Huawei Watch 3 Pro: Prave harmonije še ni, nastavki pa niso napačni (#video)
Matjaž Ropret 31. julija 2021 ob 06:39

Ravno, ko je kazalo, da je Huawei na dobri poti k res izpopolnjeni uri iz linije Watch GT, je prišel nenaden rez. Watch 3 (Pro) je ura z drugačno filozofijo, spremenjenim dizajnom in »novim« operacijskim sistemom. Kaj to pomeni za uporabnika?

V resnici sprememba ni tako dramatična, kot se morda zdi na prvi pogled ali kot bi proizvajalec mogoče rad prikazal. Poglavitni zasuk v filozofiji je v smeri »pameti« in zdravstvenih zmožnosti. Huawei Watch 3 Pro je prava pametna ura z aplikacijami in samostojnim delovanjem, kadar je povezana v brezžično omrežje (Wi-Fi). Zaradi poganjanja tržnice in aplikacij, so tokrat vgradili resno količino delovnega pomnilnika, 2 GB ga je ob 16 gigabajtih podatkovnega, ne več skromnih 128 MB. Od zdravstva je tu poleg prej znanih tipal in funkcij (SpO2, merjenje srčnega utripa, spanja in stresa, dihalne vaje) še merjenje temperature kože. Poleg tega je v vsakdanji uporabi opazna novost še vrtljiv zgornji gumb, ki lahko nadomešča drsanje po zaslonu. Zaslon je za odtenek večji kot pri urah Watch GT, ima diagonalo 1,43 palca namesto 1,39 in ločljivost 466 x 466 namesto prejšnji 454 x 454 pik. Kar pa se tiče razlike med Pro in modelom brez tega dodatka, je tu v prvi vrsti večja baterija (790 mAh proti 450 mAh), potem pa še drugačen material ohišja. To je namreč izdelano iz titana in keramike, pri »običajni« uri pa je namesto titana nerjaveče jeklo. Za moj okus je ura, vsaj Pro, nekoliko predebela, pa tudi dizajn, čeprav podoben, mi je bil pri Watch GT 2 Pro, nekoliko bolj povšeči. Me pa veseli, da za razliko od slednje novinka sprejema klasične paščke (22 mm)

Potem je tu HarmonyOS. V Huaweiju na vsak način poskušajo prikazati, da gre za nov operacijski sistem, ne samo pri urah, enako počno pri telefonih in tablicah, a v resnici so izvedli zgolj preimenovanje. Fotografije ure so prikazovale zaslon z gručo ikon, podoben temu, kar poznajo uporabniki Applovih ur. Kar je nova možnost prikaza vseh aplikacij, ki so nameščene na uri. V nastavitvah je pod razdelkom Watch face & launcher in nato Launcher mogoče izbirati med tem novim »mrežnim« prikazom in starim seznamom, kjer so aplikacije razvrščene navpično in tudi z imeni. To je veliko bolj pregledno, zaradi vrtljivega gumba pa se želeno ikono tudi hitro najde. In ko uporabnik preklopi na ta seznam, je izgled popolnoma tak kot je bil pri sistemu LiteOS na prejšnjih urah iz linije Watch GT. Vse skupaj je torej poznano. Levo in desno od številčnice so lahko posamezne »aplikacije«, s potegom od vrha zaslona navzdol, a samo na številčnici oz. »domačem zaslonu«, se prikažejo bližnjice za nastavitve, vklop letalskega načina, svetilke in podobnih pripomočkov, s potegom od spodnjega roba pa uporabnik odpre seznam obvestil oz. sporočil s telefona.

Novi zgornji gumb, ki z vrtenjem omogoča pomikanje po sistemu, in tako nadomešča drsanje s prstom po zaslonu, pomeni povzemanje dobre ideje. Gumb je primerno velik in oddaljen od ohišja ure, vrtiš ga v nasprotni smeri pomikanja vsebine, enako kot premikaš prst, razmerje med zasuki in premikom na zaslonu je kar dobro izračunano. Pritisk gumba še naprej pelje na seznam aplikacij ali nazaj na številčnico. Za spodnji gumb pa si je mogoče nastaviti, kaj se sproži ob pritisku nanj.

Delovanje je za odtenek hitrejše in seveda je na voljo dodaten nabor aplikacij ter tržnica zanje neposredno na uri. Tudi na telefonu, znotraj aplikacije Zdravje, ki pa je ne morem odpreti, saj se vedno izpiše napaka omrežja. Izbira sicer zdaj še ni kdo ve kakšna, se pa najde kaj pogojno uporabnega, denimo prevajalnik, navigacija ali matematična igrica. Navigacija sicer ne prikazuje zemljevida, temveč le navodila (puščice in tudi govorna), vse skupaj pa je treba zagnati na telefonu v Zemljevidih Petal, toda za vodenje brez stalnega pogledovanja na telefon je v redu. Še naprej me moti, da so aplikacije ob številčnici polovične, ne prikazujejo celotnih podatkov, kot jih, kadar jih uporabnik zažene s seznama vseh programov oz. pripomočkov. Pri nekaterih se da s pritiskom skočiti v »pravo« reč (denimo pri vremenski napovedi), pri drugih ne (podatkih o aktivnosti).

Takih nekonsistentnosti je v operacijskem sistemu in uporabniškem vmesniku še več. Pri spremljanju vadbe sem bil namreč prepričan, da sem izključil (govorna) obvestila o napredku, a me je robotski moški glas še vedno ob rednih intervalih »informiral«, kako mi gre. Prav tako sem poskušal podaljšati čas zakasnitve, preden se zaslon izključi oz. gre v okrnjeno številčnico (če je vključen stalen prikaz ure). Pa se je zaslon še naprej promptno ugašal. Osveževanje vremenske napovedi, razen osnovnih podatkov, zahteva natančno lokacijo, zato deluje zgolj na prostem. S sporočili se še vedno ne da početi ničesar. Niti ni mogoče na uri odpreti fotografije, za karkoli več od branja besedila je treba v roke vzeti telefon. Za telefonske pogovore sta mikrofon in zvočnik na podobni ravni kot ju poznamo s prejšnjih ur. Si pa ura rada jemlje prioriteto, četudi ima uporabnik s telefonom povezane še slušalke in bi se rad pogovarjal z njihovo pomočjo. Obljubljeno je bilo, da z eno od posodobitev operacijskega sistema prispe slovenščina, toda za zdaj ni, tako da vmesnik ostaja v angleščini.

Ura ima pravzaprav celoten nabor povezljivosti. Ne samo bluetooth in Wi-Fi, prisotna sta še NFC in podpora za mobilna omrežja LTE, vključno s »kartico« e-SIM. Za NFC nimam nikakršne ideje, čemu je namenjen. Kakšnega plačilnega sistema ni videti, morda bi lahko zadeva služila enostavnemu parjenju z določenimi napravami, toda Huaweijeve slušalke, kolikor vem, te tehnologijo nimajo vgrajene. Mobilna povezljivost, ki naj bi omogočala neodvisnost od telefona, pa je za zdaj tudi zgolj za okras. Pri slovenskih operaterjih še ne deluje in tudi ne vemo, ali kdaj bo.

Wi-Fi in vse ostalo vpliva na trajanje baterije. Še vedno je mogoče doseči prejšnjo raven, ki je bila nekje med desetimi in 14 dnevi avtonomije, mogoče se da izvleči še celo kakšen dodaten dan, seveda brez vmesnega koriščenja GPS-a, toda s hudimi omejitvami. Povezovanja v Wi-Fi takrat ni, tudi ne aplikacij, na voljo pa je ena samo številčnica. Ta način, najde se ga pod razdelkom baterija v nastavitvah (Ultra-Long Battery Life), sem vključil enkrat samkrat, in ga po hitrem postopku tudi izključil. Nima pomena, za tako uporabo najbrž nihče ne kupuje ure za 400 in več evrov. V »pravem« pametnem načinu ura zdrži precej manj, preden jo je treba znova postaviti na polnilni podstavek. Tri dni zagotovo, tudi z GPS-seansami, pogosto štiri, morda celo pet dni. Podstavek je enak ali pa vsaj zelo podoben kot pri Watch GT 2 Pro, vendar zdaj s pritrjenim kablom. V vsakem primeru se ura polni tudi na starem, kot se na vsakem podstavku za brezžično polnjenje telefonov s standardom Qi. Ta možnost je še celo bolj priročna, če že tako ali tako uporabljaš tovrsten podstavek ali več njih za polnjenje telefonov. V vsakem primeru pa gre izjemno počasi.  

Ure Watch GT, še posebej nekateri modeli v tej družini, so bile zelo osredotočene na športno področje. Zdaj je spremljanje vadbe (s pomočjo sprejemnika GPS) v osnovi enako, a ni več poudarek na tem, zato niti kakšnega napredka ni. Različnih športov je še vedno ogromno, ura daje veliko podatkov in grafikonov, celo v Stravo jih je mogoče izvoziti, sicer z obvodom, s pomočjo aplikacije, ne neposredno. Ostala je tudi možnost ustvarjanja »krogov« pri teku, korak nazaj pa je Huawei storil glede vključenosti zaslona med spremljanjem vadbe. Po novem zaslon privzeti ostane vključen, z zmanjšano svetilnostjo, vendar gre v način intervalnega osveževanja. Čas se denimo spreminja po minutah, ne teče konstantno, hitrost oz. tempo na vsake pol minute ali nekaj podobnega. Novo Huaweijevo eksperimentiranje s ciljem zmanjšanja porabe, ki pretežno izniči uporabnost stalnega prikaza. Res je težko razumeti, zakaj proizvajalci vedno znova mislijo, da se morajo odločati namesto uporabnikov.

Zdravstveni vidik je tako zdaj tisti, na katerega se osredotočajo. Srčni utri pa je stalnica, prav tako spremljanje spanja in merjenje stresa. Merjenje ravni kisika v krvi (SpO2) so dodali v prejšnji generaciji in pri njem ni videti kakšne spremembe. Novost pa je tipalo za merjenje temperature kože. Ta podatek ni enakovreden merjenju telesne temperature, ker je na površini kože temperatura v običajnih razmerah med 33,5 in 36,9 stopinje Celzija, pri meni še nižja, nekje med 30 in 33 stopinjami. Ura lahko to meri samodejno, na vsake toliko časa, in uporabnik lahko spremlja gibanje temperature. To pa je tudi glavni smisel, kajti večja odstopanja lahko nakazujejo, da je nekaj narobe, so lahko znak povišane telesne temperature.

Če bi ta članek pisal po nekaj dneh testiranja Huawei Watch 3 Pro, konkretne spremembe glede na linijo Watch GT najbrž ne bi označil za pravo potezo. Toda skozi julij, ko sem nosil to uro, sem počasi začenjal razumeti razmišljanje v ozadju. To še vedno ne pomeni, da se z njim v celoti strinjam, a ne morem zanikati smiselnosti in dejstva, da gre celotna industrija pametnih ur v podobno smer. Športni vidik je Huawei pripeljal do določenega nivoja, naprej nekako ni znal več, pa tudi vprašanje je, ali bi lahko z osredotočanjem nanj še kaj dodatnega dosegel. Za manj zahtevne uporabnike so bile že tiste ure povsem dovolj, resnejši rekreativci in športniki prisegajo na Garmine, Polarje in Suunte. Zdravstvene funkcije in bolj poudarjen pametni vidik sta verjetno bolj perspektivna smer. Zahtevata pa izboljšanje programskega dela ure in še kaj dodate vrednosti uporabnikom, ki pri zdajšnjem stanju stvari težko kaj zelo uporabnega razberejo iz vseh podatkov, ki jih meri in zbira ura. Celo na velikost in dodatno debelino sem se kar navadil, vseeno pa je dobro, da obstaja tudi možnost izbire nekoliko tanjšega modela brez oznake Pro. Na vprašanje, ali je vse skupaj vredno 400 (Watch 3) oz. 450 evrov (Watch 3 Pro), lahko dam zelo zadržan odgovor. Nabor aplikacij je še preskromen, mobilne povezljivosti se ne da izkoristiti, programska oprema ima preveč hroščev. Morda čez čas, trenutno pa Watch GT 2 Pro za manj kot 300 evrov večini kupcev ne bo dala dosti manj uporabne vrednosti, bo še prijetnejša za nošenje (sploh ponoči), s preizkušeno programsko opremo in jo bo treba polniti samo na vsakih deset dni.  

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja