejo pri 4,5 W, v kratkih obdobjih pa lahko porabo in frekvenco dvignejo (skoraj) na raven »pravega« core i5 ali i7, odvisno kam v hierarhiji sodijo. Ti ultravarčni procesorji v teoriji omogočajo daljše trajanje baterije, kar pa je odvisno od tega, kako jih proizvajalci uglasijo, na kakšnih frekvencah delujejo. Ker niso nič cenejši ali so celo dražji od čipov z oznako U, prav veliko smisla v kupovanju prenosnikov ali tablic s temi procesorji ni. Najbolje se je držati linije U.
Kako pa se odločiti med 3, 5 ali 7?
Z vsako oznako U, Y ali HQ so spet trije zmogljivostni razredi – i3, i5 in i7. V osnovi so sicer ti procesorji enaki. Razlika je v taktu (frekvenci delovanja) in v tem, da i3 ne omogoča kratkotrajnega navijanja (načina turbo). Zato je najbolj smiselna odločitev za i5, ki je nekje na sredi, »odklenjeno« ima vse, kar najdemo pri i7, le hitrost je za približno 10 do 15 odstotkov nižja. V praksi pogosto še manj, ker je treba pri slabšem odvajanju toplote i7 bolj ustavljati. Odločitev naj bo predvsem pogojena s cenovno razliko in ostalimi lastnostmi. Če je večja kot sto evrov in če konfiguracija z i7 ne prinaša s seboj tudi večjega diska ali zajetnejšega pomnilnika, je povsem vseeno, če se odločiš za i5. Vsekakor pa naj bo glavni čip sedme generacije (Kaby Lake), ki jo prepoznamo po številki 7 v oznaki. V primerjavi s starejšo generacijo Skylake (6200U, itd) prinaša za približno desetino boljše zmogljivosti in še večjo energijsko učinkovitost.
Če torej predpostavimo, da bo naslednji prenosnik imel procesor core i5-7200U, mogoče, če bo sreča s kakšno akcijo i7-7500U, morajo biti tudi ostale lastnosti v približnem sozvočju. V hitrost pomnilnika se ne bomo spuščali, ker je pomembna bolj ali manj samo za igričarje, vsekakor pa je fino, da ga je 8 GB. Nekateri modeli, tudi osnovne različice premijskih prenosnikov (kot je Surface Laptop), imajo še vedno zgolj štiri gigabajte delovnega pomnilnika, kar je za moj okus premalo. Še posebej, ker je treba računati, da bo računalnik v uporabi vsaj štiri ali pet let, raje več. V paketu s štirimi gigabajti delovnega pomnilnika po navadi pride tudi zgolj 128 GB diska SSD, kar je prav tako zelo na tesno. Precej bolj sprejemljiva konfiguracija je 8/256. Več diska, bolje, v vsakem primeru pa naj bo SSD. Za hitrost in tišino. Tudi pri SSD-jih so lahko velike hitrostne razlike, če se le da, naj ima krmilnik NVMe in vodilo PCIe. Pri pomnilniku 16 GB ne škodi, ni pa obveznih, ker se to res pozna samo pri kakšnem montiranju videa in podobnih opravilih, kjer premetavamo zelo veliko količino podatkov naenkrat.
Ostale internalije
Grafični del, integriran v procesor (npr. HD620) zadošča za osnovne potrebe, tudi za priključitev zunanjega monitorja, a mu hitro zmanjka moči pri obdelavi videa in predvsem v igrah. Procesorji sedme generacije core znajo pomagati pri predvajanju videa h.265 (hevc), ki počasi postaja naslednji standard za snemanje v razločljivosti 4K. Ločena grafična kartica na nivoju Geforce 940MX ali 950 ter Radeon R5 ne prinaša bistveno boljših igričarskih performans, lahko pa razbremeni procesor, še posebej, če je prenosnik priključen na kakšen monitor z večjo ločljivostjo. Za igre je treba poseči vsaj po Geforceu 1050 ali boljšem.
Brezžično povezovanje naj vključuje omrežni vmesnik s podporo standardu 802.11 ac in frekvenci 5 GHz ter bluetooth z vsaj različico 4.0. Fino je, če ima računalnik več kot en vhod USB, tudi kakšnega novega USB-C. Če bo priključkov premalo, bo treba situacijo reševati s prilagojevalniki in vozlišči, kar ni najhujša stvar na svetu. Slabše je, če kasneje ugotoviš, da prenosnik ne podpira dovolj hitrega prenosa podatkov ali večje izhodne ločljivosti za zunanji monitor, ker se potem ne da narediti nič več, razen kupiti nov računalnik.
