Kaj me moti pri novih električnih in »navadnih« avtomobilih?

Če morda niste opazili, so se avtomobili močno podražili, kar zagovarjajo z vsem mogočim. Naprednejši sistemi, več le teh v osnovni opremi in tako naprej. Zanima me, ali si izmišljujejo izgovore in so spremembe za večino nepotrebne ter predrago ovrednotene, ali pa gre res za nek konkreten napredek.

Izdelovalec se potrudi in predstavi nov avtomobil v najlepši možni luči, čeprav bo dobršen del kupcev posegla po manj opremljeni ali po različici z manj močnim motorjem. Med obema skrajnostnima pogosto zija širok prepad in vprašanje, ali sploh gre za vozili s podobnimi lastnostmi, je na mestu. Na srečo je tega manj med električnimi vozili. Z ušesi zastrižem, ko mi razlagajo, kaj vse so dodali v osnovno različico in obenem s tem opravičujejo višje cene. Sprašujem se, koliko je to res vredno. Ali je satelitska navigacija v kombinaciji s še kakšno »programsko« storitvijo, vredna, kot pravijo tisočaka ali dva. Ne vem. Nekaj je vredno natanko toliko, kot smo zanj pripravljeni plačati, a ker nihče ne nudi do kože oskubljenega vozila z le nujnimi sistemi in storitvami, tega ne morem zagotovo vedeti. Zato bom povedal, kaj me bega.

Preveč vsega je hitro moteče

Na prvem mestu je pretiravanje z voznimi načini. Čemu jih potrebujete več kot tri (celo toliko je po prepričanju nekaterih preveč). To le »mede« voznika. Katerega uporabiti na slabšem kolovozu. Način za vožnjo po brezpotju ali za vožnjo po vseh slabih podlagah. Najbolje, da se ustaviš, dobro razmisliš, preklopiš in po kakšne pol ure odpelješ. Da bi bila neumnost še večja, se vozni načini večinoma ponastavijo najmanj ob izklopu motorja, če ne že med pretikanjem ročice samodejnega menjalnika v vzvratno vožnjo in nazaj. Ker ga pozabimo spet spremeniti, večinoma časa vozimo v načinu, ki mu je namen osnovnega namenil proizvajalec. V tej luči je vključevanje številnih voznih načinov še toliko manj razumljivo.

Ponastavljanje »nastavitev« ob vsakem zagonu je problematično še iz drugih razlogov. Ne ljubi se mi v električnih vsakič znova prilagajati stopnje rekuperacije energije ali celo vklapljati načina vožnje z enim padalom, kar se mi je ravno tako že zgodilo. Zakaj ne pustijo nastavitve nespremenjene, dokler jih ne zamenjam? Tega preprosto ne razumem.

Infozabavni sistemi »muzejske« kakovosti

Potem je tu sredinski zaslon infozabavnega sistema. Kot bi se vrnil v kameno dobo zabavne elektronike ali v čas, ko so televizorji imeli še katodne cevi. Čemu se ne prižge hip za tem, ko odpremo vrata? V akumulatorjih ali baterijah električnega avtomobila je več kot dovolj »soka«, da se celo tedni stanja pripravljenosti ne bi prav veliko poznali. Sumim, da programi infozabavnih sistemov tradicionalne industrije niso najbolj optimalno »spisani« in delujejo po načelu, »udari po energiji«! Ampak vseeno me vse bolj moti, da sedem za volan, se v miru pripnem in »vžgem« motor, ta pa še vedno »nekaj« melje. Če ne morejo zadeve »porihtati«, potem naj se nehajo truditi. Naj raje namestijo držalo tablice ali telefona, pripravijo vmesnik za fizično povezavo z drobovjem avtomobila in prosijo nekoga, da spiše uporabno aplikacijo. Saj nas dobršen del tako ali tako na sistem poveže telefon, da bi namesto vgrajenega radija, navigacije in morda še česa uporabili Audroid Auto ali CarPlay.

Premalo samozadostnosti (ne prelagajte odločitve name)

Navdušujejo me raznovrstni vozni pomočniki. Ne samo preprosti aktivni ohranjevalniki hitrosti, temveč vsi, tja do samodejnega parkiranja in vzvratne vožnje. Toda spet smo pri percepciji, v kolikšni meri so avtonomni. V primeru ohranjevalnika hitrosti me zanima le določitev najvišje hitrosti (ali še to ne v primeru inteligentnega), ostalo naj avtomobil počne sam. Naj sam določa varnostno razdalji, se drži sredine pasu, prilagaja hitrost med vožnjo po voznem pasu, ko so vozila na prehitevalnem počasnejša in podobno. Še najbližje temu je po mojem videnju BMW, ostali, vključno s Teslo, capljajo za njim. Če se slučajno lastniki slednjih ne strinjate, mi pojasnite, zakaj je dobro in sploh niti malo nevarno, da avtomobil živčno zavira, ker se nenadno vzporedno (ali celo že malce zadaj) na vključevalnem pasu avtoceste ali nasproti vozeče na magistralni pojavi vozilo?

Vse bolj postajam len in se zanašam na prilagodljiv ohranjevalnik hitrosti med vožnjo po avtocesti. Neskončno bolj je udobno. Moti pa me, da večinoma zavirajo prehitro in pospešujejo prepočasi. Verjetno ste se že hudovali na voznika, ki je skočil pred vas in prehiteval s hitrostjo lenivca. Zakaj ne pohodi plina, saj vendar vidi, da ohranjevalnik po primorsko rečeno dela »kažin«. Ne pravim, da bi moral kršiti pravila, le bolj energičen bi moral biti. Presenečen sem, da industrija še ni izdelala avtomobila, ki bi se učil vzorca vožnje voznika in ga nato uporabil. Znotraj omejitev cestnoprometnih predpisov seveda.

Nasprotje tega je pretiravanje z inovacijami. Preverjenih stvari res nima smisla spreminjati, posebej, če ničesar ne izboljšajo. Nad volanskimi tipkami za smernike v Teslah se navdušujejo samo inženirji, enako je z zamenjavo štirih stikal za spuščanje stekel s tremi v Volkswagnih. Čas je, da industrija preneha z ukinjanjem fizičnih tipk in gumbov ter s prenosom njihovih funkcionalnosti na zaslon, posebej če se ti ne prižgejo v trenutku in se zaradi varčevanja ugasnejo po nekaj minutah. Kljub temu da si še vedno za krmilom. Ravno tako je bedarija kozmičnih razsežnosti Teslina in Volvova ukinitev voznikovega zaslona, ki si ga prisiljen dokupiti pri »kitajcih« in namestiti na lastno pest, ali voziti s stalnim pogledovanjem v desno.  

Evropska ura zahteva, da imajo vsa nova vozila vgrajen sistem za opozarjanje prekoračitve hitrosti. Do tu vse lepo in prav. A kaj, ko pri nas, zaradi posebnosti v predpisih, ne deluje, kot bi moral. Organ pregona ne bo sprejel opravičila, da imate na zaslonu prikazano omejitev 60 kilometrov na uro, ker je kamera pet kilometrov nazaj zaznala edini prometni znak z omejitvijo, čeprav vmes prevoziš dvoje naselji z za deset kilometrov na uro nižjo omejitvijo.

Lepota je že »fajn«, a ne na račun praktičnosti

Nekje na poti so pozabili na praktičnost. Nekoč je nihče ni skupil, če si pobožal avtomobila spredaj in zadaj, da si se stisnil v omejeno velika parkirna mesta. Odbijači so bili odbijači. Danes ga grdo pogledaš in že se odkruši barva. Da črno lakiranih platišč in nepotrebnih stranskih »platform« za lažji vstop v že tako ali tako prenizko ležeče vozilo, ne omenjam. Umikanje tovornjaku na ožjih cestah ali previdno približevanje čim bližje polnilnici z električnim avtomobilom ali priključnim hibridom zlahka povzroči odrgnino, ki jo prestižnejše znamke, kot je Mercedes-Benz, vrednotijo na tisoč in več evrov. Čeprav bi se jo dalo popraviti s čopičem in malo prave barve. Kot da bi spodbujali poškodbe zaradi pretirano dragih popravil. Ne spodobi se, da je avtomobil za šestdeset tisočakov ali več odrgnjen. Mar ne?

Pregled bom zaključil s polnjenjem baterij. To mora postati preprosto, kot je polnjenje telefona. Avtomobil priključiš na omrežje in potem naj se sam dogovori, kako bom energijo plačal. Nobenih kartic, aplikacij in ne vem česa še. Si predstavljate, da bi doma priključili sesalec in nato potrdili v aplikaciji, predno bi začel sesati? Tudi zato se ne znebim občutka, da nekatere inovacije, s katerimi se industrija hvali, prej grenijo življenje, kot ga izboljšujejo!