Vsi vodilni proizvajalci so predstavili ključne televizorje za letošnje leto. Nekateri cenejši modeli še sledijo, toda glavne izboljšave in trende že lahko ocenimo. In tako se seveda zastavlja logično vprašanje – se splača čakati še nekaj mesecev, morda celo do poletja na novince, ali so povsem v redu nakup lanski modeli, zdaj že tudi nekoliko cenejši. Še boljše vprašanje bi bilo pravzaprav, za koga je čakanje smiselno in za koga ne. (Če seveda potrebuje nov televizor, v kolikor si ga zgolj želi, vedno lahko še malo počaka.)
Najprej vseeno osvežimo spomin, kaj vse so prihaja v prodajo tam nekje od aprila naprej. Kot smo že konec lanskega leta napovedali, pretresljivih novosti ne bo, vseeno pa je nekaj takih, ki so znajo biti za koga pomembne. Še posebej določene lastnosti, ki bi jih lahko proizvajalci vgradili že v lanske modele, a so z njimi namerno zavlačevali, češ da še niso nujne. Za marsikaterega uporabnika niti letos ne bodo, za koga drugega pač.
- Verjetno najbolj opazna novost je uvedba zaslonov s tehnologijo mini LED. To je prav lahko eden zadnjih poskusov, kako še kaj dodatnega iztisniti iz zaslonov LCD. V konkretnem primeru z zelo majhnimi svetečimi diodami za osvetlitev, zaradi česar jih je lahko veliko več (do nekaj deset tisoč) in posledično kakšnih tisoč območij, ki jih lahko slikovni procesor vklaplja in izklaplja, da dosega boljše črnine, večjo svetilnost in nasploh sliko, ki naj bi tekmovala s tehnologijo OLED. Več o vsem skupaj smo seveda napisali v razlagalnem članku.
- Samsung je predstavil tako televizorje mini LED (Neo QLED) kot orjaške s tehnologijo mikro LED. Slednja naj bi nekoč nadomestila OLED.
- Sony stavi predvsem na nov slikovni procesor, ki naj bi omogočil tako sliko, kot si jo je zamislil režiser.
- Tudi pri LG-ju prihajajo modeli mini LED (QNED), vendar seveda zelo pomemben ostaja OLED.
- TP Vision je z znamko Philips mini LED uporabil predvsem za velike diagonale, prav tako pa znova poudarja slikovni procesor P5, zdaj že v peti generaciji in z izboljšano umetno inteligenco.
- Panasonic je doslej razkril samo paradni model OLED, ki naj bi ponujal največjo svetilnost od vseh tovrstnih, poleg tega pa še izvrsten zvok.
Nekaj je povsem jasno. Televizorji mini LED v nobeni velikosti ne bodo poceni. Morda bodo malo cenejši kot OLED-i, mogoče niti to ne. Verjetno je odločitev TP Visiona zgolj za diagonali 65 in 75 palcev že indikacija, da gre predvsem za tehnologijo, ki lahko šele pri večjih velikostih pokaže cenovno prednost, kajti sploh pri 75 (oz. 77 palcih) je OLED še vedno zelo zahteven za izdelavo in posledično drag, večjih tovrstnih zaslonov pa sploh ne srečujemo. Imela pa bo tehnologija mini LED dve področji, kjer bi se lahko izkazala. Eno je svetilnost, kajti v tem pogledu zaslonu LCD še vedno dajejo od sebe več. Drugo pa je situacija pri Samsungu. Ta je edini od vodilnih proizvajalcev, ki ne ponuja televizorjev OLED, zato bo njegova linija Neo QLED skoraj zagotovo glede prikaza pomenila lep korak naprej v primerjavi z modeli letnika 2020 (z enakimi oznakami). Upajmo le, da za podobno, ne bistveno višjo ceno.
Mogoče najbolj pomembna pridobitev letošnjih modelov, skoraj vseh po vrsti, je polna podpora standardu HDMI 2.1. Večina televizorjev bo imela enega ali dva tovrstna priključka, kar bo pomenilo, da bo iz igralne konzole nove generacije (Playstation 5 ali Xbox Series X) iztisniti vse tisto, kar ponuja (hitrejše in spremenljivo osveževanje, nizko zakasnitev, itd), in da bo zvočna letev in zvočniški sistem z naprednim formatom zvoka (denimo Dolby Atmos) po protokolu eARC dobil poln, nestisnjen podatkovni tok. Seveda pa je oboje vsaj za zdaj pomembno zgolj za določeni kategoriji uporabnikov. Kdor namreč ne igra iger (na konzoli) in nima namena priključevati nove zvočne letve ali se lahko zadovolji že z zvokom, ki Netflix in še kakšen ponudnik pošiljajo prek običajnega protokola ARC in je prav tako lahko Dolby Atmos, vendar stisnjen v zapisu Dolby Digital, priključkov HDMI 2.1 pravzaprav niti ne potrebuje.
Izboljšave slike zaradi novih procesorjev in dodelane umetne inteligence bodo verjetno opazne, vendar samo izurjenemu očesu in ob primerjanju. Pa tudi bolj pri določenih virih kot pri drugih. Zgolj zaradi gledanja televizije, Netflixa ali Youtuba pa verjetno nima pravega smisla čakati na naslednika modela, ki je že lani dobival dobre ocene in je zdaj na voljo za vsaj petino ali četrtino ceneje kot ob prihodu na trg. Še posebej to velja za vstopne modele televizorje OLED, ki so za približno 1300 do 1400 evrov za 139 cm (Philips OLED805 ali LG OLED CX) ali malo čez dva tisočaka na 165 cm verjetno najboljši nakup za vsakogar, ki želi res kakovostno sliko. Pri cenejši LCD-jih bi utegnili videti nekaj napredka, tudi zato, ker se ponekod vračajo 100-herčni zasloni, ki lepše prikazujejo hitra gibanja.
Pri programski opremi ne tako drastičnih novosti, da bi to lahko prevesilo odločanje v korist novincev. Še posebej, ker proizvajalci televizorjev dokaj pridno posodabljajo starejše in tako tudi nekaj let stari modeli še dobivajo nadgradnje na najnovejše različice operacijskega sistema.
Brez komentarjev