INTERVJU Miroslav Štravs o dveh desetletjih operaterja T-2

Pred dvajsetimi leti, maja 2004 je bilo v Mariboru ustanovljeno podjetje T-2, ki je leto in pol kasneje povzročilo pretres na slovenskem trgu fiksnega interneta in televizije, pomladi 2006 pa še dodatnega, ko je začelo priklapljati prve naročnike na optičnem omrežju. V dveh desetletjih poslovanja je nekaj storitev ponudilo prvo, ves čas pa med naročniki ohranjalo renome tehnološko naprednega in morda prve izbire za hiter in zanesljiv internet ter dobro delujočo televizijo IP. Ta čas ima 360.000 uporabnikov ter 32,7-odstotni tržni delež pri IP TV, 21,9-odstotnega pri širokopasovnem dostopu do interneta in 7-odstotnega pri mobilni telefoniji.

Pomembnejši mejniki T-2:

Miroslav Štravs je svetovalec za regulativo, varnost in strateške naloge v T-2. V podjetju je 12 let, nekaj let je bil član poslovodstva, toda zraven je skoraj od začetka, saj je bil pred tem direktor oz. tehnični direktor glavnega tehnološkega partnerja. Zato dobro pozna zgodovino tega operaterja, aktualnosti in načrte za prihodnost. Z njim smo preleteli nekatere najpomembnejše mejnike in odločitve v teh dveh desetletjih ter tisto, kar je za uporabnike pomembno danes.

Ob tem ne moremo povsem mimo zahteve za stečaj, doslej že četrte, ki jo je pred približno mesecem dni vložil Slovenski državni holding (SDH). Sodišče po ugovoru T-2 o njej še ni odločilo (ali pa morda je, vendar informacija o odločitvi še ni prišla v javnost), vendar to mora storiti kmalu. Potem bomo vedeli, ali bo lahko podjetje normalno poslovalo naprej ali se bo morda nad njim res začel stečajni postopek in ga bo upravitelj poskušal prodati (SDH naj bi bil za prodajo v celoti). Vse skupaj sicer izvira iz 120 milijonov evrov posojila za gradnjo optičnega omrežja pri konzorciju bank pod vodstvom NLB iz l. 2007, ki ga slednja v postopku prisilne poravnave T-2 ni prijavila kot terjatev. Ta je nato prešla pod SDH, vendar v T-2 vztrajajo, da je terjatev SDH neupravičena in zastarana. V dodatne podrobnosti se tu ne bomo spuščali in bomo najprej počakali na odločitev sodišča. Zdaj pa se posvetimo pogovoru o zgodovini in aktualnih izzivih T-2.

Kaj je po vašem mnenju tisto, kar je T-2 v teh dveh desetletjih najbolj zaznamovalo? S čim se je ta operater profiliral na trgu, kaj naročniki najbolj cenijo pri njem?

V začetkih T-2 se je pri gradnji omrežij ravno povsod uveljavljal princip vse-IP, torej vse telekomunikacijske storitve prek internetnega protokola, to je pomenilo veliko lažji vstop na trg. Telefonske storitve je bilo denimo namesto z velikim številom central mogoče zagotavljati z nekaj strežniki za celotno Slovenijo, storitve pa vzpostaviti zelo hitro ter razmeroma poceni. Iz tega izhaja poudarek na tehnološki naprednosti, ki smo ga po mojem mnenju skozi teh 20 let dobro vzdrževali. Druga močna stran T-2 je seveda IP-televizija in enostavnost njene uporabe. Storitve so bile ravno zaradi teh izhodišč odlične in njihove cene konkurenčne. T-2 pa je posledično operater z najvišjo lojalnostjo naročnikov na slovenskem trgu.  

Na začetku ste vendarle morali uporabiti obstoječe Telekomovo bakreno omrežje, kje ste videli svojo prednost?

Ugotovili smo tudi, da je bakrena zanka v Sloveniji dokaj kratka, kar je omogočilo uporabo tehnologije VDSL. Takrat so jo uporabljali zgolj operaterji na Japonskem in v Južni Koreji, celotna Evropa pa ADSL, ki je omogočal prenos podatkov na daljših razdaljah, a posledično z nižjimi hitrostmi. Tako smo s korejsko tehnologijo takrat vzpostavili omrežje VDSL in se profilirali kot operater s hitrim in zanesljivim dostopom do interneta. Prvi naročniki so bili priklopljeni novembra 2005. Zaradi večjih kapacitet se je vodstvo odločilo tudi za gradnjo lastnega optičnega omrežja, ki se je začela novembra 2004.

VDSL je bil dobra začetna popotnica, vendar brez optičnega omrežja, četudi je gradnja pustila hude finančne posledice, verjetno ne bi mogli tako hitro rasti?

Slovenski trg je takrat potreboval nekaj novega in T-2 je to ponudil. Konec 2006 so bili na optično omrežje priključeni prvi naročniki v Kranju, gradnja pa se je nadaljevala in ta infrastruktura T-2 danes tudi omogoča, da (tehnološko) konkurenčno posluje. To pa je spodbudilo tudi konkurenčni boj, Telekom Slovenije je začel s širitvijo optičnih omrežij, česar verjetno ne bi storil, če ga ne bi spodbudil T-2.

Verjetno bi, vendar kasneje.

Morda. Se je pa takrat začelo tudi nekoliko nepotrebno podvajanje priključkov na določenih območjih, medtem ko so druga ostajala brez. Kljub vsemu konkurenčnemu pritisku imamo še vedno najvišji tržni delež na optičnih priključkih, ta čas približno 34 odstotkov. Pri čemer s svojim omrežjem pokrivamo 25 odstotkov slovenskih gospodinjstev.

Ta čas je optika na voljo približno 60 odstotkom gospodinjstev. Koliko mislite, da se bo ta odstotek še povečal?

Mislim, da bo v doglednem času šlo na 100 odstotkov. Seveda s pomočjo države in njenih razpisov za izgradnjo odprtih širokopasovnih omrežij na področjih, ki za operaterje niso komercialno zanimva.

Kolikšna je zdaj hitrost dostopa do interneta, ki jo naročniki hočejo ali zahtevajo?

Mislim, da na optiki je minimum 100/100, mogoče 150 Mb/s.  Seveda nekateri hočejo 250 megabitov in več. Vendar je večini dovolj, da se vsebine hitro nalagajo in da je slika visoke ločljivosti pri televiziji in pretočnih video storitvah lepa

Kolikšen pa je odstotek tistih, ki hočejo gigabitno hitrost?

T-2 je prvi ponudil gigabitno hitrost, ki je bila takrat skoraj nepredstavljiva. Danes ponujamo vse do 2,5 Gb/s, seveda z drugačno, bistveno sodobnejšo tehnologijo kot nekoč, pretežno za večja podjetja in posamezne zelo zahtevne stranke. Sicer pa povpraševanje po gigabitnem dostopu do interneta hitro raste in tovrstnih naročnikov je že več kot tisoč.  

Odločitev za tehnologijo IP TV je bila verjetno vsaj do neke mere tvegana, čeprav je v enako smer približno istočasno šel tudi Telekom Slovenije. Medtem ko drugi operaterji v okolici in nasploh v Evropi niso razmišljali podobno.

Že začetna ugotovitev je bila, da je tehnologija bolj perspektivna kot DVB-C. Pričakovali smo namreč, da bo televizija šla v smer interaktivnosti. Takrat so bili povsod začetki, nihče ni zares vedel, v katero smer bo šlo. Kabelski operaterji, ki so stavili na DVB-C, so bili še vedno zelo močni. Odločitev je bila tvegana, vendar so se predvidevanja izkazala za pravilna.

Slovenija je bila glede tega precej edinstvena, nikjer drugje v okolici se IP TV ni uveljavil na podoben način.

Zelo edinstvena. Zdaj je penetracija IP TV 60-odstotna, šlo je v to smer, ne glede na to, da imamo enega močnega kabelskega operaterja, ki se še vedno drži tehnologije DVB-C, četudi jo kombinira z internetno. Bistveno za uspeh naše storitve IP TV, je uporabniški vmesnik. Enostaven, intuitiven in odziven.

Razvoj platforme za IP TV ste zaupali dokaj neizkušenemu podjetju (Fora), niste je kupili iz tujine ali najeli kakega bolj znanega razvijalca.

Za večja tuja podjetja bi bil takrat T-2 obrobna stranska, morali smo najti partnerja, ki se nam je posvetil, razumel naše želje in bil dovolj fleksibilen, da jih je implementiral. Zanje je bila to poslovna priložnost in so jo dobro izkoristili. Marsikatera odločitev v preteklosti ni bila povsem enostavna, dolgo smo razmišljali in se pogovarjali, poskušali ugotoviti, v katero smer trg gre. Če gledam nazaj, bi težko rekel, da smo sprejemali napačne odločitve.

Kaj še snujete na televizijskem področju?

Nekaj zadev bomo letos dodali predvsem v luči večjih športnih dogodkov. Predvsem glede športnih statističnih podatkov, da bodo lahko gledalci dobili širši vpogled v samo dogajanje, ki jim ga komentatorji morda ne dajo vedno. Imamo še nekaj drugih idej, ki pa jih še ne bi razkrival.

Zdi se, da T-2 daje nekoliko manj poudarka pretočnikom kot nekateri drugi operaterji, ki tudi že ponujajo kak naročniški paket, v katerem so poleg dostopa do interneta le še pretočne vsebine, brez klasične linearne televizije.

Najbrž se bo trg res razvijal v smer pretočnih vsebin, te imamo vključene v svoje pakete, vsaj nekatere. Za druge pa lahko sklenejo dogovore zgolj večje mednarodne oz. globalne skupine, ne samostojni manjši operaterji kot je T-2, taka je realnost. Vendar po drugi strani linearna televizija ne upada tako, kot so morda predvidevale napovedi. Še vedno je najpomembnejša storitev in tudi generira daleč največ prometa v omrežju, še posebej, če ljudje gledajo z nekaj sekundami, minutami ali urami zamika, da gre k vsakemu posameznemu gledalcu samostojen tok podatkov. (Za program v živo se sicer uporablja način multicast, en podatkovni tok za vse gledalce. Op. u.)

Koliko je za slovenski trg zanimiv samostojen dostop do interneta? O tem pišemo že dolgo, nekateri ga pogrešajo, toda operaterji ga večinoma ne nudite ali pa je bistveno manj privlačen kot v »trojčkih« oz. »četverčkih.«

Četverček za operaterja predstavlja cenovno optimizacijo. To pomeni, da pri samostojnem internetnem priključku cena ne more biti enako ugodna. Koliko je potenciala, pa bi pa težko rekel, morda ga je nekaj med mladimi, ki se odločajo za pretočne storitve.

T-2 se je vedno bolj osredotočal na fiksno ponudbo, mobilna je bila nekako za zraven, ali je moje opažanje napačno?

Imamo samostojno mobilno telefonijo v ponudbi, res pa je naš poudarek na četvorčkih. Tudi tu je podobno kot samostojnim dostopom do interneta. In seveda razvijamo lastno mobilno omrežje, predvsem v določenih mestnih središčih.

Toda še vedno se v veliki meri zanašate na nacionalno gostovanje pri Telekomu Slovenije.

Vse manj. In ponekod že dosegamo boljšo uporabniško izkušnjo z lastnim omrežjem. Marsikje potrebujemo nacionalno gostovanje predvsem zaradi pokritosti s signalom znotraj stavb, zunaj nam omrežje 5G na frekvencah 2.300 MHz, nedavno smo bili uspešni na razpisu za dodaten frekvenčni spekter, omogoča zelo dobro pokrivanje in hitrosti. Seveda pa delamo na tem, da bi imeli bazne postaje postavljene čim bolj na gosto, da zmanjšamo primanjkljaj pri prodiranju signala v stavbe. Za prihodnje bi se želeli uporabo t. i. rezinjenja, ki ga omogočajo omrežja 5G, tudi pri nacionalnem gostovanju. Torej, da bi lahko pri drugem operaterju imeli določen sloj omrežja za ponujanje svojih storitev.

Kakšna je konkurenca na slovenskem telekomunikacijskem trgu?

Močna.

Torej je za konkurenčnost okolja bolje, če so štirje veliki operaterji, kot če bi bili trije?

Za naročnike je razvitost konkurenčnega okolja z več ponudniki več kot dobrodošla, vprašanje pa, če tudi za nas operaterje. To za nas pomeni, da se moramo boriti, da moramo biti inovativni, ves čas napredovati, vlagati v razvoj, v omrežje, v nove storitve. Tudi pravilno reagirati na poteze in akcije konkurentov, ki niso vedno najbolj racionalne. In pa iskati nove poslovne priložnosti.

Kje jih vidite?

Ena od njih so pametna mesta. Razvijamo platformo za ta namen, ki smo jo že vzpostavili v Kranju in Logatcu, zdaj pa še v Ljubljani, in jo bomo poskusili še kje, tudi v tujini. Na tej platformi lahko občine oz. lokalne skupnosti ponujajo svoje storitve, ki občanom olajšajo vsakdanje opravke, izboljšajo javni prevoz, poenostavijo komunikacijo z občino in podobno. Druga priložnost so pametne tovarne, osredotočamo pa se tudi na kibernetsko varnost naših naročnikov in razvijamo aplikacije za različne segmente uporabnikov, kot je najnovejša T-2 Varuh za starejše.

O čemer poslušamo že nekaj let, nasploh naj bi bila omrežja 5G še posebej primerna za uporabo v poslovnih okoljih, toda doslej veliko preboja na tej strani ni bilo.

Nekaj interesa v podjetjih je, pri nekaterih storitve testiramo in so rezultati ugodni. Tudi razpis Akosa za frekvence je pokazal, da zanimanje obstaja. Mnoga podjetja se tudi zavedajo, da denimo Wi-Fi ni idealna tehnologija za povezovanje množice naprav, da je treba uporabiti nekaj bolj zanesljivega in skalabilnega. Poleg tega zdaj lahko praktično vse, kar potrebujemo za zagotavljanje omrežja znotraj podjetja oz. njegovih proizvodnih prostorov spravimo v srednje veliko omaro. To je lahko zelo primerna in tudi cenovno ugodna rešitev. Premike v tej smeri pričakujemo v kratkem.