Kakšen je prvi prepogljivko, Royole FlexPai?
Matjaž Ropret 7. marca 2019 ob 10:48

Samsung in Huawei, ki sta nedavno v razmaku štirih dni predstavila Galaxy Fold in Mate X, se nista borila za prvenstvo med napravami s prepogljivimi zasloni. Oba je precej prehitelo dokaj neznano kitajsko podjetje Royole, ki je svojo tablico-telefon FlexPai prikazalo že januarja na CES-u, zdaj pa smo lahko v roke prijeli še nekoliko dodelano prodajno različico.

Znamko Royole smo sicer v zadnjih letih naa sejmih že srečali, večinoma je razstavljala očala za »osebni kino«, torej za gledanje filmov ne za navidezno ali obogateno resničnost, in še kakšne druge koncepte. Podjetje je vseskozi delali na upogljivih zaslonih, ki jih namerava zdaj vgrajevati še kam drugam kot zgolj v podobne prepogljivke kot je FlexPai. Denimo na ženske torbice ali na moška pokrivala. Najbrž je ideja v tem, da ti modni dodatki lahko spreminjajo izgled, vseeno pa se to zdi malo na silo.

Vendar smo tu zaradi tablice, ki se zloži v telefon. FlexPai so si zamislili podobno kot Huawei, z zaslonom na zunanji strani, tako da na notranji ni ničesar in se ni treba ukvarjati še z dodajanjem zaslona za takrat, ko je naprava prepognjena (zložena). Razlika v primerjavi z Mate X pa je v tem, da ne zaseda zaslon celotne sprednje strani (tablice), ampak je na eni stran pas, ki vključuje fotografske objektive. Huawei ga je obrnil okrog, da gleda nazaj, ko je tablica odprta. Tu je takrat obrnjen proti uporabniku, za fotografiranje okolice je treba »tablico« zapreti. Vendar se mi zdi, da je fotografski vidik tukaj v drugem ali celo tretjem planu. Tako je razmerje 7,8-palčnega zaslona 4:3, kar je enako kot pri iPadu, in v redu bolj za produktivnost in večopravilnost kot za kakšno gledanje videa. Pri tem slika sploh ne bo kaj dosti večja kot če je raztegnjena čez celoten »zaprt« zaslon. Ločljivost zaslona ni nič kaj pretresljivih 1920 x 1440, ampak niti ne izpade slabo, težko pa kaj konkretnega rečem o kakovosti slike, so pa vsaj vidni koti izgledali v redu.

Še na CES-u so se novinarji, youtuberji in ostali, ki so si ogledali to napravo, pritoževali nad črto, ki je bila ves čas vidna na pregibu. Zdaj tega nisem opazil in tudi drugi so potrdili, da so zadevo izboljšali. Ostaja pa dejstvo, da se reč ne poravna popolnoma. Vedno ostane malo »hribčka« in zato tudi malce drugačen prikaz na tem delu, ampak komaj zaznaven. Ne samo, da razprta tablica ni čisto ravna, tudi prepognjena v telefon ni ravno višek elegance in strojništva. Huawei in Samsung sta opevala svoja kompleksna tečaja za odpiranje in zapiranje, pri tej napravi pa česa takega ni. Tu gre dobesedno za zvijanje tablice, če rečem malo drugače, pregibne površine, čez katero je napet fleksibilen zaslon. Pregib je tu kot nekakšna harmonika, skoraj vsi ostali prepogljivčki pa so imeli zadevo izvedeno tako, da zaslon na tem osrednjem delu ni pritrjen, ampak ima prostor za zvijanje. Poanta je v tem, da se naprava zloži brez špranje. FlexPai se zelo očitno ne pri tem povsem elementarnem načinu prepogibanja. Konca sicer držijo skupaj magneti, toda vmes je precej »lufta«. Zato je tudi debelina precejšnja, na to je verjetno ciljal Huaweijev Richard Yu, ki se je pohvalil, koliko tanjši je Mate X, pa tudi sicer »telefon« ni majhen. Samo pregibanje sicer ne daje slabega občutka, treba je uporabiti nekaj sile, a ne preveč. Kar dobro so ujeli vmesno pot med tem, da bi se zadeva preveč nalahno ali pretrdo zvijala.

Ko zadevo prepogneš, se polovica z manjšim delom zaslona (kjer je fotoaparat) samodejno izključi. In tako slika ostane samo na drugi polovici, malo čez rob, podobno kot pri Samsungovih telefonih. Seveda se tudi obrne, a vse skupaj ni najhitreje. Royole je sicer razvil svoj uporabniški vmesnik Water OS, ki pa temelji na aktualni različici Androida (9.0). Očitno je, da softver še ni povsem spoliran, dalo pa bi se uporabljati napravo.

Specifikacije niso za odmet, saj ima FlexPai procesor Snapdragon 855, tako ko večina novih telefonov višjega razreda, 6 ali 8 GB pomnilnika in 128 ali 256 GB shrambe, stereo zvočnika, dvojni fotoaparat in podporo za dve kartici SIM, pa tudi dokaj majhno baterijo s 3970 mAh. Tehta 320 g, a se sploh ne zdi kaj dosti težja od telefonov. Seveda pa je plastična, tudi to zmanjšuje maso, in kakšnega premijskega občutka ne daje. Jasno, da je tudi zaščita zaslona plastična, saj je steklo (Gorilla glass in podobni), ki bi se prav tako zvijalo, za zdaj še v laboratorijih. Koliko časa bo plastična prevleka zaslona zdržala, preden bo polna prask, in kako dolgo bo trajalo, preden bo zaslon počil na pregibu, sta vprašanji, ki si ju postavljamo vsi, a nanju nimamo odgovorov. FlexPai daje vtis, da bi lahko zdržal nekaj časa, ali je to eno leto ali pet let, pa ne znam oceniti.

Zadeva v Evropi stane nekaj manj kot 1400 evrov, ampak jo prodajajo (z uradne strani proizvajalca) kot napravo za razvijalce. Nanjo je tudi najbolje gledati s te perspektive. Kot izdelek za raziskovanje, kakšne možnosti odpira razpiranje v tablico in prepogibanje nazaj v telefon, ter za razvoj temu prilagojenih aplikacij. S tega vidika je FlexPai zanimiv in ni pretirano drag, v vlogi naprave za končne uporabnike pa mu manjka še precej dodelav in izboljšav.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja