Huawei P30 Lite: Kompromisi, večinoma na pravih mestih
Matjaž Ropret 6. maja 2019 ob 12:15

Kadarkoli se pomemben proizvajalec telefonov odloči, da bo poleg paradnega modela v trgovine poslal še okrnjeno izvedbo z oznako Lite, Mini, LE ali kaj podobnega, je že vnaprej jasno, da bo se bo dobro prodajala. Mogoče količinsko celo bolje od matičnega telefona, po katerem nosi ime, kajti cena je konkretno nižja. Do sem nikakršnih presenečenj, kajti znamka in cenovna umeščenost naredita svoje. Zanimivo pa je bilo skozi leta opazovati, na kakšen način so se različna podjetja lotevala tovrstnih podvigov, in primerjati letošnjega srednjerazrednika z lanskim prvokategornikom. Kajti temu je zdaj cena že toliko padla, če je še v prodaji, da ni več dosti dražji od novinca, slednji pa ima prednost v celem letu tehnološkega napredka in pocenitve določenih prej ekskluzivnih komponent. Od danes je mogoče kupiti Huaweijev najnovejši poskus te vrste, P30 Lite, in tule so moji vtisi po enem tednu preizkušanja ter »primerjava« z lanskim »ne-lahkim« modelom.

Z večanjem in večanjem telefonov se mi vse bolj pogosto dogaja, da mi cenejše izvedenke lepše »sedejo v dlan« od dražjih. So pač lažje, če že niso tudi manjše. S P30 Lite je podobno. Velikost je nekje na ravni običajnega P30 in precej manjša od P30 Pro, še malo bolj zaobljeno je vse skupaj, masa je ravno prava in občutek pri uporabi zelo prijeten. Najbrž tudi zato, ker je hrbtišče iz že skoraj pozabljene plastike, zakamuflirane v svetleče steklo. V tem niti ne vidim kakšnega večjega problema, kajti samo ogrodje telefona je kovinsko, ta plastika pa deluje čisto v redu, edino na sredini mogoče za kakšen mm »diha«, ni hladna in krhka, predvsem pa telefon ne drsi niti z roke niti z mize. Še najbolj moti kar precejšnja izboklina fotoaparata, zaradi nje se namreč telefon precej guga, če tipkaš kakšno sporočilo, ko leži na mizi. Zadaj je še (fantastičen) čitalnik prstnih odtisov. Spredaj bi bil lahko zgolj integriran v zaslon, drugje ni prostora, toda ta rešitev je za zdaj zaradi stroškov rezervirana za višji razred. Nič hudega, klasična kapacitivna prepoznava je še vedno daleč najhitrejša in najbolj zanesljiva.

Za odklepanje takrat, ko telefon leži na mizi, je na voljo še prepoznava obraza, ki tudi deluje bliskovito in skoraj vedno. Kar pa hkrati pomeni, da ni najvarnejša, kajti zanaša se samo na sprednji fotoaparat, torej prag za zadetek toliko zniža, da bi jo skoraj zagotovo lahko preslepil s kakšno fotografijo. Spredaj je nekaj brade in manj čela, zgoraj je polkrožna zareza in res ozek zvočnik, v isti reži pa se skrivata tudi obvestilni diodi. Zareza je precej manj opazna kot so bile lanske, možno jo je tudi skriti v nastavitvah, tako da je zgornji del zaslona, od začetka polkroga navzgor vedno črna obvestilna vrstica, kar mi je osebno všeč, mogoče pa se bo kdo odločil drugače. Pri tem načinu je video, če ga raztegneš na »celoten« zaslon, tudi nekoliko manj odrezan. Ker pa je zaslon LCD, se črnina zareze vedno malenkost vidi. V vsakem primeru pa je zaslon velik (6,15 palcev) in sprednja stran dobro izkoriščena.

Če kaj res še loči cenejše telefone od dražjih, so to prav zaslon, procesor in fotoaparat. Vsaj glede prvega so se tokrat pri Huaweiju izkazali. Pričujoči LCD bi lahko imel nekoliko boljše kontrastno razmerje, to pa je tudi edini greh, za katerega ga lahko obtožim. Barve so lepe in dovolj pravilne, še posebej bela, svetilnosti je dovolj, vidni koti so perfektni. Redkokdaj v telefonih za 400 evrov ali manj naletim na zaslon, pri katerem tudi ob daljšem gledanju videov sploh ne bi pomislil, da mu kaj manjka. Seveda so OLED-i lepši, toda stvar je približno taka kot pri televizorjih. Kdor zna videti razliko in gleda prave vsebine, bo zadovoljen le z OLED-om, ostalim pa bo že spodoben LCD najlepši ekran, kar so jih kdaj zrli v domačem okolju.

2019 je leto visokih številk pri fotografskih tipalih. Preizkušal sem že Honorjev model View 20 z 48 milijoni pik, prav toliko jih glavno tipalo premore tudi tu, pa še precej bo takih telefonov. P30 in P30 Pri jih imata pri glavnem objektivu 40 milijonov, je pa tisto tipalo konkretno večje, toda v vseh primerih je privzeta izhodna ločljivost štirikrat nižja, zato da so po štiri pike združene v eno in so tako svetlobne informacije boljše. Čeprav se tudi P30 Lite ponaša z napisom »trojni fotoaparat« (triple camera), je ta ureditev bistveno drugačna od onih v dražji dvojici. Goriščnici sta tu dve, standardna in ultraširokokotna. Tipala za merjenje razdalje (ToF) ni, je pa klasično dvomilijonsko za zaznavanje globine. Razlika je tudi glede na P20 Lite. Precejšnja, kajti lani je bil ob glavnem objektivu še pomožen s črno-belim tipalom, ki je zajemal dodatne svetlobne informacije. Tak sistem, ki so ga uporabljali nekaj let, so prav z lansko družino P20 pri Huaweiju vgradili zadnjič. Nato so prešli na različne goriščnice in pomožna tipala za učinke z globinsko neostrino. To uporabnikom ponuja več možnosti, a ne nujno tudi boljše kakovosti. Vendar pa se nova tipala in nočni način tudi kar izkažejo, zato je bila verjetno odločitev kar prava.

Huwei P20 Lite
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Fotoaparat
  • Delovanje
  • Dodatne funkcionalnosti
  • Programska oprema
  • Cena
3.6

Naj kupim?

Če za telefon ne nameravaš odšteti več kot 400 evrov v prosti prodaji oz. več kot 300 evrov z vezavo pri operaterju, obstaja precej slabših izbir kot P30 Lite. Ta je v ključnih lastnostih celo boljši, kot bi bilo nujno, in tudi kot celota pusti dober vtis.

Naivno pa bi bilo seveda pričakovati enako ali podobno kakovost posnetkov kot pri drugih dveh telefonih iz te serije. Pa vendar se je vsaj glavni objektiv, podobno kot pri omenjenem Honorju, kar izkazal. Fotografije imajo lep, naraven videz (ob izključeni »umetni inteligenci«), precej podrobnosti in solidno dinamiko. Mogoče bi jim lahko očital, da so barvno nekoliko anemične in občasno pretemne, a oboje se lažje popravi, kot če bi bile presvetle in barve pretirano nasičene. Po drugi strani so ultraširokokotni posnetki precej drugačni. Z bistveno bolj poudarjenimi kontrasti in barvami ter močnejšim ostrenjem robov. Že v osnovi je detajlov zaradi samo osmih milijonov pik manj, tako da so te fotografije bolj uporabne za ogled na zaslonu telefona kot za kakšen resnejši namen.

Nekako podobna je tudi razlika med običajnimi fotografijami v slabi svetlobi in tistimi v »nočnem« načinu. Slednje so obdelane povsem drugače. Zelo so kontrastne in »ostre«, medtem ko so prve nekoliko mehke in s precej polikanim šumom. Nobena različica ni neuporabna, a tudi nobena blizu idealni ali taki, kot jo dajo od sebe telefoni brez dodatka Lite v imenu. Učinki z zaslonko in portreti so večinoma kar uspešni, mogoče celo bolj, kot bi bilo treba za ta cenovni razred. Bi pa pričakoval boljši video, tako zvočno kot glede razločljivosti, saj višje od Full HD ne gre. Tu imajo dražji telefoni še vedno prednost.

Procesorsko je P30 Lite nekaj povsem novega, kajti čipa Kirin 710 prej še nismo preizkušali. Je vsekakor korak naprej glede na prejšnje, še vedno pa je kar daleč od serije 9 (970 in 980). V navezi s štirimi gigabajti pomnilnika sicer vse čisto v redu deluje, se pa pozna, da ni tako gladko, kot pri omenjenih zmogljivejših procesorjih. Malce se opazi, kako mora hardver v tem telefonu garati, da zadosti vsem željam in zahtevam. Grafično napredne igre se seveda da igrati, ni pa to igričarska mašina, in to se opazi, akcija pač ni tako lepo tekoča. Slabša je tudi energijska učinkovitost. Kar se bo mogoče komu zdelo presenetljivo, češ manjša moč pomeni manjšo porabo, vendar očitno optimizacija pač ni enako dobra, navsezadnje imajo tudi Kirin 980 in podobni varčna jedra poleg zmogljivih. Baterija realno zdrži malo več kot en dan resne uporabe. Hitro polnjenje je prisotno, vendar manj hitro od tistega pri P30 (Pro).

Precej pod nivojem za igričarje in še koga je tudi zvok. Frekvenčno območje zvočnika je dokaj omejeno in za celotno večpredstavnost skrbi samo spodnji, zgornji je namenjen izključno pogovorom. V primerjavi s P30 Pro manjka brezžično polnjenje in zaščita proti vdoru vode (in prahu), res pa je, da je brez oboje tudi običajni P30 (kar sta, mimogrede, skoraj edini resni pomanjkljivosti tega telefona). Ni pa kakšnega primanjkljaja glede programske opreme. Android je različice 9 in med testiranjem je bil najnovejši varnostni popravek marčevski. Pri upravljanju je tudi tu na voljo zanimiv, a ne najbolj posrečen sistem s potezami. To pomeni poteg od spodaj navzgor za skok domov, zaustavljen tak poteg za prikaz kartic odprtih aplikacij, poteg od levega ali desnega roba proti sredini pa uporabnika odpelje nazaj. Še posebej to slednje ni najbolj intuitivno, se tepe s preprostim pomikanjem levo in desno, poleg tega pa pri kakšnem vpisovanju podatkov ni možnosti skrivanja zaslonske tipkovnice, ko enkrat končamo (prej se je v puščico navzdol spremenila navidezna tipka za nazaj). Sam videz uporabniškega vmesnika pa je z eno besedo – dolgočasen. Več zaslonov prevelikih ikon res ni kaj posebej inovativnega, a tudi če uporabnik vklopi predal za aplikacije, je izkoriščenost zaslona slaba.  

Med telefoni za manj kot 400 evrov, vsaj dokler se omejimo na bolj ali manj nove predstavnike tega razreda, je P30 Lite zagotovo eden tistih z največ presežki (zaslon, fotoaparat). Za svojo ceno ponuja precej in Huaweiju se ne glede na pomanjkljivosti tega izdelka obeta nova prodajna uspešnica.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Kaj pa znižani P20?

Kot sem omenjal v uvodu, je lanski P20 zdaj v akciji za podobno ceno, kot bo pri operaterjih treba odšteti za P30 Lite. Najbolj očitna prednost je bistveno zmogljivejši procesor. Četudi je Kirin 970 še iz prejšnje generacije, je vseeno čisto nekaj drugega kot srednjerazredni Kirin 710. V marsičem drugem pa P20, ki je bil navsezadnje precej bolj okrnjen v primerjavi s P20 Pro, kot je letos P30 v primerjavi s P30 Pro, niti ni v taki prednosti. Zaslon je verjetno malo kakovostnejši, a ta v P30 Lite res ni napačen, pa še večji je in z manjšo zarezo. Fotoaparat je v novincu bolj vsestranski, kakovostno pa tudi ne zaostaja dosti. Še najbolj pri videu. Ima pa 128 GB shrambe (v primerjavi s 64 GB pri P20) in režo za pomnilniško kartico, izhod za slušalke in bolje postavljen čitalnik prstnih odtisov. Zato bi rekel, da je vse skupaj kar izenačeno, lanski telefon iz višjega razreda ni enoznačno boljši od letošnjega iz srednjega.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja