Kaj storiti ali kupiti, da se bo Tarasa Birso malo bolje razumelo?
Matjaž Ropret 11. januarja 2020 ob 06:52

Domača kriminalna nadaljevanka Jezero, ki jo ob nedeljah vrtijo na TV Slovenija, in se bo jutri prevesila v drugo polovico, je bila doslej večinoma dobro sprejeta. Osebno bi si sicer želel malo hitrejši tempo, ampak verjetno je nekako pač treba napolniti šest delov. Toda »skandinavski noir«, ta žanr so snovalci menda želeli doseči v sliki (s posnetki in barvami) ter občutju, ima za posledico tudi specifičen zvok. To pa povzroča težave velikemu številu gledalcev, ki preprosto ne slišijo razločno dialogov, predvsem pa ne glavnega junaka, inšpektorja Tarasa Birse. Zato se obračajo na RTV Slovenija z vprašanji in pripombami. Toda povsem mogoče je, da je glavni problem v zvočnikih njihovega televizorja. Kako torej do boljšega zvoka?

V Jezeru je zvok želi ustvarjati dramatično atmosfero, inšpektor pa govori z zelo nizkim glasom. Oboje pomeni, da so precej poudarjene nižje frekvence, to pa je problem za večino zvočnikov, vgrajenih v televizorje. Ti so tanki, njihovi gonilniki so v najboljšem primeru na ravni prenosnega zvočnika, nimajo prostora, da bi »zadihali«, zato imajo dve veliki omejitvi. Njihov frekvenčni razpon je majhen, začne se precej nad 100 Hz, pa tudi konča daleč prej kot pri 16 kHz, do kamor običajno sežejo zvočniki in nas večina sliši. To torej pomeni, da najbolj nizkih in visokih tonov že v osnovi sploh ne zmorejo predvajati. Poleg tega pa skoraj noben model ne zmore »prestaviti« tistega, kar je pod mejo njegove fizike višje v spekter, da bi se vseeno slišalo. Drugi problem pa je, da ob slabem, precej plitkem in kovinskem zvoku marsikateri gledalec povečuje glasnost v upanju, da bo potem bolje, a je v resnici še slabše, ker pri večjih glasnostih prihaja do popačenja in včasih tudi hreščanja, tako da je na koncu še slabše. Vseeno pa čisto vse ni izgubljeno niti z vgrajenimi zvočniki.

Pogosto so namreč privzeto nastavljeni tako, da poudarijo zvočne učinke, kar še dodatno vpliva na razločnost govora. Zato se splača v nastavitvah televizorja poiskati zvočne možnosti in preveriti, ali se na kakšnem drugem zvokovnem načinu sliši lepše. Mogoče tudi poskusiti z izenačevalnikom (poudarjanjem oz. zniževanjem basov in visokih tonov). Mogoče bo nekoliko bolje, toda zelo verjetno bo pravi napredek prinesel šele dokup zunanjih zvočnikov.

Zvočna letev zagotovo pomaga

V zadnjem času so za ta namen najbolj priljubljene t. i. zvočne letve (angl. soundbar). Z razlogom, saj so rešitev vrste vse-v-enem, cenovno prijazne in tudi dovolj dobre za resno izboljšavo v primerjavi z zvočniki televizorja. Avdiofili se kajpak nad temi plastičnimi zadevami zmrdujejo, toda kot alternativo bi ponudili zvočniški komplet za nekaj tisoč namesto nekaj sto evrov. Zato bomo raje ostali kar pri letvah, ki vendarle niso tako grozne. Pri njih je vse skupaj – običajno štirje ali šest zvočnikov – zapakirano v približno meter dolgo in kakšnih deset cm globoko in visoko palico, ki jo je mogoče ali postaviti na omarico pred televizor ali pritrditi pod zaslon na steno. Lahko so samostojne, lahko pa je v kompletu še nizkotonski zvočnik (angl. subwoofer), morda pa tudi dodatni zvočniki za prostorski zvok. Nizkotonca vsekakor priporočam, saj šele ta zares odpravi prej omenjeno omejitev z basi. Pa za vzdušje v filmih je skorajda obvezen. Postaviti se ga da nekam v kot, v bistvu ni pomembna njegova lokacija, le toliko mora biti odmaknjen od sten, da ga ne zaduši. Fino je, če je povezava med letvijo in nizkotoncem brezžična.

Za povezavo s televizorjem je v osnovi na voljo več možnosti, od klasičnih analognih vhodov (»činčev«), prek optičnega priključka (TOSLINK oz. S/PDIF) do HDMI. Prvo možnost je v teh časih najbolje preskočiti, optika je sicer v redu, a ima dve pomanjkljivosti, zato je najbolje vse skupaj povezati prek HDMI. Optični priključek podpira samo klasični stereo zapis in prostorska zvočna formata Dolby Digital in DTS, za novejše kodeke pa nima zadostne pasovne širine. Čez HDMI je mogoče prenašati tudi zapise DTS:X, DTS-HD Master Audio, Dolby Digital Plus, Dolby TrueHD in Dolby Atmos. To je pomembno za tiste, ki gledajo filme z nosilcev (UHD) blu-ray ali kakšnih drugih virov z naprednim prostorskim zvokom. Res pa je, da bodo tudi morali izbrati letev, ki zna razvozlati te kodeke in ima dovolj zvočnikov ali vsaj simulira tovrstne učinke.

Za bolj ali manj vse gledalce pa je povezovanje prek HDMI pomembno zaradi nečesa drugega. Če tako televizor kot zvočniški sistem podpirata protokol HDMI-ARC (audio return channel) to ne predpostavlja samo pošiljanja zvoka iz televizorja do zvočnikov, ampak še upravljanje glasnosti s televizorjevim daljincem. Zato naj bo eno od osnovnih vodil pri izbiranju zvočne letve podpora za HDMI-ARC.

Večina tovrstnih naprav ima tudi povezavo bluetooth, ki sicer zaradi zakasnitve za uporabo s TV-jem ni najbolj primerna, je pa na ta način mogoče poslušati glasbo, internetni radio ali podkaste s telefona ali tablice. Nekateri modeli ponujajo še povezljivost v domače omrežje, bodisi žično ali brezžično, s čimer se lahko povežejo v določene spletne storitve, ali pa omogočijo katerega od protokolov za prevzemanje predvajanja zvoka z mobilne naprave, denimo Google Chromecast (Audio) ali Apple Airplay. To je sicer zelo priročna možnost, saj ni treba, da sta napravi »sparjeni«, kot pri bluetoothu, zgolj v istem omrežju morata biti. Se mi pa ta funkcionalnost vseeno ne zdi ključna pri kupovanju zvočne letve. Če je vse ostalo v redu, Chromecast ali Airplay (ali oba) pa manjka, pač manjka, bog pomagaj.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Zvok je seveda zelo odvisen od cene, vendar že nekaj časa velja, da se pod 200 evrov, razen v kakšnih akcijah, nekako ne gre spuščati. Običajno tudi ni tako poceni modelov s podporo za HDMI-ARC, tako da skušnjav v tej smeri tako ali tako ne bi smelo biti. Nekje pri 250 evrih redne cene se že začno primerki, ki godejo povsem spodobno, za 400 evrov pa se dobi že zelo dobro zvočno letev z veliko funkcionalnostmi in prijetnim ter glasnim zvokom.

Da igralci ne bodo odpirali ust prezgodaj

Pa še nekaj besed o težavah s sinhronizacijo zvoka in slike, ki ga imajo nekateri uporabniki teh zunanjih zvočnikov. To je pojav, ko igralci na ekranu prezgodaj odpirajo usta, ali drugače povedano – zvok kasni. Večina televizorjev omogoča, da za zunanje zvočnike nastavimo zakasnitev (ali tudi prehitevanje). Stvar je namreč v tem, da zvok iz vira pride na zvočnike hitreje kot slika na ekran, saj je pri tej posredi še precej obdelave. Zato je mogoče zvoku ukazati, naj »počaka« nekaj deset ali nekaj sto milisekund, običajno gre do sto ali dvesto ms. Kar se sliši malo, a je praksi precej. Če niti to ne reši težav, se splača v nastavitvah slike izklopiti vse »izboljšave«, saj te podaljšujejo čas od prejema vira do prikaza, in videti (oz. slišati), če je potem v redu. Če je, lahko eno po eno znova vklapljate obdelavo slike, da ugotovite, kateri element povzroča težave. Pri povezavi čez HDMI lahko obe napravi tudi sami poskusita najti sinhronizacijo, nekatere letve pa podpirajo tudi različico protokola e-ARC, ki naj bi sploh samodejno odpravila tovrstne težave. V kolikor pa težav ne povzroča televizor temveč druga naprava, denimo predvajalnik blu-ray ali igralna konzola, pa je treba tam preveriti nastavitve.

Naslovna fotografija: RTV Slovenija (Sašo Štih)

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
7 komentarjev
  • Ta prispevek je bolj kot ne le razvlečena reklama za zvočne letve.
    Sam imam zelo kvaliteten prostorski sistem, z zelo dobrim namenskim centralnim zvočnikom, pa je zvok omenjene nadaljevanke, vsaj kar se dialogov tiče, prava polomija.
    Izgovori ne pomagajo, tonski mojstri so pač šalabajzerji, ki ne znajo svojega posla. Tudi na PopTv je velikokrat že zvok infotmativnih oddaj kosmat in slabše razumljiv. Ne verjamem, da ste podobno šlamparijo že kdaj slišali na kolikor toliko uveljavljeni tuji tv.
    Nadaljevanaka pa je brez dinamike, razvlečena, slovensko okorna, glavni igralec je itak vedno in povsod samo zlovoljno namrgoden, še najboljša je njegova policijska partnerka.
    Da ne kritiziram kar v tri dni, se samo spomnite srbske serije Oblaki nad Balkanom, pa bo vse jasno.

    Lep pzdrav Miro.

    • Na moji zvočni letvi, ki ni nič posebnega in je tudi nimam zelo na glas, se sliši čisto v redu. Res je, da Cavazza momlja, ampak nikakor ni negledljivo zaradi zvoka.

    • Imam bolj budget zunanja zvočnika priklopljena na TV in sem razumel vsako besedo. Sem testiral kako se sliši na avdiofilskih slušalkah, primerjal s tujimi visokoproračunskimi serijami in vztrajam na tem, da je zvočna slika serije solidna. Bile so že veliko slabše posnete slovenske seriji, npr. serije Več po oglasih se spomnim, da je imela obupen zvok. Na vprašanje “zakaj toliko folka ravno pri tej seriji toliko pizdaka” sem si odgovoril s tremi razlogi.
      – 1. Ker jo dejansko dosti ljudi gleda.
      -2. Očitno so razlike v sluhu med ljudmi večje kot sem mislil, saj eni ljudje težje zaznavajo nižje frekvence.
      -3. Ljudje so se popolnoma razvadili s podnapisi in se odvadili poslušati, ker ne gledajo nič takih slovenskih vsebin. Poskušajte gledati kdaj kakšno angleško serijo brez podnapisov, pa boste videli kako tam momljajo.

      BTW: Serija Oblaki na Balkanom ne obstaja. Verjetno si mislil Sence nad Balkanom, ki pa je žanrsko drugačne vrste serija kot Jezero, zato primerjava ni najbolj na mestu. Žanri pa definirajo elemente kot so fotografija, dialogi, tempo, vzdušje, …

  • “clear voice” naj ljudstvo poišče v nastavitvah, panasonic ima pod zvok možnost “govor”, “glasba”,… Mater, v tej državi res nimamo problemov, če se tako natika Cavazzo,rtv, tonske mojstre… Sem pa prepričan, da je tako zato, ker smo z maternim mlekom uspešno navajeni na podnapise za tuje jezike in smo invalidni na svoj jezik. Potem pa je vse nerazločno…

  • Točno tako. Sicer imam zvočno letev, ampak, ko sem prebiral komentarje, kako za nič in sploh in ah, nič se ne sliši in kako zanič je zvok in … sem si mislil, to moram čimprej videti, ali je res tako za nič. In ni, ja seveda momlja in bi lahko govoril bolj na glas, ampak tisoči strokovnjakov, ki so se našli, da so pametni o tonu govora ta je pa malo dobra.
    Serija je super, bolj počasni tempo, primerljiva z inšpektorjem Walanderjem, Broadchurchem, Case Histories, Happy Walley, River, Those Who Kill ali čemu podobnemu. In Miro, meni je jasno, da če primerjaš Oblake nad Balkanom in Jezero, da si vse povedal.
    Da zaključim, krasna serija, gledljiva, dovolj tekoča, da je v meni zbudila željo po nadaljevanju. Knjige so že tri (pri meni prebrane). Lep dan vsem.

  • Kaj pa priporočaš v rangu 250 EUR oz max 300? Lahko tudi iz tujine (amazon itd). Vizio naj bi kolkr sm mal gledal imel best bang for the buck…sam jih tud na nemškem amazonu ni nekaj…zgleda bl v ZDA prodajajo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja