Kakšne so razlike med fotoaparati iz Sonyjeve družine a6x00 in kateri je za koga?
Matjaž Ropret 5. marca 2020 ob 06:49

Sony ima pri fotoaparatih zanimivo taktiko, podobno kot Apple pri telefonih. Ko v paleto uvede nov model, ga običajno cenovno postavi nekoliko višje, stare pa kar pusti v prodaji, za nekoliko nižjo ceno, kot so jo imeli na začetku (ali pa se ta sčasoma ustali na določenem nivoju). Še posebej je ta hecna situacija očitna pri seriji RX100, saj se v trgovinah hkrati dobi vseh sedem predstavnikov, pri čemer bo najstarejši kmalu praznoval osmi rojstni dan. Vendar o njih morda kdaj drugič, tokrat bomo pogledali razlike med fotoaparati serije a6x00 (včasih se pojavlja tudi oznaka v slogu ILCE 6000). To so brezzrcalni aparati z izmenljivimi objektivi (bajoneta E-mount) in tipali velikosti APS-C, kar pomeni 1,5-kratni izrez glede na polni format (»full frame«). Tisti, ki jih je japonsko podjetje na začetku imenovalo NEX, potem pa to ime brez potreb opustilo. Predstavnikov s številko šest v oznaki je trenutno prav toliko, od tega so trije iz aktualne generacije, a vsaj enega, lahko pa celo vse tri iz prejšnje se tudi še da kupiti.

Foto: Sony

Do lani je serija obsegala modele a6000, a6300 in a6500. Glavna razlika je bila v tem, da je a6300 prinesel možnost snemanja 4K, v a6500 pa so vgradili umirjanje slike, kar je silno dobrodošlo, če uporabljamo objektive brez optičnega umirjevalnika (»stabilizatorja«). Nato so prišli nasledniki. Model a6100 je nadomestil a6000, a6400 je naslednik a6300 in a6600 naslednik a6500. Ti aparati imajo marsikaj skupnega, a vsaka naslednja stopnička tudi prinese kakšno koristno lastnost (in včasih kakšno odvzame).

Vsi aparati so si po obliki zelo podobni in predvsem imajo skupne nekatere ključne tehnologije. Tipalo s 24 milijoni pik je pri vseh enako (in verjetno identično ali zelo podobno kot v predhodnikih). Prav tako hibridno samodejno ostrenje s 425 faznimi in 425 kontrastnimi točkami za prepoznavo motiva ter zmožnostjo sledenja obrazom in očem, kar pomeni, da aparat drži izostritev na obraz ali oko, ko ga prepozna, deluje pa to tako pri ljudeh kot pri živalih. Prav ta sistem samodejnega ostrenja je ena glavnih prednosti v primerjavi s prejšnjo generacijo. Vsa trojica je zmožna zajemanja do 11 posnetkov na sekundo (ali osem s tihim, elektronskim zaklopom), snemanja videa 4K pri 24, 25 ali 30 sličicah v sekundi z največjim bitnim tokom 100 Mb/s ali videa polne visoke razločljivosti pri največ 120 sličicah na sekundo in vsi imajo vgrajen vhod za zunanji mikrofon (3,5 mm). Prav tako vsi premorejo zaslon, ki se lahko obrne okrog in se lahko tisti, ki snema sebe, ustrezno kadrira. Če si namesti nekaj dodatnega železja, da lahko mikrofon postavi na stran, kajti na osrednjem nastavku (za bliskavico) zastira zaslon. Povezljivost Wi-Fi, NFC in bluetooth je prav tako prisotna pri vseh in enako velja za enojno režo za kartico s hitrostnim razredom UHS-I.

Lahko kaj privarčujem?

Od starejše trojice je po mojem mnenju morebiti zanimiv le še najstarejši, a tudi daleč najcenejši torej a6000. Za približno petsto evrov je namreč še vedno zelo zmogljiv fotoaparat. Nima najboljšega samodejnega ostrenja in novinci so dobili precej izboljšano obdelavo signala s tipala, kar se odraža predvsem v bolj vernih in lepših barvah, še posebej pri datotekah jpg. Striktno za fotografiranje je kljub temu še lahko zanimiv kot dokaj poceni ljubiteljsko orodje z velikim tipalom in zdaj že kar dobro popolnjenim ekosistemom objektivov bajoneta E. Za video in tudi za resnejše (ter predvsem lažje) fotografiranje pa je vendarle smiselno poseči po enem od treh novincev. Medtem ko bi a6300 in a6500 gladko preskočili, saj nova generacija prinaša konkretne izboljšave za podobne cene.

a6100 – Za tiste, ki nočejo imeti preveč dela

Vstopni model a6100 že prinaša vse zgoraj omenjeno in je tako zanimiv tako za fotografsko kot za video delo. Za približno 800 evrov ali nekaj več (z osnovnim objektivom) ponuja bolj ali manj enako kakovost posnetkov, z izjemo možnosti prednastavljanja profilov ter potencialno nekaj manjšega dinamičnega razpona pri videu, če snemalec uporabi način S-Log ali HLG. Velike pridobitve v primerjavi s prejšnjo generacijo so snemanje neomejeno dolgih videov (prej največ pol ure na posnetek), zmožnost tega početja brez pregrevanja in ohranjanje goriščnice pri videu s 24 ali 25 sličicami na sekundo (30 fps ima približno 1,2-kratni izrez). Ta model je tudi najmanjši in najlažji, ga pa a6400 nadgradi v nekaj pomembnih vidih. Vendar je zelo primeren za vse, ki bi radi s kar najmanj truda in znanja prišli do zelo dobrih rezultatov.

a6400 – Izkaže se v rokah naprednejših snemalcem in fotografov

Prva prednost srednjega modela so že omenjeni slikovni profili, ki so lahko zelo priročni, saj ima foto- ali videograf pripravljene različne barvne in druge nastavitve za različne priložnosti. Znotraj njih se skrivajo tudi logaritemske krivulje za snemanje videa (S-Log, HLG) z višjo dinamiko, a skoraj povsem zbledelimi barvami, ki pa jih je mogoče skoraj poljubno določati nato v postprodukciji. Prav tako uporabna možnost za snemanje videa je zaklepanje samodejnega zaznavanja beline (AWB Lock), ki se jo najde med nastavitvami komand na funkcijskih tipkah. S tem aparat skozi posnetek drži enako vrednosti, kot jo je izbral na začetku in se tako barve ne spreminjajo, ko se spreminja svetloba. Kdor dela z ročnimi nastavitvami, seveda te zmožnosti aparata ne potrebuje.

Še ena nadgradnja je v ločljivosti elektronskega iskala, ki tako ponuja bistveno bolj jasno sliko. Tudi pri a6100 je iskalo funkcionalno, toda pri a6400 je delo z njim res užitek. Baterija je pri tem modelu še enaka kot pri celotni seriji in že nekoč pri modelih Nex – NP-FW50. Ne zdrži veliko, a kdor ima že zalogo baterij od prej, jih lahko uporablja tudi pri novem aparatu. Ker a6400 ni veliko dražji od a6100, približno 150 evrov, se marsikomu verjetno bolj splača poseči po njem, kajti morda bo izkoristil njegove prednosti. S tem pa model na sredini za približno 900 (brez objektiva) oz. 950 evrov (z objektivom) ponuja najboljše razmerje med ceno in zmožnostmi.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

a6600 – Umirja eksotične objektive in snema dlje, kot zdržijo igralci

Aparat z vrha ponudbe je daleč najdražji, saj brez objektiva stane dobrega tisočaka in pol, a tudi prinaša nekatere lastnosti, ki se jih bo razveselil marsikateri napreden uporabnik. Prva je zagotovo vgrajen umirjevalnik slike, enako kot prej pri modelu a6500. V kombinaciji z novim objektivom 16-55 f/2,8, ki je optično izjemen, a nima umirjevalnika, je to fantastično orodje tako za fotografijo kot za video, toda skupna cena je blizu treh tisočakov. Ta aparat zna očem slediti tudi med snemanje videa, ostala dva takrat ostrita zgolj na obraz. Poleg vhoda za mikrofon ima še izhod za slušalke, da je mogoče sproti preverjati zvok.

Potem pa je tu še nekaj fizičnih sprememb, ena zelo pomembna. Aparat je debelejši in ima precej večje držalo, torej ponuja precej boljši oprijem, že v slogu zrcalnorefleksnih konkurentov. Ima tri dodatne, nastavljive funkcijske tipke, predvsem pa uporablja novo baterijo z oznako NP-FZ100, ki jo je Sony sicer uvedel pred časom z modelom A9. Ta ponuja približno dvakrat daljšo avtonomijo v primerjavi z NP-FW50 tako pri fotografiranju kot pri snemanju videa, kjer je zaloge dovolj za dve uri. Vsi aparati sicer omogočajo napajanje z zunanjega vira tudi med delom. Ena stvar, ki je a6600 nima, pa je vgrajena bliskavica, mogoče je priključiti zgolj zunanjo. Pri ostalih dveh je tudi notranja, ki se jo da usmeriti navzgor in jo uporabljati »na odboj«.

Ni torej dvoma, da a6600 ponuja največ, a nakup se splača le tistim, ki že takoj znajo izkoristiti njegove prednosti, še posebej pri videu. Za vse ostale je verjetno dovolj že a6400 v kombinaciji s »stabiliziranimi« objektivi. Seveda pa bi na to marsikaj porekla tudi konkurenca. Upamo, da v pomladnih mesecih temeljiteje preizkusimo tudi Fujifilmovo novo kolekcijo in potem še zanjo pripravimo podobno razčlenitev.

Naslovna fotografija: Sony

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja