Je še kaj upanja za LG in Sony?

Sony je za prihajajoči sejem MWC v Barceloni že napovedal novinarsko konferenco ob običajni uri (v ponedeljek, na prvi dan sejma, ob 8.30 zjutraj). To pomeni, da še ne namerava obupati s telefoni, navkljub mizerni prodaji, razen morda na Japonskem. Za LG še ne vemo, ali bo imel dogodek, vsekakor pa bo na sejmu prisoten, njegovi šefi pa razlagajo, da bo oddelek za mobilne naprave letos ustvaril dobiček. Že več let ga ni, zato so te izjave ali pogumne ali pa blodnje. Vendar kažejo, da se tudi korejsko podjetje še namerava boriti proti domači, kitajski in ostali neizprosni konkurenci. Toda kaj bi morali podjetji storiti, da bi znova prepričali kupce?

Pet nujnih korakov za Sony

1. Vrhunska foto-video izkušnja

Vseeno je, koliko objektivov bodo prihajajoči modeli imeli (verjetno pa na zadnji strani vsaj tri), pomembna je kakovost posnetkov. Pri tem pa Sony že leta zaostaja, čeravno sam proizvede tri četrtine vseh tipal za pametne telefone. Človek bi pričakoval, da jih bo najbolje razumel in iz njih iztisnil največ, pa je ravno obratno. Za razliko od pravih fotoaparatov. Tudi laboratorij DxoMark je potrdil moja opažanja pri modelu Xperia 5. Preveč je šuma, čudne digitalne nesnage in presvetljevanja ozadja, dinamični razpon pa je omejen in detajli se izgubljajo. Tudi video je povprečen. Nasledniki morajo biti za razred ali dva boljši. Če kje, mora Sony blesteti pri fotografiranju in še bolj pri snemanju videa. To je njegova ekspertiza, to obvlada in čas je, da to dokaže tudi pri telefonih. Drugače vse skupaj nima smisla.

2. Prijetna oblika in velikost

Zadnji telefoni so prišli s srednjeveške natezalnice. Bili so resda prijetno ozki, a absolutno predolgi in preveč oglati. Razmerje zaslona mora z 21:9 nazaj na največ 19,5:9, ohišje pa mora dobiti kakšno krivino, da bo vse skupaj lepše ležalo v dlani. V redu je, če kdo izstopa z dizajnom, vendar mora biti ta tudi funkcionalen.

3. Prava izbira zaslona

Triluminos, 4K, HDR in kaj vem, kaj še vse. Že kul, toda iPhone in najdražji Galaxyji imajo še vedno lepše zaslone kot Xperije. Rad bi videl Sonyja, ki se ne bi hvalil s temi in onimi nazivi, ampak bi me res sezul s svojo sliko. Višja hitrost osveževanja (90 ali 120 Hz) tudi ne bi bila napačna.

4. Igričarske sposobnosti

Sony ima PS4, letos prihaja PS5, v vseh teh letih pa nismo videli niti dobre integracije konzol s telefoni, niti prenosa najboljših iger na mobilno platformo, še manj pa igram prilagojenih telefonov. Zaslon s hitrejšim osveževanjem bi bil že lep začetek, boljše hlajenje in velika baterija še boljše nadaljevanje, da pa se storiti še kaj več.

5. Razumna cena

Sonyjeve telefone že leta ubijajo previsoke cene. Razumem, da je Sony navajen zaračunavanja premijskih cen pri drugih napravah, nekdaj pri videorekorderjih in kamerah, zdaj pri fotoaparatih, toda tam imajo kaj pokazati in že s konzolo Playstation so ugotovili, da je treba biti tudi konkurenčen. Xperia 5 je debitirala s ceno 800 evrov, stati pa bi smela največ 600. Stroški razvoja in proizvodnje gor ali dol, za kakršne koli prodajne številke so (konkretno) nižje cene od Samsungovih, nekje na ravni Oneplusa, prvi in nujen predpogoj.

Pet nujnih korakov za LG

1. Dizajn, dizajn, dizajn

Telefoni tega proizvajalca so že leta ali utilitaristični (torej preveč poudarjajo praktičnost pred lepoto) ali čudni. Celo sosed iz Seula je že davno nazaj ugotovil, da je treba izdelovati sijoče, do zadnje podrobnosti prefinjene izdelke. Iz LG-ja pa še vedno prihajajo mobilniki, ki nikomur ne zvišajo pulza, ne dobivajo oblikovalskih nagrad, ne dajejo vtisa, da so dragi, in tudi niso nič posebnega, ko jih primeš v roko. Nekdo znotraj podjetja mora drastično zvišati standarde na tem področju.

2. Konec brezpredmetnih funkcionalnosti

LG vsako leto izumi kakšno bizarno zmožnost telefona. Pa naj bodo to modularni dodatki ali »zračno« upravljanje. Čisto za vsako od teh idej se izkaže, da ne deluje, kot jo oglašujejo, predvsem pa, da ne prinaša prav nobene dodane vrednosti. Nič nimam proti inoviranju in poskušanju s čim drugačnim, a naj prosim zadevo kdo, ki dejansko vsak dan uporablja pametni telefon, prej premisli in preizkusi.

3. Spoliran vmesnik in redne posodobitve

Lanski telefoni so imeli nekoliko lepšo androidno preobleko od prejšnje baročne, še vedno pa je prostor za napredek (ali preprosto uporabo nepreoblečenega sistema, kakršnega imajo Pixli, Nokie in v veliki meri Oneplusi). Predvsem pa nihče več ne zaupa LG-ju, da mu bo zagotavljal redne varnostne in druge posodobitve sistema. Tu mora podjetje storiti velik korak naprej.

4. Resna tipala v fotoaparatu

Nekje tam med G2 in G4, sploh pa s serijo V, je bil LG resen konkurent za titulo najboljšega na fotografskem področju. Potem pa je začel prezirati izbokline na zadnji strani, kar je pomenilo vgradnjo (pre)majhnih tipal in resno degradacijo tako fotografske kot video kakovosti. Nekaj časa je pomagal ultraširoki pogled, toda zdaj to ponujajo vsi, in LG se mora spet osredotočiti na čim boljšo kvaliteto. Kajti njegovi najdražji telefoni so fotografsko kvečjemu na ravni srednjega razreda, to pa še zdaleč ni dovolj dobro.

5. En sam zaslon

Malo pred prepogljivim Galaxyjem Fold sem preizkušal LG-jev G8X, ki ima priložen ovitek z dodatnim zaslonom. Je več kot pol cenejši, a tudi več kot pol manj atraktiven, privlačen in uporaben. Ne samo, da je raztegovanje aplikacije čez dva zaslona, ki sta precej narazen, nesmiselno, tudi za prikaz dveh vsebin je malo dobrih primerov. Še najboljša sta tipkanje, kjer je na enem zaslonu »list«, na drugem pa tipkovnica, in igranje iger, a žal skorajda ni nobene take, ki se znala razdeliti na pol v slogu Nintenda DS. Dokler kombiniraš pokončne aplikacije še obstaja nekaj smisla, k ležečemu videu na enem ekranu pa težko dodaš kaj uporabnega na drugem. Mislim, da je zdaj že jasno, da je prihodnost v upogljivih zaslonih. Če LG še nima primerne tovrstne naprave, naj se do takrat, ko jo bo imel, raje osredotoči za izdelovanje čim boljših enozaslonskih telefonov.