Robotski sesalniki niti približno niso podobni animirani risani junakinji Rosi, prej so videti kot žuželke, ki tekajo sem ter tja. Malce večji »znalec« vas bo zato modro poučil, da niti »pod točko razno« ne morejo zamenjati običajnega sesalca. A kot dolgoletni uporabnik naj vam izdam majhno skrivnost. Odkar je robofata prišla v družino in trikrat do štirikrat tedensko pridno opravlja svoje poslanstvo, običajnega požiralca prahu hudo redko prižgem.
Ponudba pri nas je žal bolj kot ne omejena na enega samega resnega ponudnika, ker pa je bolj pestra na spletu, velja pogledati, kateri tehnični podatki so za izbor pomembni, kateri manj oziroma kateri so »fajn«, a v resnici nimajo dosti vpliva na opravilo, zaradi katerega robota kupimo. In prav nič me ni sram priznati, da je to v prvi vrsti podpiranje lenobe družinskih članov.
Četverica pomembnih
Mehanizem pobiranja smeti
Ni algoritem, ki žene sesalnika po bivališču, prvo kar moramo preveriti. Sesalna moč je najbolj pomembna, največkrat pa je izražena v paskalih (Pa). Fizikalni podatek sicer ni čisto natančna mera, s katero lahko ocenimo sesalno sposobnost robota, saj je ta odvisna še od marsičesa drugega. Logično je tudi, da v robotu ni prostora za velik in zmogljiv motor, če pa bi bil, potem bi bila baterija ozko grlo. Čez palec pa velja, da naj ima robot s krtačami, te namreč opravijo pol dela, vsaj med 400 in 500 Pa, če pa krtač nima, potem naj bo sesalna moč vsaj med 600 in 700 Pa. Velja za poceni robote, saj imajo najdražji moči krepko prek 1000 Pa.
Naj bo drag ali poceni, eno je kot na dlani. Izogibajte se robotom, ki nimajo krtač ter dve nasproti se vrteči sta gotovo boljši od ene same. Potem pa pride na vrsto oblika ter material iz katere krtače so. Ščetinaste je mnogo težje čistiti od krtač iz gume.
Baterija
Litij ionska je boljša od nikelj metalne (te so cenejše, a manj zmogljive), podobno kot pri sesalni moči, pa tudi tu velja preprosto pravilo, da je več boljše. Večja je kapaciteta baterije, dlje bo robot lahko sesal. Bodisi po urniku ali pa ko ga zaženemo ročno. Pri čemer robota prenašamo iz sobe v sobo ter nimamo potrpljenja, da bi med tem več ur polnili izpraznjene baterije. Upoštevati pa moramo še eno stvar. Večina boljših robotov je dokaj robustno izdelana, zato je večja možnost, da se izrabi baterija, kot okvari kaj drugega. Cena dodatne baterije ter preprost nakupa sta tudi zanimiva podatka. Dober robot lahko nepretrgano sesa od 120 do 150 minut, baterija pa se bo napolnila v od 3 do 4 urah. Cenejši imajo seveda slabše podatke.
Filtri
Kot pri vsakem sesalcu, se tudi pri robotskih, o filtrih ne sprašujemo veliko. Pa so še kako pomembni v procesu sesanja in vzdrževanja robota. Po domače povedano morajo zadržati neželene delce v posodi za smeti ter čim manj omejiti moč curka zraka. Dober filter je sposoben zadržati 99,95 odstotkov delcev večjih od 3 mikrone. Zadrži tudi različne mikroorganizme in alergene, zato ni nepomembno, kakšen je. Oznaka HEPA je zato skoraj postala nujnost, sicer pa je odlično, če lahko filtre spiramo pod curkom vode, ko se lotimo rednega tedenskega (ali pogostejšega) čiščenja robota.
Rezervni deli in servis
Morda se sliši banalno, a zdi se mi pomembno, ali je mogoče hitro dobiti rezervne dele, kot so krtače, metlice, filtri, po »poštenih« cenah ter da je garancijska doba čim daljša. Podobno velja tudi za servis. Robota bomo uporabljali leta in gotovo bo v tem času prišlo do okvare. Zamenjava na primer okvarjenega infrardečega tipala Roombe stane 50 evrov, nova pa desetkrat več. Torej je jasno, kaj se splača. A le, če je servis dosegljiv, togledno pa se lahko v primeru nakupa prek spleta lahko zaplete. To pa še ne pomeni, da tovrstno početje notorično odsvetujemo.
Dobro če je, a ni (popolna) katastrofa, če ni!
Algoritem premikanja
Ni popolnoma nepomembno, po kakšnem načelu se robot premika. So pa algoritmi toliko napredovali, da skoraj vsi robotki uspešno posesajo vsaj povprečno veliko slovensko stanovanje. Imamo pa oni, ki sesajo po naključnem algoritmu lahko težave s tlorisi z veliko majhnimi prostori ter zavitimi dostopi do njih. Zgodi se, da se zmedejo ter ne najdemo poti nazaj na polnilno postajo. Ni katastrofalno, vendarle se tozadevno bolje odrežejo roboti, ki s kamero ali laserjem »vidijo« prostor, zato so tudi primernejši za nadpovprečno velika stanovanja. Zadeva pride do izraza, ko robot po urniku sesa ko ni nikogar doma. Če pa ga uporabljamo po načelu ročnega upravljanja in ga prenašamo iz sobe v sobo, pa to postane brezpredmetno.
Dostop do interneta
Možnost priklopa v domače omrežje, prek njega pa v internet, kar posledično pomeni preprostejše upravljanje prek mobilne aplikacije, je stvar novejših modelov. Na ta način imamo na »dlani« cel kup podatkov, ki so ali pa niso uporabni, prava vrednost funkcije pa je nekje druge. V nadgrajevanju programske opreme, kar je pri starejših (ali cenejših) modelih za večino uporabnikov dostopno le, če robota odnesejo serviserju. Naprednejši program (firmware) kajpada lahko izboljša delovanje robota.
Nastavljanja urnika sesanja
Manjše število robotskih sesalnikov te možnosti nima, lahko jih le ročno zaženemo. Kako pomembno je to, je odvisno od načina uporabe, vendar je smisel v tem, da robot začne delati ob nastavljenem dnevu in času, po možnosti, ko nikogar ni doma. Da je stanovanje res čisto, je namreč najbolje, da robotu zapovemo čiščenje vsak dan ali vsaj vsak drug dan. Dostikrat pa to ne gre. Predvsem če je stanovanje varovano s tipali gibanja, saj lahko robot sproži alarm.
Niso ravno v vrhu pomembnosti
Velikost posode za smeti
Običajno imajo robotski sesalniki manjšo posodo za smeti, zaradi česar pa si vsaj jaz ne belim preveč glave. Nikakor si ne želim, da bi se po prostoru kotalila naprava velika kot mikrovalovna pečica. So bilo primeri robotov z dodatno večjo posodo v polnilni postaji, vendar se niso najbolj obnesli. Je pač treba vsake toliko časa preveriti in po potrebi posodo izprazniti.
Prijazen do hišnih ljubljenčkov
Tudi ta »funkcija« je izgubila na pomenu, vsaj pri robotih s kakovostnimi krtačami oziroma celotnim sesalnim delom. Zanje ni namreč tolikšna težava sesati krajše in daljše dlake. Vseeno pa zasledimo ta podatek pri izdelovalcu, ki ima cel raznoliko ponudbo in je to način, kako opravičiti različne modele. S hišnimi ljubljenčki pa je povezana še ena težava, ki pa je ne reši nobeden. Predstavljajte si, kaj nastane, če robot razmaže lužico ali celo smrdeč kupček, po celem stanovanju.
Gospodinjsko ropotalo
Glasnost robota je vsaj delno povezava s sesalno močjo. Lahko je tih, a potem kaj pride na sesa ali pa glasen ter bolj učinkovit. Če sesa, ko nas ni doma, njegov hrup nikogar ne moti. Drugače pa je, če imamo nastavljeno, da dela ponoči. Ampak tudi ko je najtišji, še vedno ni tako zelo tik, da ne bi nikogar zmotil. Glasnost robotov se namreč odvisno od modela giblje med 55 in 70 dB. Podatek, ki ga je pač treba vzeti v zakup.
Majhen, lep in ….
Naj bo tako nizek in majhen, da se lahko giblje pod na primer kavno mizico in drugimi prostori pod pohištvom. Estetika pa tudi ni popolnoma odveč, kajti ko ne dela, je nekje, kjer ga lahko vsi vidijo. Grde stvarce in katere štrli kaj vem kaj, si namreč nihče ne želi ves čas opazovati. Izbirati robota glede na njegovo barvo ali druge estetske dodatke, pa se mi zdi dokaj jalovo početje.
Brez komentarjev