Nedavno je minilo pet let, odkar je v prodajo prišla prva generacija Apple Watch in odkar sem si kupil svojo morda zadnjo klasično, »švicarsko« uro. Apple je seveda premagal začetno skepso in tja do tretje izvedbe odpravil večino ključnih slabosti, ura je postala uspešnica in je zdaj brez dvoma najboljša v svoji kategoriji naprav. Moj Tissot pa je od teh petih let verjetno tri četrtine časa preležal v predalu, kajti skupaj z jabolčno so postale vsaj solidne tudi druge pametne ure (ter zapestnice) in tako sem najprej kakšno leto nosil Samsungovo Gear S2, pa nato Garminovo zapestnico Vivosport in od konca 2018 je na mojem zapestju najbolj pogosto Huawei Watch GT. Že nekaj časa je sicer na voljo naslednica in zdaj še nekoliko športnejša izvedba GT 2e, ki jo že testiramo, toda prva generacija je še vedno zanimiva in zdaj tudi cenovno atraktivna, saj se jo da dobiti za malo več kot sto evrov.
Izbira pametnih ur v bistvu ni prav obsežna. Poleg Apple Watch in Samsungovih modelov je na voljo še četica tistih, ki uporabljajo Googlov sistem Wear OS, vendar bi težko rekel, da je katera od njih res konkurenčna. Morda še najbolj Suunto 7, ki je zamaskirana v športno uro, sicer pa je ena iz trikotnika Apple-Huawei-Samsung boljša izbira. Pa še od teh bi Huaweijeve težko štel med pametne, bom kasneje bolj podrobno pojasnil zakaj. Enako velja za modele Amazfit pod okriljem Xiaomija, ki so prav tako nekje vmes med pametno in športno kategorijo, za rekreativne namene precej spodobne, za vsakdanjo uporabo pa manj simpatične kot Huaweijeve. Na prvem mestu je še vedno zunanja eleganca in kakovost izdelave, šele nato pride vse ostalo. Kar so pred leti že izkusili Asus, LG, Motorola in še kdo, ki so svoje ure optimizirali predvsem za fotografije (»renderje«), ko smo si jih nadeli na zapestje, pa je navdušenje v hipu splahnelo.
Huawei Watch GT je uspel poskus prav zato, ker na roki daje dober občutek in ker je na pogled nihče ne more oceniti za zgolj kup elektronike, pri katerem se z dizajnom in materiali niso kaj dosti ukvarjali. Oblika je dovolj klasična in elegantna, črna izvedba je še ravno prav neizstopajoča, a hkrati z nekaj sloga, ura ni predebela, kar je bila in je še težava mnogih pametnih modelov, in moja je praktično brez sledov uporabe. Nobenih prask, vdrtin ali česa drugega. Opraskan je zgolj pašček, ki pa ni originalen, saj mi silikonski niso pri srcu, zato sem ga po nekaj mesecih zamenjal s »kitajskim« kovinskim, ta pa seveda ni narejen enako kvalitetno kot ura sama. Na srečo pa je sistem menjave dokaj enostaven, čeprav seveda ne tako, kot pri Apple Watch. Ker nimam ravno zapestja dvigovalca uteži, sem si takrat, pred petimi leti, privoščil dokaj majhno klasično uro. Huawei je večja, vendar še ne prevelika, kot so bile v približno istem obdobju kakšne druge, denimo Samsungova Gear S3. V bistvu so GeTejke (tudi dvojka je enako velika) ravno pravšnje. Obenem pa jih krasita še lep zaslon OLED in hiter vmesnik.
Zna manj kot Apple Watch
Znova poudarjam, da to ni pametna ura. Ponuja določene funkcionalnosti, vendar je uporabnik obsojen na to, kar so mu zapekli v ROM in kar morda pride s posodobitvami. Slednjih je kar dosti, a so večina namenjene odpravljanju hroščev. Ne da se praktično ničesar prilagajati, niti nalagati aplikacij in naprava tudi ne izkazuje kakršne koli »pameti«. Ne predvideva, se ne uči in prilagaja glede na navade, deluje v svojem svetu. Toda stvar je v tem, da prave pametne ure niti ne rabim nujno. Ni mi do tega, da bi na tistem zaslončku bral Twitter, odgovarjal na sms-e ali klepetal po Messengerju, tudi informacij o delniških tečajih ne potrebujem, pa marsičesa drugega ne. Prav tako ni nobene potrebe, da bi ura sama prilagajala, kdaj naj gre zaslon v spanje. Sem se pa navadil na nekatere ključne informacije in na to, da so določene funkcionalnosti dobesedno pri roki, če jih hočem. Pogrešal bi podatek o prehojenih korakih, pa če je še tako netočen, ker sem morda preveč mahal z rokami. Prav tako mi je všeč, da lahko vremenske podatke in napoved pogledam na zapestju. Pa da lahko kdaj tam preberem kakšno sporočilo ali vidim, kdo me kliče, še posebej, če telefona sploh nimam v žepu. Štoparica je prav tako uporabna zadeva, to vemo še iz časov, ko so bile priljubljene ure Casio. Srčni utrip me zanima med rekreacijo. Ne merim pa »učinkovitosti« spanja, ker je ura na roki v postelji moteča, a bi ga lahko, če bi ravno hotel. In vsekakor je fino, da lahko zaženem beleženje vadbe, kadar se mi zahoče, pa mi ni treba po drugo uro. Res je, da kovinski pašček za ta namen ni najboljša izbira, vendar se da preživeti tudi z njim. Nič od naštetega seveda ni možno na klasični uri, razen morda štoparice, a ne na moji. Zato je Watch GT kar lep kompromis, ker je lahko čisto nevsiljiva in na zunaj dokaj »neračunalniška« ter je ni treba polniti ravno vsak dan, ponuja pa določene funkcionalnosti, kadar jih rabim. Z Apple Watch, pa tudi s katero koli Samsungovo, bi se dalo početi še več. Iz izkušenj pa vem, da tudi pri teh večinoma uporabljam funkcionalnosti, ki sem jih naštel, zelo redko še kaj drugega.
Rabili bi še kakšnega programerja
Ima pa Watch GT kup manjših ali večjih napak in nesmislov, ki bi jih večino zlahka odpravili, če bi se nekdo malo bolj poglobil v delovanje in programsko opremo, in tako ponudili še bistveno bolj uporaben izdelek. Večina opisanega velja tudi za drugo generacijo, kajti ta ni prinesla nobene prave novosti v stvareh, ki jih je bolje ali slabše obvladala že enica, temveč samo nekaj dodatnih zmožnosti, kot so telefonski pogovori ali shranjevanje glasbe na sami napravi.
Tri največje zamere so, po naključnem vrstnem redu, naslednje. Najprej glede številčnic (»obrazov«). V pomnilnik jih gre samo par dodatnih, poleg tistih, ki so že notri in se jih ne da izbrisati. Za vsako novo se je treba odreči eni od svojih. Pa še prenos je ekstremno počasen in če je ura povezana z iPhonom se lahko od novih številčnic posloviš, ker tega razdelka v aplikaciji preprosto ni. Pa še zame najbolj moteč element – nobene številčnice se ne prilagoditi, katere podatke naj kaže. Določene so mi vizualno všeč, a bi rad, da bi denimo kazale vreme namesto srčnega utripa ali korake namesto zračnega tlaka, pa tega ne morem spremeniti. Merjenje srčnega utripa je samo v slogu »vzemi ali pusti.« Lahko poteka neprestano ali pa sploh ne. Ni mi jasno, čemu ne bi mogli dodati nastavitve, da ga izmeri na določen interval, denimo enkrat na uro. Kakor koli bi že nastavil. Manj baterije bi šlo in diode ne bi v prazno utripale, kadar ura ni na zapestju. Tretja od glavnih zamer pa je ta, da se »aplikacija« za vreme ne odpre. Vidim lahko samo trenuten podatek in napoved za danes, večina drugih ur ali zapestnic pa pokaže tudi za dva do pet dni vnaprej. Na iOS-u pa je še dodatna težava, saj se vremenski podatek ne posodablja samodejno, ampak samo takrat, ko odpreš aplikacijo na telefonu. Kljub temu, da je ura povezana in obvestila nanjo prihajajo nemoteno. Na Androidu te težave ni.
Samsungove ure znajo s telefona pobrati zamujena obvestila, Huaweijeva žal ne. Če telefon leži nekje v hiši, jaz pa brkljam naokrog, in se toliko oddaljim, da se povezava med napravama prekine, je vse tisto, kar prileti v tem vmesnem času, dokler se napravi znova ne najdeta, za uro izgubljeno. Stalen prikaz časa je mogoče vključiti. Nekje skrito in z nepravim imenom (Standby watch face v nastavitvah pod Display – Advanced) ter izbiro ene digitalne in ene analogne številčnice. A vsaj je ta možnost, ki se mi še vedno zdi ključna. Kajti ura mora ves čas kazati, koliko je ura. Samsungova Gear S2 je to znala že pred leti, Apple Watch komaj z aktualno, peto generacijo. Seveda se pozna pri avtonomiji, ki se v bistvu prepolovi. Tako uro polnim enkrat na teden, z vklapljanjem zaslona samo ob premiku zapestja pa sem jo na 10 do 14 dni. Silno pa me moti, da zaslon ne more ostati vključen med vadbo. Pri teku še nekako gre, ker obrneš zapestje in se prikažejo informacije, ki pa potem tudi ekspresno hitro izginejo. Slabše je na kolesu, še posebej, če imaš uro na krmilu (s pomočjo plastičnega nosilca). Potem je treba ves čas trkati po njej in to je nadležno, nevarno in neuporabno. Vsaka ura, ki se kiti z oznako športna, mora imeti vsaj možnost, da je zaslon med rekreacijo ves čas vključen. Komur to ni pomembno, lahko zaradi mene pusti izključenega, a sam hočem imeti možnost, da podatke, kadar jih ura meri, vidim non-stop. V ta sklop gre tudi nezmožnost povezave s kakršnimi koli zunanjimi merilniki, denimo pasom za srčni utrip ali merilnikom kadence. O aplikaciji ne bom kaj dosti izgubljal besed. Ni idealna, a tudi Samsungova ali Garminova ali Polarjeva niso, podatke pa prikaže lepo in ključne nastavitve so pregledne, tako da se nima smisla preveč pritoževati. Bilo pa bi lepo, če bi ponujala možnost izvoza vadb v Stravo in še kam. Za tiste, ki veliko menjajo telefone, je uporabna možnost, da uro zgolj odstraniš z enega in povežeš na drugem, kar pa žal deluje samo z androidnimi, za sparitev z iPhonom pa je tudi tu potrebna tovarniška ponastavitev. Vsaj kopija je v oblaku, da bolj ali manj potem vse pride nazaj.
Za zdaj še vedno dober kompromis
Kot rečeno, prav veliko alternativ niti ni. Garminove, Polarjeve in Suuntove športne ure so zelo v redu za svoj namen, toda »pametnih« funkcionalnosti ne obvladajo enako dobro, nimajo tako lepih zaslonov in na zunaj se takoj vidi, iz katerega štosa so. Apple Watch je glede funkcionalnosti in izdelave odlična, ima pa nekaj ampakov. Prvi in najbolj očiten je, da jo je mogoče uporabljati samo v povezavi z iPhonom. In četudi trenutno to je moj primarni telefon, bom morda že čez 14 dni na kakšnem androidnem modelu. Poleg tega je dražja od konkurence in v poštev bi prišla samo peta generacija, ki edina omogoča stalni prikaz časa, kar se mi zdi osnova vsake naprave, ki naj bi se ji reklo ura. Poleg tega pravokotna oblika ure nekaterim, tudi meni, ni po godu. Samsungova Galaxy Watch Active 2 (enica ni bila dovolj natančna pri beleženju vadbe) bi bila še najbolj očitna alternativa, je tudi prava pametna ura z lepim naborom aplikacij in številčnic, vendar je dražja in Samsung je glede velikosti šel v drugo skrajnost kot nekoč. Po skoraj orjaški Gear S3 Frontier so vse »aktivne« premajhne za moška zapestja. Tako prej ali slej pridem nazaj na Huawei Watch GT z vsemi njenimi dobrimi in slabšimi platmi. Osnova je zelo dobra, skrbi me samo dejstvo, da ni videti odpravljanja pomanjkljivosti, ki sem jih odpisal. Podjetje se namreč osredotoča samo na dodajanje novih funkcionalnosti, kar bo najbrž v kratkem v testu Watch GT 2e opisal tudi Marjan.
Gt2 ima kar nekaj izboljšav. Med drugim ima storage, kar pomeni shrambo za slike, glasbo in mnogo več številčnic (watch face). Na izbiro jihe je trenutno cca 40. Poleg tega ima izboljšan tudi GPS sprejem (vse ure od leta 2019 naprej uporabljajo sony-jev GPS čip, vse ure, se pravi rudi Garmin, Polar in Suunto).