Proizvajalci fotografske opreme ponavadi hranijo jesenske novosti za Photokino. Toda pri Panasonicu so tokrat že na IFI pokazali drugo generacijo zmogljivega žepnika lx100, s katerim so pred štirimi leti pritegnili veliko pozornosti.
Razlogov je bilo več. V nasprotju z večino tekmecev se pri lx100 niso odločili za enopalčno tipalo, ki ga proizvajalci uporabljajo v večini zmogljivejših žepnikov. Izbrali so precej večje tipalo, podobno tistim, ki jih uporabljajo v brezzrcalnih fotoaparatih m4/3. Ohišje je bilo večje kot pri primerljivih sonyjih in canonih, a so lahko zato uporabili fizične gumbe in kolesca namesto programskih izbirnikov (zaslonka, osvetlitveni časi, korekcija osvetlitve, …). Zelo zanimiv je bil tudi svetlobno močan objektiv 24-75 mm f1,7 – 2,8.
Prvi lx100 je tedaj pustil dober vtis. Imel je zelo uporabno goriščnico, omogočal je kakovosten zajem videa 4k in fotografiranje brez poseganja v vmesnike. Zamerili pa smo mu počasnost in razmeroma slabe rezultate v šibki svetlobi, kar nas je presenetilo glede na velikost in nizko razločljivosti tipala (to je imelo samo 12 megapik in je bilo najbrž starejše generacije). Na razstavnem prostoru še nismo uspeli preizkusiti, kako se obnaša novo tipalo z dvajsetimi megapikami (v praksi jih drugi lx100 zajame 17, odvisno od izbranega razmerja)), ampak so njegove lastnosti najbrž zelo podobne tistim, ki jih poznamo iz modelov g9 ali gh5. To pomeni, da so precej izboljšali obdelavo datotek jpeg in zmanjšali šum, ki v zadnji generaciji sorodnih tipal ne povzroča večjih težav vsaj do iso 3200.
Vse vrline prve generacije so ostale nespremenjene: objektiv, svetlobna moč in veliko fizičnih »komand« na ohišju. Novemu lx100 so dodali zaslon, občutljiv na dotik, možnost »post-fokusa« in zmogljivejše kodeke za zajem videa (na žalost ni vhoda za zunanji mikrofon). Začetno prodajno ceno so postavili tik pod evrskim tisočakom, kar napravo uvršča med nekoliko starejši canonov g1x in sonyjeve novejše modele žepnikov rx100. Pri Sonyju so v šesti različici rx100 precej podaljšali goriščno razdaljo objektiva (s 24-70 na 24-200 mm) in maksimalno zaslonko. Zato ostaja prenovljeni lx100 zelo zanimiv za fotografe, ki imajo svetlobno moč in večje tipalo raje od daljšega zuma.
Za podaljševanje goriščne razdalje v zmogljivem žepniku pa so se odločili pri zasnovi malega popotnega fotoaparata tz200. Njegov predhodnik tz100 je bil opremljen z desetkratnim zumom 25-250 mm. Pri tz200 so ga podaljšali na 24-360 mm, bistveno izboljšali elektronsko iskalo in še nekoliko poslabšali svetlobno moč, kar je bila največja pomanjkljivost stotice. Predstavniki Panasonica so povedali, da bo tz100 še nekaj časa ostal v trgovinah in bo za dobrih sto evrov cenejši od novinca (tz 200 stane približno 700 evrov). Oba fotoaparata pa ostajata dobra izbira za vse, ki hočejo na potovanju ujeti tudi motive, ki so preveč oddaljeni za mobilnik. Sploh zato, ker kljub majhnosti uporabljata večje enopalčno tipalo.
Takšno tipalo so uporabili tudi v zmogjlivem žepniku lx15, s katerim so pred časom dopolnili uspešno serijo lx. Podobni evoluciji sledijo tudi vsi modeli brezzrcalnikov m43. Model g9 ostaja zmogljiva in cenovno dostopnejša alternativa vstopnim fotoaparatom dslr. Najdražji Panasonicov brezzrcalnik gh5s še naprej nagovarja zahtevnejše snemalce, saj je primeren tudi za resno produkcijo videa. Največja prednost sistema m4/3 so še vedno objektivi, saj jih razvijata tako Panasonic kot Olympus, zraven pa še Sigma in Samyang. Zaradi manjših tipal pa so lahko bistveno lažji in kompaktnejši kot primerljivi objektivi polnega formata.
Brez komentarjev