Bi bili še vedno tako navdušeni nad Googlovimi storitvami ali nad družbenimi omrežji, če bi uporabo plačevali? Bi bile nameščene (skoraj) čisto na vsakem pametnem telefonu in ali bi jim tudi potem slepo zaupali, kot jim večina zdaj?
Odgovorov na vsa vprašanja nimam, prepričan pa sem, da je razlog navdušenja nad sodobnimi digitalnimi storitvami treba iskati tudi v zastonjkarstvu in dejstvu, da so vse globlje integrirane že v skoraj vsako napravo. S tem ni čisto nič narobe, niso redki primeri, ko nam Googlovi zemljevidi prihranijo čas ali rešijo zadrege iskanja lokacij v tujem mestu, cena zato pa je občutek izgubljenosti, ko niso na voljo! Kar je lahko primer v državah, kjer je strošek podatkovnega gostovanja še vedno 10 evrov za 1 MB prenesenih podatkov. Narobe svet, mar ne? Toliko me stane na primer gostovanje v Bosni, medtem ko je cena za lokalno kartico s 15 GB malenkost več kot 2 evra. Še dobro, da ima večina telefonov ležišče za dve, kajti zakup pri domačem operaterju je dražji in nudi manj. Ampak to je že druga zgodba, ki je uporabniki ne moremo rešiti.
Vendar dokler lokalne kartice nimaš, si nekaj časa obsojen na življenje brez Googla. Izkaže se, da so navigacijske aplikacije, ki vodijo tudi brez povezave v internet, bolj slaba alternativa, saj tudi te brez povezave ne morejo prikazati podatkov o stanju v prometu. Zato se težje odločiš, po kateri poti iti. Po prvi, ki je sicer daljša, a na njej ni veliko prometa, ali po krajši, kjer pa so zastoji običajnejši. Včasih smo se znali odločati, danes nam to brez Googla ne gre več tako tekoče. Da o neznanju branja zemljevida in spremljanja kažipotov ob cesti niti ne govorim. Če se že sam brez interneta počutim manj samozavestno, kako se počutijo šele mlajši, ki se nikdar niso naučili orientacije brez satelitske navigacije in Googla.
V 15 letih, obletnica je bila namreč 8. februarja, so Googlovi zemljevidi povzročili in preživeli nekaj škandalov z vdorom v zasebnost uporabnikov. Najhujši je bil tisti, ko so vozila za snemanje okolice tudi vohljala po nezaščitenih domačih omrežjih.
A kot je pokazal Simon Weckert (berlinski umetnik), tudi ta ni vsemogočen. Google zastoje na cestah med drugim zazna tudi prek izmenjave podatkov s telefoni uporabnikov, ki uporabljajo njegove storitve. Če algoritmi opazijo, da je na nekem cestnem odseku nastala zgostitev naprav, je razlog lahko prometni zastoj. Simon je naložil 99 vključenih in v splet povezanih pametnih telefonov v cizo, to pa vlekel po berlinskih ulicah. Kjer je hodil, je Google na zemljevidih prikazal oranžno ali rdečo črto. Vemo, kaj predstavljata. Google se je kajpada odzval optimistično, njegov predstavnik je povedal, da znajo algoritmi ločiti med pešci, vozniki motorjev in vozniki avtomobilov, žal pa cize še niso imeli na seznamu možnih udeležencev v prometu.
Mene pa je primer spomnil na nekaj drugega. Na vlogo umetne inteligence oziroma ali ji morda ne pripisujemo prevelikih sposobnosti. Besedno zvezo podjetja zelo rada, predvsem pa zalo nekritično uporabljajo v svojih sporočilih. Sodobni programski algoritmi so mnogo bolj zmogljivi, kot so bili pred desetletjem ali dveh, vendar predvsem zaradi večje procesorske moči sodobnih naprav ter občutno več podatkov, na katerih se učijo svojega poslanstva. Niso pa inteligentni, kot inteligenco razume človek. Stroj lahko izdela v eni uri mnogo več žebljev kot kovač, pa zato ni pametnejši od njega! Tudi Google ni vsemogočen. Se pripeti, da prikaže zastoj, kjer ga ni, ali pa pretočni odsek, čeprav tam vse stoji. Še več križev in težav je z ocenami restavracij, trgovin. Te so tako ali drugače občutljive na pristranskost ocenjevalcev, ljudi, česar noben algoritem ne more preprečiti. V povprečju pa so Googlovi napotki zanesljivi, zato pa jih zaupamo. Težava pa je v tem, da jim zaupamo preveč in ker se zanašamo nanj, nismo sposobni enako učinkovito delovati tudi brez njega.
Življenje brez Googla je vsekakor mogoče, ga pa v sodobnem svetu ne priporočam. Skrajnosti se namreč nikdar niso izkazale za dobre. Bi pa lahko vsak kdaj razmislil o digitalnem postu. O dnevih ali celo tednu brez sodobnih tehničnih pripomočkov, ki vse pogosteje preveč vplivajo na nas. Pa kaj potem, če na cilj pridete v devetih, namesto v osmih urah. Splača se tudi ustaviti in raziskovati naključno izbrani kraj, ki ga Google ne uvršča med najbolj zanimive ali pa celo obiskati restavracijo, ki jo priporoča domačin, ki ste ga namesto Googla vprašali, kje bi lahko dobro in ne predrago jedli. Presenečeni boste namreč, da je svet tudi tam, kjer ga Google ne prikaže!
Naslovna fotografija: Doposit Photos
Po moje je – kot z vsem, pravzaprav – potreben poleg imetne še ščepec zdrave pameti. Počasi se bomo navadili in ne bomo kot tisti tovornjakar, ki je obtičal na ovinku gorskega prelaza, ali voznik, ki je zapeljal naravnost v morje, ker je prijeten glas rekel “zavite levo”. Seveda na tujem ni alternative (btw, splača se vse zemljevide že prej naložit, pa ni potreben drag podatkovni prenos, je pa res, da ni podatkov o gostoti prometa), doma pa vendarle opazujmo tudi sami. Morda bo kdo vzdignil obrvi, češ, zakaj bi pa doma sploh vozil po guglovih zemljevidih? Moja pot domov ima kar nekaj alternativ in na vseh se lahko kaj zgodi: zastoj, nesreča, delo na cesti, otvoritev nove Lidlove štacune… Tu pride sodelovanje med zdravi in umetno pametjo do izraza. Sčasoma dobiš kar dober občutek, na katerih odsekih te google pelje suvereno, kje pa ima še “prostor za izboljšave”. Kdo ve, zakaj te včasih vztrajno pelje po neki poti, ko je očitno neka druga boljša.