Jokajoča kapitanka in pragmatični mačo

Marjan Kodelja • 2. februarja 2022 ob 06:30

Pretiravanje z jokajočimi scenami, ki ti dajo misliti o inzulinski injekciji za preprečevanje sladkornega šoka, ali mačizem mandalorijskega lovca na glave? Kdo vam je ljubši?

Kot lani, sem spet pred enako, no vsaj v eni podrobnosti slično dilemo. Na eni strani silno načelna in razumevajoča Michael Burnham (Sonequa Martin-Green), na drugi iz onstranstva pobegli Boba Fett. Pri prvi je škoda preobrazbe, kajti njena upornost v prvi sezoni Zveznih stez Discovery mi je bila všeč, saj je kazalo, da bo serija bližja sodobnim smernicam. Drugi je klon Mandalorijca z rodovnikom in skoraj s karizmo lovca na glave, ki je lani pestoval sila ljubko bitje rase legendarnega mojstra Joda. Če ste pozorno spremljali dve sezoni te serije, tretja bo na vrsti kmalu, se boste spomnili, da tudi on ni ravno rojen v enem od klanov silnih bojevnikov. Naslednji teden se začne druga polovica četrte sezone Zvezdnih stez, medtem ko se bližamo zadnjemu poglavju knjige o Bobi Fettu. Skrajni čas za krajši razmislek.

Gene Roddenberry si je zamislil »pocukrano« prihodnost, kjer se cedita načelnost in dobrota, a če se ne, je kmalu na voljo rešitev v tej smeri. Toda ali bi mu bilo všeč, da se na krovu zvezdne ladje v času, ko se galaksija sooča z nepopisno grožnjo, ki je obenem nihče ne razume, ves čas objemčkajo in jokcajo. Bookerju je gravitacijska anomalija uničila rodni planet z ljubljenimi in obenem je še iz rase empatov, in čeprav kaže znake, da se ne namerava držati visokih načel Federacije, se bo prešernega nasmeha vrnil v objem Michael. Namesto, da bi se po prvi polovici četrte sezone, kaže, da bo najslabša do zdaj, pogovarjali o anomaliji, se o osebnostnih težavah posadke. Kdo je šel kam, kjer je tam bolj srečen, kdo tega še ni storil, kdo se čustvuje s svojim novim telesom in kako to, da so vsi visoko načelni še celo tedaj, ko so v ozadju politične igre in nihče nikomur ne zameri manjših manipulacij. Objemčki. Povsod, ko je le mogoče in predvsem izredno predvidljivo dogajanje. Dejal bom, da upam – upanje umre zadnje, toda veliko ga nimam -, da bo druga polovica zanimivejša in vsebinsko pestrejša.

Na drugi strani je moško trdi vesoljski vestern, v katerem Fett (Temuera Morrison) ostaja zvez tradiciji Vojne zvezd. Na trenutke sicer kaže nekaj načelnosti, ki se je ne bi sramoval v Zvezdnih stezah, toda še vedno se trudi biti mačo. Kratek obisk prebavnega traku Sarlacca ga je spremenil do te mere, da ni več maščevalni prasec ali zgolj prasec, kot se ga spomnimo iz filmskih vlog oziroma serije risank Vojne klonov, temveč človek srednih let z načeli in predvsem jasnim ciljem. Iz negativnega se je prelevil v pretežno pozitivni lik, kolikor je to sploh mogoče v zunanjem prstanu galaksije daleč proč. Toda ne gre toliko zanj kot za okolje in predvsem dogajanje na planetu Tatooine, ki je natanko takšno, kar smo pričakovali. Predvsem pa je zgodba zanimiva in dovolj napeta, da med gledanjem ne zakinkaš.

Gre za kulturološko in sociološko drugačna pristopa do znanstvene fantastike, vprašanje pa je, katera serija vam je zaradi tega bolj všeč. Je boljša, gledljivejša in nudi več zadovoljstva. Franšizi sta zanimivi, zato ne delam primerjav med njima. Kot lani primerjam seriji, in če moram eni dati prednost, potem dileme pravzaprav ni. Boba Fett ima jajca in Michael Burnham jih je izgubila nekje po drugi sezoni. Zvezdne steze Discovery so kot ljubka slovenska vplivnica, ki ždi v princeskinih sobanah. Objemčki, poljubčki in solzice! Knjiga o Bobi Fettu je izkušenj starejši bloger, vsaka podobnost s piscem je plod izrojene domišljije, ki želi nekaj konkretnega povedati, zato se zgodi, da laja v steno. Oba pa gladko poseka Mirovnik, nekakšen alanfordovski lik, ki živi po načelu, »udri po blagu, dok ga još imaš!«