Hyundai Ioniq Electric: »Starina« še ni za odpis
Alan Orlič 2. julija 2021 ob 06:38

V svetu električnih vozil, kjer se stvari dogajajo skoraj vsak teden, je Hyundai Ioniq že pravzaprav dedek. Vendar ga to prav nič ne ovira, da ne bi novincem pokazal iz kakšnega testa je.

Hyundai se je resno lotil elektrifikacije ravno s tem modelom, ki je prišel v prodajo l. 2017 v treh različicah – hibridni, priključno hibridni in električni. Slednja je imela na začetku baterijo s kapaciteto 28 kWh, nato so leta 2019 avto nadgradili z močnejšim motorjem in konkretno večjo baterijo, 38 kWh. Malo so tudi spremenili izgled, a le toliko, da le pravi poznavalci ločijo med novim in starim modelom.

Ioniq je na prvi pogled limuzina, a je v resnici čisto prava kombilimuzina, torej avto, kjer imaš iz prtljažnika dostop do zadnjih sedežev in se prtljažna vrata odpro s steklom vred. Dolg je dobre 4,4 metre, v višino meri 1,45 metra in ima za današnja vozila skrajno zanimiv prednji del, ki je močno zaobljen. K temu dodajmo še položno spuščanje strehe k zadnjemu delu in dobimo količnik zračnega upora (Cd) 0,24. Za primerjavo, to je enaka številka, s kakršno se hvali Audi pri e-tronu GT, ID.3 ima  količnik skoraj 0,27, malček e-uP! pa konkretnih 0,31. Boljša je le Tesla 3 s Cd 0,23, seveda sledi glavno vprašanje, kje se to pozna? Najbolj na avtocesti seveda oziroma pri hitrostih nad 100 km/h, a do tja še pridemo.

Čeprav je avto nizek, je v njem vseeno dovolj prostora tako na prednjih kot zadnjih sedežih. Malo se zaplete le pri prtljažniku, namreč dno je dokaj visoko in kljub dolžini nanese le 357 litrov prostornine. Za vsak slučaj smo pogledali pod prednji pokrov, a tam je le motor, ki zaseda celoten prostor. Na srečo je kabinski del urejen tako, kot se od avta nižjega srednjega razreda spodobi. Po domače, na prednjih sedežih je veliko razkošja, zadaj smo pogrešali vtikače USB za polnjenje, če nič drugega. Pravzaprav ima avto le en USB-vtič, ima pa zato tri 12V cigaretne vtiče, od teh je eden 180W, ter predal za brezžično polnjenje telefona. Osrednji desetpalčni zaslon je namenjen navigaciji in večpredstavnosti z radijem in sistemoma Android Auto ter Carplay. Oba prednja sedeža imata gretje, prav tako ima voznik možnost gretja volana. Sedeži so udobni, lahko bi bili morda malenkost bolj objemajoči, a svoje delo izvrstno opravljajo. Pri tem jim pomaga električna nastavitev, vključno z ledvenim delom, za piko na i manjka le še masaža hrbta. Ob tem se mlajši sicer nasmihate, ampak nam, malo starejšim take malenkosti veliko pomenijo. Voznikov sedež se pri odpiranju vrat pomakne nazaj, da vozniku omogoči več prostora za vstopanje oziroma izstopanje. Volanski obroč je klasične velikosti in ima seveda kup gumbov, vključno z obvolanskimi ročicami, ki služijo le za nastavitev regeneracije motorja in bi jih lahko mirno pogrešili. Armaturna plošča je čisto električno obarvana z vsemi pomembnimi informacijami, od kapacitete baterije do moči motorja, vključno z začetno animacijo, ki se je ne bi sramoval niti spodoben hollywoodski studio.

Avto ima tri načine vožnje, normalnega, športnega in eko, temu primerno se tudi obarva armaturna plošča. Razlika med njimi je v odzivnosti pedala za moč, poleg tega v eko načinu izklopi večje porabnike (klima, gretje) oziroma jim omeji porabo. Ioniq ima kar nekaj asistenčnih sistemov, od nadziranja mrtvega kota, radarskega tempomata in obveznega držanja med črtami. Slednje sicer deluje bolj po principu odbijanja od črte do črte, zato pa radarski tempomat lepo sledi vozilu pred nami, le smerokazi ga znajo občasno zmesti.

Hyundai Ioniq
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Polnjenje in doseg
  • Uporabnost
3.8

Naj kupim?

Ioniq je bil eden od prvih resnih električnih avtov, ki je kljub relativno majhni bateriji še vedno zanimiv, predvsem zaradi majhne porabe. Če bi imel še trifazno polnjenje, in glede na to, da se poslavlja, res ugodno ceno, bi bil še bolj zanimiv za dnevne migrante do 100 km v eno smer.

Avto se na cesti odlično obnese, pozna se dolga medosna razdalja in seveda teža na dnu vozila. Motor premore 100 kW in daje zmerno poskočnost. Preseneča relativno nizka poraba, ki je bila na nivoju mnogo manjšega in lažjega VW e-Up! v vseh načinih vožnje. Pri običajnem tempu na avtocesti je imel Ioniq porabo pod 18 kWh/100km, z drugimi vozili smo na isti razdalji večinoma dosegali porabo nad 21 kWh/100km. Zunaj avtoceste se je poraba spustila pod 14 kWh/100km, medtem ko smo pri drugih imeli za cca 3 kWh/100km višjo številko. Obljubo o dosegu po WLTP, ki znašaa 310 kilometrov, boste sicer le stežka dosegli, a 250km bo šlo brez večjih težav, kar za nekatere avte z zmogljivejšimi baterijami težko trdimo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Ena od večjih zamer Ioniqu gre na račun le enofaznega polnjenja, kar pomeni, da boste doma tako rekoč prisiljeni v povišanje priklopne moči za hišo vsaj na 25A, če boste želeli brez skrbi polniti na 20A, se pravi 4,4 kW. S to hitrostjo boste avto napolnili v dobrih 9 urah, če bo čisto prazen, sicer znate čakati tudi 18 ur pri prenosni polnilni postaji. Na javnih polnilnih postajah je seveda bolje, če nimajo omejitve toka, tam zna izkoriščati do 7,4 kW (30A). Tudi na hitrih polnilnicah se ni ravno izkazal, povprečno je polnil s 36 kW.

Daleč so tisti časi, ko smo gledali in se smejali prvimi Ponyji, ki so zašli na sončno stran Alp. Ioniq je čisto resen električni avto, ki brez težav tekmuje z drugimi v tem svetu. Pri Hyundaiju tehnologijo dobro poznajo in so na ta račun v samem vrhu. Če odmislimo počasno polnjenje je Ioniq avto, ki bi si ga brez težav omislili za resno uporabo. Ob vsej tehnologiji bi si želeli še malo bolj ugodno ceno že v samem začetku, ne le sedaj, ko se že ve za njegovega naslednika, Ioniq 5. Od njega seveda pričakujemo še veliko več.

Posodil: AutoBinck

Cena preizkusnega modela: 34.500 evrov (z upoštevanimi vsemi popusti, sicer 40.500 evrov)

HVALIMO:
  • Udobna vožnja
  • Dobro delujoči asistenčni sistemi
  • Nizka poraba
  • Prostorna kabina
GRAJAMO:
  • Počasno enofazno polnjenje
  • Majhen prtljažnik za to velikost avta
  • Nekaj ne najbolj ugledne plastike
Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja