Joker obujen v bitih računalniškega muzeja
Matjaž Ropret 2. septembra 2019 ob 12:16

»Naj v lepem spominu ostane zabavnik.« Tako je David Tomšič, bolj poznan kot LordFebo, novembra 2017 zaključil uvodnjak zadnje, samo še digitalne številke Jokerja. Takrat ekipa še ni dokončno obupala in si je še prizadevala za nadaljevanje obstoja priljubljene revije, a se je vseeno raje poslovila, ker ni kazalo dobro. Strahovi so se v naslednjih tednih izkazali za upravičene, malo manj kot dve leti kasneje pa spomin na mesečnik obuja Društvo računalniški muzej s kar obsežno zbirko pdf-jev.

Ne dvomim, da se v marsikakšni kleti še najde bolj ali manj popolna zbirka na papir stiskanih revij »za sončno stran računalništva,« kot se je Joker naslavljal na začetku, še pod okriljem Mojega mikra, in kasnejših »računalniških zabavnikov,« v kar je publikacija evolvirala. Toda skladovnica revij na neznani lokaciji širšemu občestvu, ki bi rado še kdaj podoživelo barvitost Jokerjevega pisanja in oblikovanja, si pogledalo crtič deluks in izbor nagih bab skozi leta (ne eno ne drugo ni bilo prisotno od vsega začetka), bolj malo pomaga. Zato so se ljubitelji razveselili spletnega arhiva, ki hrani številke od ena do petnajst (letniki ’92, ’93 in ’94) in potem od 150 (l. 2006) do konca izhajanja. Vse v obliki pdf, za vsako stran posebej. Upamo, da kdaj luč digitalnega sveta ugledajo še vmesne številke, a se zavedamo, da jih bo najbrž moral kdo skenirati.

Joker je bil samo na začetku usmerjen pretežno v računalniške igre. Kasneje so te vse bolj postajale izgovor za izhajanje revije z vso ostalo vsebino, od testov takega in drugačnega hardvera, pred reportaž, zgodb, ocen filmov in knjig, do znamenitih »vedežev«. S slednjimi so poskušali člani Joker Cream Teama, kakor je sebe poimenovala ožja skupina glavnih ustvarjalcev revije, in zunanji sodelavci izobraževati mladež in starejše bralce o različnih fenomenih, še zdaleč ne samo povezanimi z igrami ali računalništvom na splošno. Nekoč je v svoji ediciji izšel izbor stripov z Jokerjem, nekim neznancem, Zasekamožem in ostalimi protagonisti (antagonisti?), gotovo bi si podobno zbirko zaslužil tudi Vedež.

Joker je prvič izšel kot priloga Mojega mikra maja 1992. Nato ga več kot leto ni bilo na spregled, septembra ’93 se je pojavila druga številka in potem je revija izhajala vsak mesec naslednje četrt stoletja. Ključni del ekipe sta večino časa izhajanja poleg Tomšiča sestavljala še Sergej »Sneti« Hvala in pokojni Aleksander »Quattro« Hropot. Skupaj z ostalimi sodelavci so zaslužni za samosvoj slog pisanja in bogato besedotvorje, saj skoraj ni bilo odstavka, ko ne bi uporabili kakšne od lastnih skovank, kot so bile (na)tlačenka, drkalica ali hodimož. Nekatere so se prijele v obči rabi, saj še danes igramo dirkačine in streljačine. Po razglasitvi stečaja za založniško podjetje Alpress, kamor so Joker nekje vmes v njegovi zgodovini izdvojili iz Dela revij, ni nihče z zadostnimi pristojnostmi ali sredstvi kazal zavzetosti, da bi izdelek ohranil pri življenju. Stečajni upravitelj je kasneje spletno domeno prepustil nekemu koprskemu podjetju, kaj je storil z blagovno znamko pa ni znano (rezultati dražbe zanjo z letošnjega januarja niso javno objavljeni). Zdaj ostaja vsaj delen spomin na revijo, ki je brez kančka dvoma zaznamovala prvo obdobje »računalniških« medijev v samostojni Sloveniji.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja