Intel deseto generacijo procesorjev Core dozira zelo postopno. Lani je prišli na vrsto linija za tanke in običajne prenosnike, tako v »stari« 14-nanomestrski kot v »novi« 10-nanometrski litografiji. Potem smo pred približno mesecem dobili zmogljivejši del prenosniškega nabora, namenjen igričarskim in profesionalnim »mašinam«. V roku enega meseca pa v trgovine končno prihajajo še procesorji za namizne računalnike, vse od desetjedrne pošasti i9 na vrhu, do dvojedrnih Celeronov za najbolj poceni male PC-je na dnu ponudbe. In vsega vmes, kajti novih čipov je res ogromno!
Odkar je AMD presenetil z jedrom Zen2, ki je osnova za tretjo generacijo procesorjev Ryzen (druga generacija je uporabljala arhitekturo Zen+, izboljšavo prve generacije), ima Intel težavo s konkurenčnostjo v skoraj vseh cenovnih in zmogljivostnih razredih. Še posebej pa v najbolj pomembnih srednjem, ki predstavlja glavnino množičnega trga, in pa v zgornjem, ki narekuje zgodbo, dojemanje stanja stvari v (zainteresirani) javnosti. Zgodba pa trenutno pravi, da ima AMD v ponudbi zmogljivejše procesorje in da rdeči tekmec tudi ponuja boljše razmerje med ceno in zmogljivosti. Modri tabor zato tokrat ni mogel pretirano uporabljati starih trikov, ko so določene modele na sredini ali malo pod vrhom umetno »upočasnili«, da so tisti čisti zgoraj izgledali bolje in se tudi bolje prodajali. Edino drugačen način pospeška je še vedno rezerviran za najhujše čipe z vrha seznama, skoraj vsi pa so tokrat deležni večnitnosti, ki jo je AMD prav tako implementiral v vse svoje čipe Ryzen.
Napada na izzivalca pa se je Intel tokrat lotil dobesedno s surovo močjo. Ker ima podjetje še vedno težave s prehodom na 10 nm, so procesorji še naprej zasnovani na arhitekturi Skylake iz leta 2015 in 14-nanometrskem proizvodnem procesu. Skylake je bila sprva osnova za šesto generacijo procesorjev Core, do tokratnega Comet Lake pa sta se zvrstila še Kaby Lake in Coffee Lake, ki je bil temelj za dve generaciji. Surova moč zato, ker so navili frekvence in porabo, kolikor so lahko. Ob tem so sicer stanjšali čip in odebelili plast za odvajanje toplote, kajti hlajenje bi utegnilo biti problem. Za igre bo verjetno delovanje pri višjih frekvencah dalo nekaj prednosti pred AMD-jem, še posebej, ker je bil na tem področju Intel že doslej v rahli prednosti, kljub temu, da mnogi njegovi procesorji devete generacije niso znalo obdelovati dodatnih programskih niti. Procesorji Ryzen pa bodo verjetno še naprej zelo konkurenčni pri opravilih, ki dobro izkoriščajo število jeder in niti, pa tudi pri vzdrževanju najvišjih zmogljivostnih nivojev, saj so zaradi 7-nanomestrske litografije energijsko precej bolj učinkoviti.
Za vse novince je potrebna matična plošča z novim podnožjem LGA1200, kar je klasičen Intelov manever, čeprav bi verjetno glede na arhitekturo procesorjev lahko ostali pri starem LGA 1151. Vendar se pojavljajo domneve, da bi novo podnožje ostalo pri naslednji generaciji, predvidoma končno izdelani v 10-nanometrskem proizvodnem procesu. Še več »zanimivosti« je pri podpori ostalim komponentam in ploščah. Najhitrejši pomnilnik bo lahko pri najzmogljivejših modelih DDR4-2933, pri večini pa DDR4-2666, medtem ko AMD podpira hitrosti vse do 3200 MHz. Večina osnovnih plošč naj bi imela podporo za vodilo PCI-e 4.0, toda procesorji sami so ostali pri PCI-E 3.0, torej še ne omogočajo priklopa ultrahitrih diskov. Tako je edina večja pridobitev novih plošč podpora za Wi-Fi 6.
Skupno je Intel predstavil kar 22 različic procesorjev. Na vrhu je i9-10900K(F), ki ima deset jeder, dvajset niti ter dve tehnologiji za višanje frekvenc. Turbo Boost Max 3.0 zna identificirati jedra, ki delujejo najbolje, in njim najbolj višati »hitrost«. Konkretni procesor v osnovi deluje pri 3,7 GHz, vsa jedra lahko »pospeši« na 4,9 GHz, posamezna pa do 5,3 GHz. Thermal Velocity Boost pa samodejno zvišuje frekvence, če je procesor na primerni temperaturi (do 70 stopinj C). Malce manj potenten je i9-10900(F), ki je enak glede števila jeder in niti, vendar deluje pri nižjih frekvencah ter ima tudi skoraj pol nižjo normno porabo (med »običajno« uporabo«). Kajti pri paradnem modelu so jo v Intelu zvišali na kar 125 W, kar bo verjetno med obremenitvami pomenilo, da bo samo procesor zahteval blizu 250 W. S podobno ceno, kot jo ima zdaj i9-9900K, bo najbrž i9-10900K kar zanimiv konkurent AMD-jev 12-jedrni zverini Ryzen 9 3900X (mimogrede, ta ima energijsko »ovojnico« postavljeno pri 105 W). Oznaka F v imenu označuje različice, ki so brez vgrajenega grafičnega dela. To je sicer ostalo enako kot pri prejšnji generaciji (UHD 630), kar pomeni, da je za kakršne koli resnejše namene nujno treba poseči po konkretni grafični kartici in tako nekaj evrov cenejši procesor F sploh ni napačna izbira.
Procesorji i7 so osemjedrni in obdelujejo po 16 procesorskih niti (hkratnih nalog), imajo Turbo Boost Max 3.0, ne pa tudi Thermal Velocity Boost. Vseeno bo i7-10700K(F) lahko marsikoga pritegnil, saj bo za nižjo ceno ponudil več od zdajšnjega i9-9900K. Res pa z nekoliko višjo porabo, kar za sabo potegne močnejši napajalnik in bolj sofisticirano hlajenje. Tudi pri modelih i5 bo na vrhu eden s porabo 125 W, toda trije (oz. štirje, če štejemo še eno izvedbo F) pod njim s »klasično« 65-vatno ovojnico bodo verjetno najbolj množični. Še posebej i5-10500, ki naj bi stal okrog dvesto evrov, se bo najbrž kosal s priljubljenima modeloma Ryzen 5 3600 in 3600X. Vsi ti so šestjedrni in dvanajst nitni. Za poceni igričarske sisteme pa utegnejo biti zanimivi tudi štirijedrni (in osemnitni) modeli i3, ki bodo dosegali zavidljive frekvence, kar je v igrah najbolj pomembno. Cena pa pušča še nekaj manevrskega prostora pri izbiri (zmogljivejše) grafične kartice. AMD je sicer nedavno predstavil svoja štrijedrna novinca v tem delu ponudbe, procesorja Ryzen 3 3300x in 3100. Bitka za kupce bo torej srdita.
Naslovna fotografija: Intel
Brez komentarjev