Še vedno nas prepričujejo, da tablice lahko zamenjajo osebne računalnike. Sodeč po pogovorih z znanci in prijatelji v času »karantene« marsikje dejansko nastopajo v tej vlogi. Odpirajo povezave, ki jih pošiljajo učitelji(ce), omogočajo reševanje nalog, video pogovore in še kaj. Še posebej iPad gre s podporo za miško dodaten korak v cilju izriniti klasičen prenosnik. Verjetno pa marsikje ta reč še vedno nastopa pretežno v vlogi manjšega televizorja ali prenosne igralne konzole. Ne glede na namembnost pa imam nekaj predlogov, kako bi lahko proizvajalci tablice še nekoliko pocenili ali pa izboljšali.
Nedavno je prišel v prodajo novi iPad Pro, ki ima poleg rahlo nadgrajenega procesorja (v praksi pretežno nepomembno) bolj ali manj samo dve resni izboljšavi. Dodaten, ultraširokokotni objektiv pri fotoaparatu in Lidar. Slednji je v bistvu malo bolj sofisticirana naprava za določanje razdalje oz. »globine« in je namenjen aplikacijam za dodano, obogateno resničnost. Tako na začetku niti ne pokaže kaj dosti svojega potenciala, kasneje pa najbrž lahko pričakujemo določene zanimive načine uporabe tega. Prav nič ne bom presenečen, če bodo še drugi proizvajalci začeli v tablice vgrajevati taka ali drugačna globinska tipala, kot jih pravzaprav – pretežno brez potrebe in z minimalnimi koristmi – že kakšni dve leti v telefone.
Ne samo Lidarji in ostala AR-navlaka, ki verjetno malokoga res zanima, celotna foto-video tehnologija, z izjemo sprednje kamere, je na tablicah odveč. Ne bom se zgražal nad tem, da je fotografiranje s temi napravami trapasto, čez to smo šli že zdavnaj. Dejstvo pa je, da velika večina tablic nikoli ne zapusti domačega okolja, in tako res nikoli ne opravlja fotografskih nalog. Celoten foto hardver ostaja neizkoriščen. V bistvu bi bila pogosto celo korist od tega, če bi ga izpustili, saj bi bil dizajn čistejši in na zadnji strani ne bi bilo izbokline, zaradi katere tablica ne leži popolnoma vodoravno na površini. Domnevam, da večine kupcev odsotnost fotoaparata ne bi prav nič motila, če bi to znižalo ceno za nekaj evrov, pa še toliko manj. Zanimivo bi bilo tudi videti, kako bi se obnašali potrošniki, če bi Apple denimo izdal iPad Pro Lite brez foto-video sklopa, vključno z Lidarjem.
Še raje kot nižjo ceno pa bi videl, da bi opustitev fotoaparata prinesla kakšno drugo prednost. Morda bi se našlo nekaj prostora za kakšen dodaten zvočnik. Še vedno ima večina tablic piskalo samo na eni strani, pa še to ne posebej kakovostno. Marsikdo to napravo uporablja za gledanje televizije (Eon, Neo, itd), risank, youtuba ali česa drugega. Solidni stereo zvočniki bi konkretno izboljšali večpredstavnost. Upam trditi, da bi jih bil marsikdo bolj vesel kot tega, kar domnevno omogoča kamera. Prav tako se nihče ne bi branil za odtenek večje baterije. Še ena izboljšava, ki ni neposredno povezana z odstranitvijo fotoaparata, a bi zagotovo marsikomu prišla še kako prav, pa bi bilo v zadnjo stran vgrajeno stojalo. Ideal glede tega je Microsoftova dvoživka Surface, ki omogoča poljuben naklon, ko »stojala« ne potrebujemo, pa se zloži povsem nazaj in je zadnja stranica tablice povsem ravna. Mogoče bi bila skupna debelina zaradi tega nekoliko večja, vendar ta »kompromis« takoj sprejmem. Kajti svojega iPada skoraj vedno uporabljam v eni od dveh postavitev, ki ju omogoča Applov magnetni, na tretjine pregibni ovitek.
Še nekaj tehnologij, ki so v telefonih že stalnica, bi si prav tako želel v tablicah. Med njimi je vsekakor na prvem mestu hitro polnjenje. Tu je baterija še precej večja, toda polni se počasneje kot v telefonu, tako da lahko traja tudi štiri do pet ur, preden prileze do stotih odstotkov (ali blizu te vrednosti). Medtem novejši mobilniki to uspejo opraviti v dobri uri, kar pomeni, ta tudi pri večji kapaciteti ne bi trajalo dlje od dveh ur. Brezžično polnjenje tu seveda nima pravega smisla, tako zaradi počasnosti kot zaradi velikosti naprave. Razen iPada ostala konkurenca še vedno uporablja manj zmogljive procesorje in manjše količine pomnilnika, kot jih srečujemo v telefonih, obenem pa so cene v luči specifikacij bistveno višje. Ta razkorak je že ves čas nekoliko nenavaden, dejstvo pa je, da marsikatera tablica zaradi varčevanja pri komponentah (ne samo procesorju, ampak tudi pomnilniku in čipih za shrambo) čez čas lahko postane tako počasna, da je pretežno neuporabna. O programski opremi kaj dosti tokrat ne bom govoril, a tudi tu se androidni primerki ne morejo pohvaliti niti z dolgotrajno podporo, torej posodobitvami sistema, niti z naborom atraktivnih in prilagojenih aplikacij ter iger.
Zadnje področje, ki ga bom omenil, pa je zaslon. Na tem področju so nas pripomočki, ki jih nosimo v žepih, prav tako razvadili. Najprej s kakovostjo slike, pogosto tudi na osnovi tehnologije OLED, zdaj pa še s hitrejšim osveževanjem (90 ali 120 ter celo že 144 Hz), ki prinese še bolj gladko drsenje vsebine po ekranu in možnost hitrejših reakcij v igrah, saj se zaradi več izrisanih sličic vidijo dodatne podrobnosti in je potek bolj tekoč. Na vse to, razen (znova) na iPadu, v tabličnem svetu večinoma še čakamo. Pogosto imajo zasloni čudno barvno kalibracijo, morda zraven še nizko ločljivost in slabo svetilnost. Zagotovo je dober zaslon ena največjih cenovnih postavk, toda taka s slabim je za kupca proč vržen denar, za proizvajalca pa stranka, ki se ne bo več vrnila.
Nisem preveč optimističen, da bi se kaj dosti spremenilo. In za veliko večino kupcev je eden od iPadov več kot dobra izbira. Vseeno pa bi rad nekaj konkurence in vtisa, da se kdo trudi razumeti uporabnike
Naslovna fotografija: Deposit Photos
Brez komentarjev