Zaslon naj bi nujno polno visoko ločljivost (1920 x 1080), mogoče je sprejemljiva kvečjemu še kakšna vmesna (1600 x 900) pri manjši diagonali. Drugače pa 1366 x 768 pomeni nazobčan prikaz, ki je običajno združen še z vsemi ostalimi lastnosti povprečnih monitorjev. Večja ločljivost od Full HD pa je po mojem mnenju priporočljiva samo od 14 palcev naprej, pri manjših zaslonih samo povzroča težave s premajhnim besedilom in drugimi elementi ter po nepotrebnem obremenjuje procesor in zvišuje porabo.
Velikost baterije sama po sebi ne pove veliko in podatek o trajanju baterije je pomemben samo za tiste, ki so res veliko na terenu in potrebujejo dolgo vzdržljivost, preden spet pridejo do vtičnice. Če gledaš kapaciteto baterije, naj bo vsaj blizu 50 Wh ali čez 6000 mAh, raje večja. Priporočam kakšno biometrično pomagalo za vpisovanje v operacijski sistem, najsi bo to prepoznava prstnih odtisov, oči ali česa drugega, da ni treba vedno tipkati gesla ali pina. Kakovost zvočnikov ali kamere za videopogovore je težko razbrati iz specifikacij in oznak na posameznih modelih. Naj pa to ne bo pomemben vidik pri odločanju, ker se da pomagati z dodatki, kot so zvočniki bluetooth ali zunanja, namenska kamera.
Precej bolj pomembno je, če se le da, v trgovini preizkusiti tipkovnico in sledilno ploščico. Prva naj ima dovolj hoda in konkretne klike tipk, druga mora biti natančna, odzivna in ne sme zaznavati potez, ki jih uporabnik v resnici ni storil. Ter seveda podpirati večprstne ukaze. Osebno so mi tipke pri ploščici in tudi thinkpadovski krmilnik na tipkovnici odveč, nekateri pa ne morejo brez njih. Optično enoto imajo večinoma vgrajeno samo še debelejši prenosniki, ostali so že dolgo brez in je tudi skoraj nihče ne pogreša. Vedno pa je mogoče priključiti zunanjo, če se pojavi potreba.
Verjetno marsikdo razmišlja, da novega prenosnika še ne potrebuje, kar stari deluje dovolj dobro. Dejansko se od Windows 7 naprej in podobno velja tudi za vse različice macOS v zadnjih desetih letih zahteve po zmogljivostih skoraj ne zvišujejo več. Desetica celo lepše teče na večini računalnikov kot prejšnje različice Oken. A kljub temu novi prenosniki prinašajo konkretne prednosti. Zvečine so bistveno tanjši in elegantnejši in imajo lepše zaslone. Poleg boljših zmogljivosti prinašajo daljše trajanje baterije. Vgrajene imajo novejše in zanesljivejše brezžične vmesnike. Natančnejše in bolj uživaške sledilne ploščice. Nabor priključkov je bolj prilagojen sedanjim potrebam. Imajo lastnosti (»hibridno« zasnovo, biometrijo, USB-C/Thunderbolt 3), ki pred petimi ali več leti v prenosnikih sploh še niso obstajale. Vmes so se mogoče spremenile tudi tvoje potrebe in zahteve, kot so se moje. Zato je mogoče treba razmišljati o novem računalniku in upam, da bodo nasveti, skozi katere si se ravnokar prebil(a), pomagali pri odločanju in nakupu. Vedno pa smo ustvarjalci vsebin na Tehnozvezdju na voljo za dodatna vprašanja. In če so ti naši prispevki všeč in v pomoč, se priporočamo za kakšno donacijo (na dnu strani je gumb podpri), da jih bomo lahko pripravljali še naprej. Kmalu lahko pričakuješ še kakšen podoben svetovalni članek.
Odličen prispevek!
Se splača ta prenosnik?
http://www.secondoption.si/index.php?route=product/product&product_id=29519&search=hp+omen&sifra=5EP22EAR
Hvala!
HP Renew
Odvisno od potreb. Za nezahtevno igričarstvo bo, za kaj več pa bi morala biti vsaj grafična kartica bolj zmogljiva od najbolj osnovnega modela, verjetno pa tudi procesor.