Kaj mora imeti sodoben: prenosnik
Matjaž Ropret 9. maja 2018 ob 07:10

Naprave se spreminjajo in skupaj z njimi naše zahteve in pričakovanja. Kar je bilo še nekaj let nazaj dovolj dobro, je lahko danes že podpovprečno. In kar smo takrat šteli za ne nujno potrebno razkošje, je zdaj verjetno že obvezna lastnost. Zato s temle zapisom začenjamo serijo prispevkov, v katerih bomo pregledali, kaj morajo biti vgrajeno v posamezne vrste tehnoloških izdelkov. Začenjamo s prenosniki.

Skozi naše roke jih gre vsako leto kar nekaj, tako na sejmih kot na v resni uporabi, lahkih in velikih, dragih in cenejših, za domačo uporabo, poslovnih in igričarskih. Tako imamo precej dober pregled in predstavo, katere lastnosti so pomembne in veliko prispevajo k zadovoljstvu uporabnika, katere pa so zgolj lepotne narave ali ostanki preteklih časov. Ne bomo se spuščali v razprave Windows, MacOS ali Chrome OS, večina zapisanega velja za računalnike s katerim koli operacijskim sistemom.

Absolutno obvezno

Kakovosten zaslon

O tem sploh ni debate. V ekran zremo ves čas in večina na prenosnik ne priklaplja zunanjega monitorja. Zato mora vgrajeni nujno imeti napredno matriko, najbolje IPS, ki zagotavlja široke vidne kote in pravilne barve, zadostno svetilnost (več kot 300, še bolje blizu 400 kandel) in seveda ustrezno ločljivost glede na velikost. V vsakem primeru naj bo to vsaj polna visoka ločljivost (Full HD), pri diagonalah nad 15,6 palci po možnosti še kaj več. Res ni hujšega kot zreti v temen in zrnat ekran. Tisti s svetlečim premazom sicer izgledajo lepše, a tudi privlačijo več odbleskov in so še posebej na soncu slabo vidni. Glede tega so »matirani« boljši, vendar ne dajejo vtisa tako jasne, čiste slike.

Natančna in odzivna sledilna ploščica

Že res, da marsikdo prenosnik uporablja pretežno na mizi in ima zraven miško, toda tak računalnik je primarno namenjen delu v naročju. Takrat pa miška ni najbolj priročna, zato mora glavno besedo prevzeti sledilna ploščica. In te so, resnici na ljubo, vsaj v dražjih računalnikih v zadnjih nekaj letih postale res dobre. Razumejo večprstne kretnje in nalahne pritiske, fizične tipke ob njih so danes anahronizem. So tudi natančne, ne razumejo uporabnikovih želja napak, so precej večje in dajejo dober občutek. Če ploščica deluje z gonilniki »Windows Precision« še toliko bolje. (To ugotoviš tako, da greš v nastavitve – naprave – sledilna tablica in če je na vrhu napisano »Vaš računalnik ima natančno sledilno tablico«, je to to. Poceni prenosniki imajo nenatančne, počasne neodzivne ploščice, kjer napačni in zakasnjeni ukazi niso nobena redkost. In delo ali zabava s takim računalnikom je muka!

Disk SSD

Zame je to že nekaj let obvezna lastnost in kupovanje prenosnika s samo trdim diskom res odsvetujem. Naj bo vgrajena vsaj kombinacija obeh. Toda povsem vseeno je, če je zgolj SSD in je malo manjši, kajti za fotografije, videe in druge velike datoteke je vedno mogoče priključiti še zunanji disk, kadar ga rabimo. SSD pripomore k večji hitrosti in odzivnosti, računalnik je tišji, porablja manj energije. Kot povsod, so tudi med SSD-ji precejšnje razlike. Če bo računalnik namenjen za zahtevnejša opravila, je dobro vnaprej poizvedeti, kakšna vrsta diska (m2, pci-e, …) je v prenosniku in kakšne nazivne hitrosti dosega. V cenejših prenosnikih z malo prostora (32 ali 64 GB) ni pravega diska SSD, ampak bliskovni pomnilnik eMMC, podoben tistemu na pomnilniških karticah, ki je precej počasen.

Dovolj pomnilnika

Vsi vemo, kakšna muka je uporabljati sistem Windows s štirimi ali (bognedaj!) dvema gigabajtoma pomnilnika. S šestimi se že da nekako shajati, osem pa je danes tista običajna številka. Za resne naloge je nujnih 16 GB (poleg ločene grafične kartice s svojim pomnilnikom) in podobna je tudi situacija pri sistemu MacOS, čeprav morda tam ni tako kritično pri samo štirih gigabajtih. Za Chrome OS pa je taka količina že razkošje, tudi samo z dvema je sistem povsem odziven.

Vzdržljiva baterija

Smisel prenosnika je v prenašanju naokrog, četudi je realnost pogosto drugačna in zadeva pretežno čepi na mizi, priključena na elektriko. Ako je situacija taka, potem trajanje baterije ne igra nobenega vloge. Sicer pa naj bo vsaj pet do šest ur pri običajni uporabi. Kaj pomaga vsa ostala izjemna tehnologija, če v njej ni mogoče uživati, ker baterija prehitro »umre«? Izjema so igričarske mašine, kjer je že dve uri fantastičen dosežek.

 

S težkim srcem se odpovemo

(Zelo) zmogljiv procesor

Ta kategorija je še največja spremenljivka, saj so potrebe zelo različne. Kdor bo montiral video ali se šel grafično oblikovanje, mu bo zadoščal le štirijedrni procesor core i7 ali ryzen 7, drugi se lahko zadovoljimo z i5 ali morda še počasnejšimi. Vseeno pa prenizko vendarle ne kaže iti. Procesorji celeron in pentium so pogojno še dovolj za lahka vsakdanja opravila, pri čem zahtevnejšem pa jim zmanjka sape. AMD-jeva prejšnja serija A je bila prav tako zelo uboga. Medtem ko Intelov Atom sploh ni primeren za poganjanje Windows 10 in se mu je res treba na daleč izogniti.

Dobra tipkovnica

Ena od bolj subjektivnih kategorij. Niso vsem všeč enake tipke in »klofati« se da na marsikaj. Na trše ali mehkejše tipke, osebno imam raje malo mehkejše in s tem tišje, na take z več ali manj ugreza, s »klikanjem« ali brez. Mora pa biti tipkovnica vseeno toliko dobra, da je vnašanje besedila zanesljivo. Če vsaka tretja ali celo druga črka manjka, ker tipkovnica ni zaznala pritiska, je to zelo slabo. Na žalost tega, kako se bo obnesla, ni mogoče vedeti vnaprej. Zato je treba, če se le da, malo poskusiti v trgovini, in se zanesti tudi na kakšen preizkus.

Osvetljena tipkovnica

Ena najboljših »malenkosti«, ki res olajša delo v slabši svetlobi. Pa tudi podnevi so tipke lepše vidne. Mogoče komu, ki računalnik uporablja bolj za brskanje po spletu in gledanje videa, to ne bo tako pomembno, sami pa se osvetlitvi tipkovnice ne bi več odrekli.

Priključek USB-C in ostali

V vsakem primeru je dobro, da ima prenosnik več kot en izhod in da so ti različnih sort. Res se da iz enega USB-C z ustreznim prilagojevalnikom namnožiti marsikaj (klasične USB-je, omrežni priključek, čitalnik kartic, HDMI, …), vendar ni nujno, da vse deluje po pričakovanjih. Zato naj bo že v osnovi vsaj en »stari« USB-A, še bolje dva, pa morda HDMI ali displayport, če prenosnik ne podpira protokola thunderbolt 3 čez tip C, nič ni narobe, če je prisotna tudi reža za pomnilniške kartice. USB-C za polnjenje pa je zelo dobrodošel, ker je univerzalen, v nasprotju s priključki proizvajalcev.

Wi-Fi s podporo standardu ac in 5 GHz

Ker se večinoma povezuje brezžično, je hiter in zanesljiv Wi-Fi ključnega pomena. Na petih gigahercih je običajno manj motenj in hitrosti so višje, standard ac pa je danes tudi že tako razširjen, da se na starejšega n ne gre več zanašati.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Fino, ampak da se shajati brez

Aluminijasto (ali še bolj prestižno) ohišje

V višjem cenovnem razredu skoraj ni več plastičnega prenosnika, nekateri se kitijo celo z ogljikovimi vlakni ali še kakšnimi drugimi redkimi materiali. Toda prevladuje aluminij, ki daje dobro kombinacijo majhne mase in velike trdnosti ter trpežnosti. Slabost so prakse, ki se lahko pojavijo kar hitro, in bolj hladen občutek. Nič nimamo proti kakovostni plastiki, toda kar malo smo se že navadili na kovinske prenosnike, kot smo se tudi na telefone.

Zaslon na dotik

Priročen dodatek, ker je potrjevanje določenih izbir ali pomikanje po vsebini lažje. Toda z natančnimi sledilnimi ploščicami je potreba po dotikanju ekrana bistveno manjša. Poleg tega ta tehnologija malce odebeli zaslon in za kakšnih deset do dvajset odstotkov skrajša trajanje baterije.

Vrtljiv zaslon

Koncept, ki ga je z modeli yoga populariziral Lenovo, je vse bolj razširjen in ponuja nekaj prednosti. Zaslon je mogoče bolj približati očem, skriti tipkovnico, reč postaviti v položaj za predstavitve. Toda domnevamo, da bo vse to prišlo prav zelo redko, zato je pogosto povsem zadosti, če gre zaslon oz. pokrov dovolj nazaj, ni pa nujno, da se zavrti povsem naokrog. Kot tablico pa več kot kilogram ali celo dva kg težkega prenosnika verjetno ne uporablja nihče.

Ločena grafična kartica

Za igričarje in tudi za tiste, ki se resno ukvarjajo z videom, je ta lastnost povsem pri vrhu. Toda za običajno uporabo, še posebej, če na prenosnik ne priklapljaš zunanjega monitorja ali televizorja, povsem zadostuje na procesor vgrajen grafični del.

Biometrična prepoznava

Telefona brez prepoznave prstnega odtisa res ne bi več kupili, saj to napravo ves čas »zaklepamo« in »odklepamo«, vsakokratno vpisovanje PIN-a ali risanje vzorca pa je nadležno in manj varno. Toda PC vključimo le nekajkrat dnevno in ga potem uporabljamo dlje časa, vpis PIN-a pa s pravo tipkovnico vzame največ nekaj sekund. Poleg tega so čitalniki prstnih odtisov na prenosnikih slabši kot na telefonih, kar se pokaže skozi daljše obdobje, ko niso vedno zanesljivi. Infrardeča kamera, ki prav tako omogoča prijavo prek funkcije Windows Hello, pa je tudi lahko dobrodošla, ampak če je ni, tudi ne bi žalovali za njo.

Kakovostni zvočniki

Seveda marsikdo gleda youtube ali serije na prenosniku in zato vgrajeni zvočniki ne smejo biti ravno zanič. Dobra novica je, da pri skoraj nobenem modelu niso. Malo pa jih ima tako kakovostne, da priključitev zunanjih, žičnih ali modrozobih, ne bi bila velika nadgradnja. Zato se ne to lastnost ne bi posebej ozirali.

Dobra kamera

Kdor veliko komunicira po skypu ali kakšni drugi podobni storitvi, mu je kakovost in pozicija kamere pomembna, sicer pa je precej irelevatna. Bolj ali manj vsak telefon ima boljšo in tudi z njim se da brez težav opravljati videoklice in konference.

Thunderbolt 3

Protokol za hitro prenašanje datotek, priklapljanje več monitorjev in zunanjih grafičnih kartic čez USB-C v resnici potrebujejo le redki. Pa tudi diskov in drugih naprav, ki bi ga podpirale, je še zelo malo. Še najbolj potreben je pri prenosnikih, ki nimajo drugega izhoda za monitor (HDMI ali displayport), sicer pa vsaj še naslednje leto ali dve temu ni treba posvečati posebne pozornosti.

Velik disk

Marsikateri model z diskom SSD ima na njem zgolj 256 GB, mogoče celo samo 128 GB prostora. Slednje je morda res rahlo na tesno, toda 256 GB je pravzaprav dovolj, ker se da večino vsebin, ki jih ne potrebujemo pri sebi vsak dan, pospraviti na zunanje diske in v oblake. Vsekakor naj pretehta vrsta in hitrost diska, ne njegova velikost. In če je cenovna razlika do naslednje stopnje (denimo od 256 do 512 GB) prevelika, je tudi manjša kapaciteta čisto v redu.

 

Bolje, če tega ni

Prevelika ločljivost pri manjših zaslonih

Nekateri ultralahki modeli so na voljo z zasloni 4K. Prav tako določene »delovne postaje«. Spet drugi pa imajo ločljivosti nekje vmes med Full HD in 4K, npr. 3000 x 2000 ali 3200 x 1800, odvisno od razmerja stranic. Slika je zagotovo atraktivna, ampak s seboj prinaša tudi slabosti. V operacijskem sistemu je treba osnovne elemente povečati na 150 ali 200 odstotkov, kar lahko v določenih programih izpade čudno. Brez povečave pa je besedilo preprosto premajhno. Zaradi višje ločljivosti je lahko sam panel slabši od tistega Full HD, kar se vidi pri kontrastih, črnini, svetilnosti in še čem. In višja ločljivost pomeni več dela za procesor in zato krajšo avtonomijo

»Hibridna« zasnova ohišja

Nekaj časa so skoraj vsi poskušali z modeli, ki so v osnovi tablice, z dodatno tipkovnico pa se prelevijo v prenosnik. In četudi sta Surface Pro in iPad Pro zanimiva izdelka, nam je klasična izvedba s trdnim spodnjim delom prenosnika, ki zato lepo stoji na stegnih oz. kolenih, precej ljubša in uporabnejša. Poleg tega pa so vsi »hibridi« dražji od klasično oblikovanih prenosnikov s podobnimi konfiguracijami, čeprav bi moralo biti ravno obratno. In niti njihova masa ni kaj dosti manjša. Zato predstavljajo bolj formo nad funkcijo kot kaj drugega.

Sledilni gumbi in tipke

Modeli Thinkpad še vedno vztrajajo pri gumbu v tipkovnici in staromodnih tipkah nad sledilno ploščico. Oboje je pri današnjih odličnih ploščicah in zaslonih na dotik odveč in samo jemlje prostor, kakšne uporabne vrednosti pa ne prinaša več.

Programska slama

Mnogi proizvajalci imajo še vedno veliko veselje z nameščanjem vsega mogočega programja, ki naj bi pripomoglo k boljšemu upravljanju z računalnikom in njegovi optimizaciji ter večji varnosti. V praksi pa vsa ta navlaka zgolj upočasnjuje sistem in odpira varnostne luknje. Zato se je najbolje vsega po hitrem postopku znebiti ali pa celo izvesti čisto namestitev operacijskega sistema.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
3 komentarji
  • Čeprav mi računalniki niso čisto španska vas, gredo zadeve tako hitro naprej, da sem pred nakupom prenosnika upala, da naletim na en tak kratek in jedrnat članek-res uporabno…vse pohvale!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja