Kaj menite o zmernosti, o digitalni dieti?
Marjan Kodelja 17. maja 2021 ob 06:44

Malo je verjetno, da bi se jim, kljub nespornim nevarnostim, ki prežijo na družbenih omrežjih, popolnoma odpovedali. Ker bi to zgolj pomenilo letanje od ene do druge skrajnosti, je primernejši razmislek o tem, kolikšen del sebe deliti in s kom. 

Pred več kot desetletjem, ko sem se prijavil v Facebook, ni bil drugačen le ta, tudi uporabniki smo bili. Dvakrat si premislil, kaj je primerno za objavo, saj kaj bodo drugače rekli drugi, koga potrdiš za prijatelja, prošnje popolnih neznancev so letele neposredno v smeti in bog ne daj, da je že po objavi prijatelj prijazno opomnil na manjkajočo vejico ali zatipkano besedo. Nakar smo poblazneli. Pišemo, kar nam pada na pamet, čeprav je skregano z zdravo pametjo, v slengu, žargonu ali polno slovničnih napak, medtem ko za prijatelja potrdimo vsako ubogo dušo, ki nam je, kdo bi vedel iz kakšnega razloga, poslala prošnjo. Facebook mi pravi, da imamo preko 600 prijateljev. Za najmanj polovico se mi ne sanja, kdo so, in večino drugih lahko v najboljšem primeru kategoriziram kot znance. Pravih prijateljev je manj, kot imam na telesu prstov! Nič čudnega, da objave, ki mi jih omrežje ves čas servira, sodijo večinoma v dve kategoriji. Reklama in takšna ali drugačna politika. Poleg sem ter tja kakšnega dobrega »štosa«. Še dobro, drugačen bi se mi že zdavnaj zmešalo.

Družbena omrežja so bila pred Facebookom, vendar je ta spremenil digitalno krajino. Skoraj vse sodobne platforme druženja nas spodbujajo, da delimo čim več. Namesto zavestne diete in omejenega deljenja samo tistega, kar se nam zdi iz tega ali onega razloga pomembno, še vedno verjamemo obljubam, da bomo dobili večjo veljavo, če bomo delili vse o sebi, družini in o prijateljih. Obljube, kajti na plano so izplavale negativne plati družbenih omrežij. Zbiranje podatkov, nikdar odgovorjena vprašanja zasebnosti, lažne novice in pretirano posiljevanje z reklamami. Bilo bi prav, da ponovno ocenite svoj odnos do njih in hkrati do globalnih tehnoloških podjetij. Jim še vedno zaupamo, ostanemo lojalni storitvam oziroma naredimo manjši pretres ter se spet v manjših skupinah družimo na Vibru, Telegramu ali Signalu. Dokler jih kajpada ne kupi eden od velikih in spremeni v nekaj česar pravzaprav nočemo.

Skoraj prelepo, da bi bilo resnično, kajti za dobršen del uporabnikov, ni tako preprosto. Česar se lastniki dominantnih storitev preklemano dobro zavedajo. Zasebno in poslovno se na spletu močneje prepleta kot v resničnem življenju. Kje in predvsem komu bi svoje bolj ali manj čudovito življenje prikazovali vplivneži in vplivnice, če ne na Facebooku, Instagramu in (ali) Tik Toku. Tudi za naju z Matjažem Facebook in Twitter pomenita vrata do bralcev in gledalcev, ki bi bila drugače bolj priprta.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Morda bi veljalo razmisliti in se obnašati, kot smo se ob zori družbenih omrežij. Objavljati manj, premišljeno in začeti ločevati zasebnega od javnega. Naj bo javno tisto, kar je namenjeno splošni javnosti, vsem uporabnikom omrežja in bolj osebno ter temu primerno zasebno krogu pravih prijateljev. Je pomembno, da nekdo, ki ga ne poznate in ga verjetno nikdar ne boste spoznali, ve o vas čisto vse? Sporočila prijateljem sodijo v zasebne prostore druženja ter varnejša in zasebnejša družbena omrežja. Javne objave, ki so povezane s poslovnim ali življenjem v vlogi državljana, pa naj bodo nevtralne, niti malo žaljive in primerne razlogu, čemu jih objavljamo. Postaviti moramo ločnico med enim in drugim. Namesto da padamo pod vpliv in opojnost družbenih omrežij ter nekritično izpolnjujemo njihove zahteve, čeprav prekleto dobro vemo, da tehnološka podjetja zanimajo izključno naši podatki, bi se morali začeti obnašati po svoji vesti. Četudi bi to pomenilo kakšen všeček manj. Pravzaprav imajo ti za večino vrednost le v glavah in ne pomenijo dosti več od kratkotrajnega navala hormonov.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja