Že pred začetkom novega avtomobilskega oz. mobilnostnega sejma IAA Mobility v Münchnu je Dacia nekoliko presenetila z novim sedemsedežnim modelom, ki ga je poimenovala Jogger. Prvi vtisi so približno v skladu s pričakovanji, še vedno pa me ne navdušuje odnos te znamke do nivoja varnosti, ki jo ponuja s svojimi izdelki.
Jogger v bistvu izgleda večji, kot v resnici je. Ker je sprednji del povsem povzet po Sanderu (Stepway) in je motorni pokrov tako dokaj kratek, tretje steklo pa tudi precej majhno, se zdi, kot da je avto precej dolg. Čeprav v dolžino meri vsega 4,55 m. Toliko, kot denimo prejšnji generaciji karavanskih izvedb Focusa ali Leona. Je pa konkretno višji. To se pozna na višini prtljažnika, ki sicer ni zelo globok (dolg), pa tudi pri sedenju, saj je straha kar visoko nad potniki. Prostora je približno toliko kot v omenjenih avtih, morda za odtenek več, vendar to ni kakšna ogromna »kanta«, kot si je mogoče kdo predstavljal. Zgolj povišan karavan nižjega srednjega razreda, izdelan na platformi za manjše avtomobile, kot so Sandero, Clio ali Captur.
Zunanje oblike ne bom kaj dosti komentiral, ker je stvar okusa, mi je pa sprednji del, povzet po Sanderu, bolj všeč kot pogled od strani ali od zadaj. Še posebej različne oblike in dimenzije stekel, te so menda namerne, mi niso po godu. Preglednost nazaj ne bo najboljša. Tudi zelo visoke gume (205/60 R16) na razstavljenem model Xtreme ne prispevajo k izgledu. Jasno pa je, čemu so se odločili za tako dimenzijo – zaradi potencialne vožnje po terenu in zato, da še gume nekoliko prispevajo k blaženju grbin in lukenj. Strešni prtljažnik oz. nosilci se lahko v osrednjem delu postavijo počez, da sploh ni treba pritrjevati prečnih palic. Simpatična in uporabna ideja, bi bila pa lahko izvedba lepša. Kadar je zadeva v položaju prtljažnika, ne vzdolžnih nosilcev, se vidijo nekakšni zatiči, ki ne vem, čemu služijo, in nikakor ne prispevajo k estetiki. Pa tudi pokrove, pod katerimi so vijaki, bo verjetno kar lahko izgubiti.
Notranjost smo že videli v večkrat omenjenem manjšem modelu, tu ni nič novega. Sam dizajn je ličen in velik korak naprej v primerjavi z Dusterjem in starejšimi modeli, še vedno pa je veliko sivine in dokaj poceni plastike. Okrog osrednjega zaslona, neizvirno nataknjenega na vrh armature, so debeli robovi, kot pri tablici izpred desetih let. Je pa zraven že integriran nosilec za telefon, kar je prijazna poteza. Prav veliko tehnologije avto ne ponuja. Klasične merilnike in nebarven potovalni računalnik se da požreti, večje težave imam s skoraj popolno odsotnostjo aktivne pomoči vozniku in zagotavljanja varnosti. In še posebej s tem, kako predstavniki proizvajalca te odločitve opravičujejo.
Jogger bo ponujal sistem, ki ga imenujejo Pomoč pri zaviranju v sili. Ta deluje med 7 in 170 km/h in z radarjem zaznava razdalo do vozil spredaj ter nato najprej opozarja voznika nato pa samodejno zavira. S tem se kvalificira kot sistem samodejnega zaviranja, ki bo od prihodnjega leta tako ali tako obvezen pri vseh novih avtomobilih (ne pri tistih, ki so bili predstavljeni že prej). Ne zaznava pa peščev in kolesarjev, saj avto nima kamere, zaradi česar tudi ne prepoznava prometnih znakov in ne ponuja ohranjanja na voznem pasu. Prav tako verjetno ne bo na voljo samodejnega regulatorja hitrosti (radarskega tempomata).
Sandero Stepway je nedavno dobil vsega dve zvezdici na testu Euro NCAP, težko je verjeti, da bi se večji in težji Jogger z enako osnovo in enako opremo odrezal bolje. V Dacii vedno znova, ko predstavljajo nove modele, poudarjajo, da so ti bistveno varnejši od predhodnikov. Predvsem v smislu pasivne varnosti, torej trdnosti same konstrukcije in tega, kar se z avtom zgodi ob trku. Kar nedvomno drži, toda začetni nivo je dokaj nizek. Aktivno preprečevanje trka pa jim ni pomembno.
»Pet zvezdic na preizkusu Euro NCAP pomeni veliko elektronike, radarjev, kamer in ostalih stvari, ki jih naši kupci ne zahtevajo in jih niso pripravljeni uporabljati. Tako opremljen avta je pogosto kompliciran in uporabniki ne razumejo vseh funkcionalnosti. Zato smo samozavestni glede naše ponudbe.« Tako je predstavnica podjetja Andreea Guinea za britanski Autocar opravičevala odsotnost zgoraj naštetih sistemov v Joggerju.
Razumem, da gre za zasledovanje cilja, ki se mu reče čim nižja cena. Zato tudi ni velikih (in veliko) zaslonov ter ostalih atraktivnih tehnopripomočkov. Lahko se je tudi kaj izgubilo v prevodu, kot se reče. Toda varčevanje z varnostjo me vseeno ne navdušuje. Tudi ne pojasnjevanje, da je ta pomagala treba znati uporabljati. Samodejno zaviranje, popravljanje volana, prikazovanje omejitev in drugih pomembnih znakov, samodejno zmanjševanje hitrosti pred ovinki, križišči ali na začetku naselja so vse funkcionalnosti, ki se dogajajo same, vozniku ni treba znati ničesar, mu pa lahko zelo pomagajo in preprečijo določene situacije. Poznam voznico, ki ji tehnologija ne pomeni prav nič, a je navdušena nad tem, da jo avto na avtocesti drži na voznem pasu kot na tirnicah in da kdaj sam zavira, če ni dovolj pozorna. Tudi radarski tempomat ni samo v funkciji udobja, temveč lahko kdaj reagira prej kot voznik in ustrezno zmanjša hitrost. Kar ne pomeni, da lahko spimo za volanom, so pa ti sistemi nedvomno koristni in jih ni težko uporabljati. Nekaj drugega bi bilo, če bi v Dacii argumentirali, da so proti velikim zaslonom in da raje še vedno vgrajujejo v avte tipke in gumbe. S to filozofijo bi se strinjal in jim dal prav, da je sodobne infozabavne sisteme v marsikaterem avtu treba dodobra preučiti ter da lahko odvračajo pogled od cestišča. Toda glede vozniških pomagal preprosto nimajo prav.
Brez komentarjev