Huawei P50 Pocket: Nov razlog za premislek o prioritetah (#video)

P50 Pocket predstavlja prvenec za Huawei. Doslej je omenjena korporacija predstavila že tri pregibne mobilne naprave, ki pa so bile vse v slogu razpiranja iz velikosti približno običajnega pametnega telefona na mini tablico, kar ne zanima ravno vsakogar, in tudi salamensko drage. Novi, »žepni« model se zapre na polovično velikost, ali, če gledamo z druge plati, iz manjšega kvadrata odpre na velikost »klasike«. To se sliši zanimivo širši skupini uporabnikov. Poceni še vedno ni, a je vendarle bistveno bolj dostopen. V svoji niši pa je doslej najbolj dovršen in daje daleč največji razlog za uporabo telefona »brez Googla«, čeprav še vedno ni brez hib.

Preklopni telefoni, kakršen je P50 Pocket, so torej ena od za zdaj dveh izvedb s prepogljivimi zasloni. Podobni so nekdanjim, ki seveda niso imeli zaslona čez (skoraj) celotno notranjo površino, spodnji del so zasedale tipke, in so bili precej tanjši, vendar jih je doba pametnih telefonov do te novodobne reinkarnacije že povsem potisnila na smetišče zgodovine. Ko so postali upogljivi zasloni realnost tudi za množično proizvodnjo in prodajo, so proizvajalci hitro pomislili na obuditev že v starih časih poglavitne prednosti – majhnih mer, ko je naprava zaprta. Dotični izdelek v tem pogledu ni ekstremno miniaturen. Širok je približno toliko kot kateri od večjih običajnih telefonov, jasno precej debelejši, toda približno polovična višina (oz. dolžina) naredi razliko. Zaradi tega ga je mogoče pospraviti ali odložiti na marsikatero mesto, kjer bi bil klasični predolg in bi zaradi tega nihal, sploh postavljen pokonci, morda prej ali slej padel, zanj tam sploh ni prostora, se ga preveč čuti (denimo v plitvem žepu). Poleg tega je v nekaterih situacijah, ko ga ni treba imeti razprtega, tudi lažji za rokovanje in obstaja manjša možnost, da zdrsne iz rok na trdna tla. Večja debelina se občasno pozna, a mnogokrat sploh ne. Kot že Samsungov Galaxy Z Flip 3 telefon s tako obliko prinaša nekakšno svežino in celo olajšanje. Večanje telefonov se je resda nekoliko umirilo, toda večina modelov se je ustalila kar nekje ob zgornji meji sprejemljivega, ali pa celo čeznjo za tiste z manjšimi dlanmi. Res osvežujoče je znova imeti nekaj, kar je lahko manjše, hkrati pa ne predstavlja kompromisa pri količini in velikosti vsebine na zaslonu, kot jo denimo Applovi manjši in cenejši telefoni. Ergonomija med uporabo je podobna kot pri denimo Nova 9, le zaslon ni zaobljen in ima celo nekaj mm »ograde«, za nošenje naokrog in odlaganje pa bistveno boljša. Steklena površina na obeh zunanjih straneh, čeravno z mrežastim vzorcem, je sicer dokaj gladka. Kljub temu reč v rokah ni drseča, je pa na kakšni podobno gladki površini, od koder zna zdrsniti na tla, zato je treba biti previden.

Zaprta oblika z zmanjšanimi merami prinaša svoje prednosti, a tudi vsaj eno slabost. To je zunanji zaslon in dejstvo, da je treba za bolj ali manj vsako resnejšo uporabi telefona tega odpreti. Za razliko od Samsunga, ki je vgradil nizek pravokoten zaslonček, se je Huawei odločil za okroglega. V prvi vrsti zaradi dizajna in zanimivosti, kajti tudi objektivi fotoaparata so razpostavljeni znotraj črnega kroga (sicer v kvadratu). Zaslonček je tako po velikosti in funkciji podoben tistim na pametnih urah in resnici na ljubo veliko vrednosti ne prinaša. Je pa ravno dovolj velik in lep za branje obvestil oz. sporočil, prikaz vremenskih podatkov in, morda najbolj pomembno, slike fotoaparata. Pogrešam seznam (desetih) stikov za hitro klicanje brez odpiranja – še posebej, če imam tako ali tako priključene slušalke –, kar lahko storim pri zgrešenem klicu. Prav tako ne bi bilo nič narobe, če bi bil zunaj na voljo dostop do ključnih »stikal«, za letalski način, ne moti in podobno. Se je pa mogoče s pravilnim kadriranjem (na zaslonu se sicer ne vidi celotnega motiva), ne na slepo fotografirati z glavno kamero, ki vedno ponuja bistveno boljšo kakovost od selfijevske. Ta je vgrajena v zaslonsko luknjo, a lahko zaradi uporabe zunanje nanjo pretežno pozabiš, razen za video klepete. Na žalost je video, če snemanje zaženeš z zunanjega zaslona, zgolj v polni visoki razločljivosti in s precejšnjim izrezom. Zaslon je po eni strani manjši kot pri konkurenci, po drugi pa precej bolj zanimiv, če že ne zaseda tolikšnega dela površine, da bi nudil možnost uporabe telefona brez odpiranja. Izdelava zunanji se zdi dobra, trdna in predvsem elegantna. Osnovne poteze so podobne kot pri glavnem konkurentu, a so podrobnosti in celotna estetika za moj okus na višji ravni.

Seveda je notranji zaslon glavna atrakcija. Izvedba je drugačna kot pri konkurenci in to prinaša nekaj dobrodošlih prednosti. Prva je že v zapiranju. Stranici se namreč povsem stikata, ni kakšne špranje med njima, ko je telefon v »polovičnem« stanju. Kapljičasto upogibanje zaslona na sredini pa poskrbi tudi za gubo, ki se je manj opazi in občuti. Jamica je zgolj ena, seveda jo prst zazna, ko gre čeznjo, toda pri konkurenci je neravnih delov pod zaslonsko folijo precej več. In tudi na sami sliki je guba le redko toliko vidna, da bi bila moteča, pogosto jo je mogoče povsem odmisliti. Tega seveda ne morem reči za občutek med drsenjem prstov po zaslonu, ker preprosto ni enako dober kot pri utrjenem steklu, kakršnega srečujemo običajno, res pa je, da marsikdo čezenj nalepi zaščitno folijo, in je potem to podobno kot tukaj. Telefon se odpira in zapira izredno lahko, Samsungov tečaj denimo zahteva bistveno več sile, se pa nobenega ne da odpreti z eno roko, kot smo bili včasih navajeni pri preklopnih telefonih. Lahko odpiranje pomeni tudi, da zgornji del ne obstane nujno v poziciji, kakršno si uporabnik želi. Če bi rad imel video pogovor s telefonom, odloženim na mizi, ki ima zgornjo polovico dvignjeno, mora malo poskušati z odpiranjem, da zadeva obstane, in upati, da se kasneje ne bo zvrnila nazaj, ali pa jo zadaj malo podpreti. Dva tedna je absolutno premalo, a za zdaj nisem opazil kakšnega vpliva pregibanja na izgled zaslona. Če bom reč uporabljal dlje časa, bom lahko poročal, kako se drži. Sicer pa je sam zaslon vrste OLED zelo lep, težko bi ga ločil od običajnih, če ne bi vedel ali otipal, da je prepogljiv. Barve so živahne, kontrasti seveda dobri, svetilnost tudi večinoma v redu, le na močnem soncu bi si želel še malenkost boljše. Podpira osveževanje s 120 Hz, predvsem pa je po širini zelo, zelo blizu klasičnim telefonom s podobno diagonalo (6,9 palcev), tako da ni težav niti z vsebini niti s tipkanjem. Prav ozek zaslon je bil zame doslej največja ovira novodobnih preklopnih telefonov. Tuji ocenjevalci, ki trdijo, da imajo »enako velike zaslone kot običajni telefoni,« podatek o širini običajno zanemarijo ali pa jih dejansko ne zmoti. Zaslon je sicer tudi tu precej visok, ima razmerje stranic 21:9, kar ni najbolj ugodno za video, a zato toliko bolj za uporabo dveh aplikacij naenkrat.

S hitrostjo delovanja sem zelo zadovoljen, vse je odzivno in večinoma hipno, kajti Snapdragon 888 je še vedno zelo zmogljiv procesor, četudi se bo kdo namrdnil nad izbiro »lanskega«. Ker mora biti vsaka od stranic precej tanka, da zaprt telefon ni predebel, pa hlajenje ni vrhunsko in po približno desetih minutah intenzivne uporabe je zgornja polovica že lepo segreta. Poglavitna težava, povezana s procesorjem, je kajpak umanjkanje podpore za omrežja 5G. Huawei ta čas lahko kupi ameriške čipe za vgradnjo v svoje končne izdelke, a mora izključiti možnost povezovanja v najnovejšo generacijo mobilne telefonije. Škoda. Od povezljivosti so tako na voljo prejšnje tehnologije, vse do 4G+, pa Wi-Fi 6 in bluetooth 5.2. Pomnilnika je dovolj, tako delovnega (8 GB) kot podatkovnega (256 GB). Za odklepanje skrbi stranka tipka, podzaslonsko tipalo prstnega odtisa tu ne bi imelo pravega smisla, kajti telefon lahko odkleneš že med ali pred odpiranjem in seveda zaprtega, kajti tudi za uporabo zunanjega zaslona mora biti seveda odklenjen. Prepoznava prstnih odtisov deluje zelo dobro in predvsem brez pritiskanja na tipko, je pa ta podolgovata in zato se lahko zgodi, da včasih prsta ne pristavim pod povsem pravim kotom, še posebej, če telefon razprt leži na mizi. Zvočnika sta v osnovi stereo, toda spodnji je konkretno močnejši, zgornji, seveda isti kot za pogovore, je zraven bolj za okras kot za kaj resnega.

Če zna kaj biti rahla težava, je to avtonomija baterije (s 4000 mAh kapacitete). Ne v običajnih dneh, ko lahko med službo, po prihodu domov ali še kdaj vmes telefon priključiš in (na priloženem polnilniku) v desetih do dvajsetih minutah pride na 90 odstotkov napolnjenosti. Cel dan nekje na terenu pa utegne predstavljati izziv. Sam bi bil večinoma pred spanjem nekje med 10 in 20 odstotki, če ga ne bi vmes enkrat napolnil (s približno 50 na 90 odstotkov, kolikor imam nastavljeno za zgornjo mejo zaradi varčevanja s kondicijo baterije). Polni se kar hitro, maksimalno s 40W, brezžičnega polnjenja pa žal ne podpira.

Foto-video del pri nobenem »prepogljivčku« doslej ni bil močna plat. Pravzaprav je pri vseh predstavljal daleč največji kompromis in odstopanje od siceršnje kakovosti najvišjega cenovnega razreda. Za 1300 evrov v enovitem telefonu dobimo najboljše, kar je trenutno na razpolago v mobilniški fotografiji in videografiji, v pregibnem pa nekaj solidnega, a vendarle precej manj zmogljivega. P50 Pocket v tem pogledu vseeno ponuja nekoliko več, kajti vsaj glavni objektiv je kar blizu tega, kar bi za ceno pričakovali. Pri podrobnostih, dinamiki in barvah 10-milijonskih fotografij (mogoče je fotografirati tudi v izvirnih 40 milijonih pik) so se v Huaweiju kar potrudili. Kot običajno pri tej znamki je malo preveč pridiha vijolične, sicer pa je vtis zelo dober. Celo dvakratni digitalni zum daje presenetljivo kakovostne rezultate. Ultraširokokotni objektiv s 13-milijonskim tipalom je precej bolj povprečen, snemanje videa pa je sploh vsaj za razred pod nivojem podobno dragih telefonov – v detajlih, dinamiki, umirjanju in še čem. Splošni vtis je, da bo ciljna publika verjetno zadovoljna, še posebej z glavno kamero, in da telefon v tem pogledu prekaša glavnega tekmeca. Če se torej odločaš za preklopni telefon in ti ji fotografija med pomembnejšimi vidiki, potem veš, kateri je naprednejši. V kolikor ti je vseeno, če se mobilnik ne zlaga na manjše mere, pa je seveda za podoben denar na voljo nekaj bolj zmogljivih in fleksibilnih modelov, zgolj v Huaweijevi ponudbi je P50 Pro. Dodaten objektiv za »spektralno analizo« omogoča fotografiranje s hecnimi učinki v temi, saj zajemo UV svetlobo, pa tudi analizo, ali je sončna krema na obrazu dobro nanesena.

Omenil sem že odsotnost povezovanja v omrežja pete generacije, potem pa je prisotna še klasična težava Huaweijevih telefonov vse od maja oz. v praksi od septembra 2019. Vendar je P50 Pocket doslej prvi, pri katerem lahko malo spregledam ne ravno idealno situacijo z aplikacijami in priljubljenimi storitvami. Ta se je vmes tudi že malo izboljšala, kajti P40 Pro pred dvema letoma ob prihodu na trg nikakor nisem mogel »usposobiti« za uporabo v vlogi primarnega telefona. Zdaj se to z nekaj truda in ščepcem odrekanja (ter morda še kakšnim »polnim« androidnikom za določene aplikacije in storitve ob strani) že kar da. Novi prepogljivček pa je ob tem še toliko zanimiv, drugačen, osvežujoč, da se splača potruditi. Ali se splača zanj tudi odšteti 1300 evrov, je že drugo vprašanje. Če se ne bi pregibal, bi za podobno strojno opremo lahko zahtevali nekje med 600 in 800 evri, torej je pribitek še vedno kar visok. A kdor želi izstopati, imeti v žepu nekaj drugačnega in mu ni treba gledati na vsak evro, naj si ga gre vsaj ogledat v živo. Prepričan sem, da bo hitro navdušen.

HVALIMO:

• Šik, prefinjena zunanjost
• Lep, dovolj širok zaslon z dokaj neopazno gubo
• Zapiranje brez reže
• Zaprt vnaša svežino v svet velikih telefonov
• Dober glavni objektiv fotoaparata
• Dokaj hitro polnjenje

GRAJAMO:

• Zunanji zaslon je majhen in ne ponuja nekaterih očitnih možnosti
• Telefon je za skoraj vsako opravilo treba odpreti
• Snemanje videa z zunanjega zaslona omejeno na polno visoko razločljivost in z izrezom
• Avtonomija baterija ni najboljša in brezžično polnjenje manjka
• Situacija z aplikacijami in storitvami
• Visok cenovni pribitek za prepogibanje