Isti model televizorja pri eni skupini profesionalnih ocenjevalcev na prvem, pri drugi na zadnjem mestu
Matjaž Ropret 23. novembra 2021 ob 06:46

Nedavno smo objavili svoje ugotovitve po letošnjih testiranjih televizorjev, oba videa sta spodaj, če ju še nisi pogledal. Tuji kolegi, ki imajo dostop do še večjega nabora (vrhunskih) modelov, medtem opravljajo izbore »najboljših«. Enega takih je za svoj kanal na Youtubu organiziral Vincent Teoh (HDTVTest), drugega pa podjetje TP Vision, proizvajalec televizorjev Philips, ki že nekaj let zapored postavi svoj paradni model ob bok glavnim konkurentov. Marsikateri rezultat obeh ocenjevanj je zanimiv, še posebej pa dejstvo, da se je enak televizor pri Teohu zavihtel na vrh, pri TP Visionu pa pristal na dnu.

V obeh primerih so ocenjevali najboljši model istih štirih oz. petih proizvajalcev, ki smo jih tudi mi omenjali v videu. Štirje so bili OLED-i – LG G1, Philips OLED+936, Panasonic JZ2000 in Sony A90J –, peti (pri izboru HDTVTest) pa Samsungov QLED s tehnologijo mini LED (korejski proizvajalec šele za naslednje leto menda načrtuje skok na vlak OLED) QN95. Ocenjevali so različne parametre slike, pri čemer so bili televizorji toliko zakriti, da so se videli zgolj zasloni, vsebino pa so posredovali iz namenskih predvajalnikov, tako da gledalci (profesionalci) niso vedeli, kateri model je kateri. Sredi testa, ko bi morda že lahko kdo uganil katerega od modelov, so jih pri prvem ocenjevanju še dodatno premešali.

Ne bom šel skozi vse rezultate, me je pa presenetila skupna uvrstitev Sonyjevega A90J. Ta je na testu HDTVTest skupno zmagal, pred Panasonicom JZ2000, ki je dobil omembo kot najboljši TV za ogled filmov, in LG-jem G1, najbolj primernim za igričarje, vsaj po mnenju Vincenta Teoha (in to kar drži). Toda novinarji in drugi ocenjevalci, ki jih je povabil TP Vision, so na prvo mesto izglasovali Philips OLED+936 (več kot 36 odstotkov glasov), za njim je bil Panasonic, na tretjem mestu so bili glasovi neodločenih, na četrtem LG, povsem zadnji z le štirimi odstotki glasov pa Sonyjev televizor.

Seveda si je mogoče misliti, da je bil vsaj od teh izborov prirejen, čeprav dvomim, da na neposreden način. Že če, morda skozi prikazane vsebine in kategorije, ki so najbolj ustrezale Philipsu. Glede na kompleksnost in majhne razlike sploh med OLED-i, ki v osnovi vsi uporabljajo enak zaslon, različne preference različnih ocenjevalcev sploh niso presenetljive. Že to, s kakšnega kota gledajo posamezen televizor, ali pri katerem prizoru so pozorni na enega in pri katerem bolj na drugega, lahko dovolj vpliva na njihov končni vtis. Potem je nekomu všeč več ostrine, drugi ima raje bolj »mehko« sliko, podobno je pri barvah in še čem. Profesionalni kalibratorji slike sicer znajo gledati, kako televizorji prikažejo detajle v zelo temnih ali zelo svetlih predelih, kje se pojavljajo neželene napake, kakšni so prehodi med barvnimi odtenki in podobno, pa vendar ne ocenjujejo vedno vsi enako.

Pogosto pri testih povemo, da bi pravo sliko (dobesedno in v prenesem pomenu) glede kakovosti lahko dobili šele v neposredni primerjavi. Z enako kalibriranimi zasloni. Kar pa je zelo težko izvesti in tudi nima pravega smisla. Predvsem drugo, kajti vsak model ima svoje značilnosti in zakonitosti, podobno kot fotoaparati pametnih telefonov. Izkušeni uporabniki se lahko izognejo algoritmom za obdelavo signala in marsikaj izvlečejo iz zapisa RAW, toda te fotografije bodo za večino uporabnikov v marsikaterem primeru dolgočasne, neatraktivne, brez pravega življenja, četudi bodo najbližje temu, kar vidimo v naravi. Toda namen fotografije in tudi videa pogosto ni verna, ampak umetniška reprodukcija posnetega. Kako to prikazati, pa si vsak proizvajalec predstavlja nekoliko po svoje. Zato smo v že omenjenem videu predstavili ključne razlike, da si lahko vsakdo na osnovi teh podatkov izbere tisti model, ki mu glede na osebne preference najbolj ustreza. LG denimo poudarja črnine in kontraste, Sony vedno želi, da je vse skupaj nekoliko bolj svetlo, za TP Vision oz. Philips je zelo pomembna ostrina, za Samsung izrazito živahne barve, za Panasonic pa čim bolj naraven (»verodostojen«) prikaz. Seveda nekoliko poenostavljamo vse skupaj, toda nekako v to smer gre.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Iz mojih izkušenj se da tako pri LG-ju G1 kot pri Sonyju A90J priti do fantastičnih rezultatov, vendar pri LG-ju prvem nekoliko lažje, ker ima odlične prednastavljene slikovne načine (podobno glede na OLED806 verjetno velja tudi za Philipsa OLED+936), medtem ko Sony po mojih izkušnjah zahteva veliko več ukvarjanja z nastavitvami. Morda je tudi zato na enem ocenjevanju ostal zadaj.

Zato, kot sem tudi povedal v videu, ni treba preveč pozornosti nameniti sami sliki in njeni »kvaliteti«. Še posebej pri modelih z bolj ali manj enakimi sposobnostmi. Pomembne so še druge lastnosti in veliko bolje se je odločati še z mislijo nanje. Najbolje je imeti televizor, ki v večini vidikov ustreza temu, kar si želimo.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja