Huawei Mate 50 Pro: Podobni občutki kot pri Mate 20 Pro

Serijo Mate sem pri Huaweiju vedno imel raje kot sicer bolj priljubljeno P. Ti telefoni so mi bili dizajnersko bliže in bolj so bili izpopolnjeni. Nasploh je Mate 20 Pro moj najljubši model te znamke. Tudi letos se zadeva ponavlja. P50 Pro je bil objektivno zelo dober, vendar nisem videl nečesa, kar bi ga vsaj v kakšni lastnosti postavilo nad konkurenco. Z Mate 50 Pro, četudi je v osnovi podoben, pa je omenjeni proizvajalec znova ponudil nekaj zelo mikavnega. Takega, zaradi česar bi se splačalo tudi nekoliko potruditi s pridobivanjem aplikacij.

Razlog, da mi je Mate 50 Pro bolj všeč, ne leži v enem samem vidiku, mogoče še najmanj v spremenljivi zaslonki glavnega fotografskega objektiva, sicer najbolj razvpiti novotariji tega izdelka, temveč predvsem v tem, da funkcionira kot celota. Začne se že z obliko, kakovostjo materialov in ergonomijo, nadaljuje z zaslonom in zvočniki, glavna pa je seveda fotografija (manj prepričljivo je na žalost snemanje videa, a do tja še pridemo). Za cenejše telefone je povsem sprejemljiva osredotočenost na posamezne lastnosti, kajti vse ne morejo biti na vrhunskem nivoju. Toda za drage in v ta razred se naprava za 1300 evrov nesporno uvršča, je izpopolnjenost imperativ!  

Odlična ergonomija

Glede oblike in občutka v roki je situacija zanimiva. Telefon namreč na pogled in po merah ni dosti drugačen kot denimo Honor Magic4 Pro (to ni presenetljivo, saj so ju pred približno dvema letoma začeli razvijati skupaj in je zasnova ostala) ali Vivo X80 Pro, pa tudi predhodnik, Mate 40 Pro, in že omenjeni P50 Pro. Pa vseeno je od vseh nekako najbolj prijeten za uporabo (z vidika rokovanja) in se mi zdi najbližje idealnim proporcem za vrhunski mobilnik, ki majhen in lahek skorajda ne more biti, razen če proizvajalec sprejme konkretne kompromise pri velikosti baterije in fotografskih objektivih. Tega pa si seveda ne želimo. Zaslon je tu za odtenek manj ukrivljen čez stranska robova kot pri prejšnjem, foto-video sklop je sicer velik in s precejšnjo izboklino, a ne tako ekstremno kot »ploščica« pri Vivu, masa je dobro razporejena in telefon se zdi konkreten, pa vendar ne pretežak. Prav tako ni preširok. Ekstremno mi je všeč, in v tem ima prednost pred P50 Pro, da se telefon ne ziblje med tipkanjem, ko leži na mizi ali drugi ravni površini. To je posledica dejstva, da je izboklina (»pladenj«) s fotografskimi objektivi postavljen središčno, ne ob strani, in ima precejšen premer, zato ima telefon na njem dokaj dobro ravnotežje. Dobre so tudi stranske tipke, ravno prav trde in klikajoče. Tega sicer ne omenjam pogosto, razen pri tistih, ki res izstopajo v eno ali drugo smer. Ugaja mi tudi temno siv (kovinski) obod, ne maram svetlečih srebrnih, hrbtišče pa sicer daje prestižen občutek, vendar preveč privlači prstne odtise. Dejstvo je tudi, da bo telefon najbrž moral biti pretežno v ovitku – prozoren silikonski je priložen –, kajti v nasprotnem primeru vedno obstaja nevarnost padca na trda tla, ki ga steklo verjetno ne bi preživelo v enem kosu. Ni pa toliko bojazni glede padca v vodo, saj so mu zagotovili zaščito po standardu IP68, kot se glede na ceno tudi spodobi.

Zaslon je naslednji, še kako pomemben, vidik, kjer so snovalci sprejeli prave odločitve. Diagonala 6,74 palca je dovolj velika, tudi ob upoštevanju precej zaobljenih kotov in kar konkretne zareze, in hkrati ne pretirana, da telefon ostaja obvladljive velikosti. Prikaz tega OLED-a je izvrsten. Mislim, da po svetilnosti ne dosega povsem najboljših, pa vendar je tudi na soncu lepo čistljiv. Izbira ločljivosti – 1212 x 2616 – je zanimiva in smiselna, kajti besedilo je enako ostro kot na zaslonih QHD (1440p), nekaj pik manj pa verjetno prihrani kakšno minuto pri avtonomiji baterije. Prilagajanje ločljivosti sicer lahko uporabnik prepusti telefonu, enako tudi osveževanja, ki gre do 120 Hz. Tudi barvna kalibracija je že privzeto dobra in zareza kaj dosti ne moti, ker so levo in desno od nje tako ali tako informacije o obvestilih, omrežju, bateriji in ostalem, tako da čez zaslon res nimam nobene resnejše pripombe. Prekrivalo naj bi ga utrjeno steklo Huaweijevega lastnega razvoja, imenovano Kunlun, vendar to, če moje informacije držijo, velja zgolj za različico z oranžnim »usnjenim« hrbtiščem, ki pa je v Sloveniji ne bo v prodaji. Zatorej ne vem natančno, kakšnega stekla sem se dotikal, toda občutek pri uporabi ni bil nič drugačen kot pri »gorilah«. Še nekaj besed o zvočnikih. Sta stereo in lepo dopolnjujeta večpredstavnostno izkušnjo, bi si pa želel nekaj več basovske moči in tudi za odtenek več glasnosti, še posebej z ozirom na to, da je proti vrhu zaznati nekaj poslabšanja kakovosti.

Zareza v zaslonu, ki jo dandanes že redko srečujemo, je vsaj kolikor toliko koristna, ker vsebuje tehnologijo za varno odklepanje z obrazom. V bistvu androidno ustreznico Applovega Face ID, kar je uvedel že Mate 20 Pro pred štirimi leti, nato pa je Huawei zadevo uporabil le še enkrat, pri nasledniku Mate 30 Pro, medtem ko je Mate 40 pro imel zgolj dva različna objektiva za selfije. Tokrat so vgradili širšega in omogočili še dva izreza iz osnovne goriščnice. Obrazno odklepanje deluje super hitro in zanesljivo, celo v popolni temi. Prav tako je odličen, kot že standardno pri tem proizvajalcu, čitalnik prstnih odtisov, integriran v zaslon. Tako popolne biometrične opremljenosti trenutno nima noben drug telefon.

Zmogljivosti niso vprašljive, kajti zanje skrbi procesor Snapdragon 8+ prve generacije. Vse, kar sem s telefonom počel, se je dogajalo instantno, pri tem pa niti nisem zaznal kakšnega občutnega segrevanja. Niti pri snemanju videa. Zgolj takrat, ko sem snemal v način HDR in sem zadevo večkrat ponavljal, tako da se je nabralo vsaj 15 min skoraj neprekinjenega zajemanja videa, je hrbtišče postalo toplo, vendar daleč od vročega, kakršno je denimo pri najnovejših Sonyjevih telefonih. Obremenilni preizkus sicer pokaže kar konkretno zniževanje takta procesorja in s tem zmogljivosti, a to se lahko pozna kvečjemu v zahtevnih igričarskih maratonih. Večja težava pri procesorju je seveda v tem, da ima izklopljen modem za povezovanje v omrežja 5G, še ena posledica ameriških sankcij, toda ostala omrežna povezljivost (LTE, Wi-Fi 6, VoLTE, VoWiFi) deluje izvrstno. Nedostopnost pete generacije za vrhunski mobilnik vsekakor ni dobra popotnica, ni pa to velika pomanjkljivost, vsaj za zdaj še ne, kajti omrežja so še vedno pretežno v mestih, pa tudi težko najdemo načine uporabe, kjer spodoben LTE ne bi zadoščal. Delovnega pomnilnika je 8 GB, lepše bi bilo 12 GB za vse morebitne zahteve aplikacij čez nekaj let, vendar za zdaj 8 GB zadošča. Pri podatkovnem pomnilniku Huawei na srečo ni varčeval in 256 GB je ta čas dovolj.

Baterijski šampion Mate 50 Pro ni, vendar tudi ni slab na tem področju. Baterija zadošča za cel dan intenzivne uporabe, tudi za kaj več, če uporabnik ne pretirava, toda realno ni dovolj velika za dva cela dneva brez vmesnega polnjenja. Vendar s slednjim res ni težav, ker priloženi polnilnik v idealnih razmerah zagotavlja 66 W, zaradi česar je lahko v desetih do dvajsetih minutah baterija polna, če je nekje okrog polovico ali malo pod to mejo. Poleg tega je na voljo brezžično polnjenje, na ustreznem podstavku prav tako zelo hitro (do 50 W).

Kaj prinaša ta zaslonka?

Foto-video sklop je glavna zvezda pri tej napravi, vsaj njegov osrednji objektiv s fizičnim spreminjanjem zaslonke v desetih korakih. Nabor objektivov in tipal na hrbtni strani je sicer skoraj identičen kot pri P50 Pro in z izjemo osrednjega drugačen v primerjavi s predhodnikom. Teleobjektiv ima namreč 3,5-kratno optično povečavo in 64-milijonsko tipalo, prej so uporabljali 12-milijonskega, vendar ob petkratni optični povečavi. Za moj okus je novejša možnost bolj prikladna, kajti 5x je pogosto že preveč , približno trikratno približanje motiva pa ravno pravšnje. A tudi višje vrednosti, dobljene seveda digitalno, so čisto uporabne, najmanj vse tja do desetkratne vrednosti. Pri ultraširokem objektivu so uporabili 13-milijonsko tipalo in slabšo vrednost zaslonke F/2,2 namesto f/1,8, vendar veliko širšo goriščnico (13 mm namesto 18 mm). Sprememba na slabše, kajti prejšnja kombinacija z 20-milijonskim tipalom je bila zelo solidna, nova pa je kvečjemu povprečna in nekako ni na ravni vsega ostalega pri fotografski plati tega telefona.

Pri glavnem objektivu je torej mogoče spreminjanje zaslonke od vrednosti f/1,4 do 4,0. Pri najnižji vrednosti na tipalo pade zelo veliko svetlobe, pri najvišji bistveno manj. Nasploh je odprtost zaslon 1,4 ena največjih v pametnih telefonih sploh in to je pravzaprav tisto, kar je pri vsem skupaj ključno. Zelo verjetno bi Huawei, tudi če zadeva ne bi imela lamel za zapiranje dotoka svetlobe, omogočil zaslonko f/1,4 in s tem zelo dobre predispozicije za fotografiranje v slabši svetlobi, pa tudi precejšnjo globinsko neostrino (zamegljeno ozadje) pri fotografiranju na dokaj kratki razdalji. Zaradi tehnologije, prenesene iz pravih fotoaparatov, ki jo je pred leti že uvedel in tudi hitro opustil Samsung (tam sta bili sicer na voljo samo dve različni vrednosti zaslonke), torej v resnici ni kakšne prednosti glede zajemanja svetlobe. Poanta je kvečjemu v zapiranju zaslonke, kar je na voljo v dveh načinih fotografiranja. V načinu Zaslonka, kjer je potem treba izbrati še možnost Fizična zaslonka, in pa v načinu Pro, kjer nastavitev A (angl. Apperture) spreminja lamele na objektivu.

Zapiranje zaslonke prinese manj zamegljeno ozadje za motivom, torej več ostrine po celotni fotografiji. Klasični fotoaparati v močni svetlobi z zaprto zaslonko pridobijo, ker fotografije niso presvetljene, toda telefoni se temu znajo tudi programsko, z zelo kratkimi časi zajema (mehanskega zaklopa ni) in triki HDR, zato višja vrednost zaslonke komajda prinese kaj opaznega. Moja delovna teorija je bila, da se bo kaj poznalo pri videu, kajti snemanje v močni svetlobi lahko zahteva sivi filter, toda kakšne zaznavne razlike tudi tam nisem opazil, pa sem preklapljal med ročnimi nastavitvami (z zaprto zaslonko) in prepuščanjem vsega samodejnemu načinu. Ne trdim, da ni nikakršne koristi od tovrstnega objektiva, toda vsekakor precej manj na pametnem telefonu z majhno odprtino in obsežno računsko obdelavo fotografij in videov v ozadju, kot pa na fotoaparatu z velikim objektivom in neposrednim zajemanjem posnetkov.

Same fotografije z glavnega objektiva so zelo dobre. S Huaweijevo umetno inteligenco nekoliko pretirane, brez nje lahko rahlo anemične, toda v vsakem primeru z veliko detajli, z ravno še sprejemljivo intenzivnostjo ostrenja, z enim boljših dinamičnih razponov, pa tudi kar uravnoteženimi barvami, kjer edino modri ali vijolični odtenki malce prevladujejo. Prav tako zelo dober je teleobjektiv, fotografije so sicer nekoliko mehkejše, torej manj ostre, kar pa je glede na neizbežno manj kakovostno optiko pričakovano. Kot rečeno, pa je ultraširoki objektiv za razred ali dva slabši. Poleg izbire med klasičnim ali z umetno inteligenco »izboljšanim« (bolje rečeno intenziviranim) izgledom fotografije, je mogoče izbirati še med tremi filtri – originalno, živahno in svetlo -, kar ni nič neobičajnega, in sam zadevo puščam na privzetem, vse ostalo je mogoče doseči tudi kasneje v različnih programih in storitvah. Ob približevanju motivu aparat sam preklopi na način makro, pri čemer uporablja ultraširoki objektiv. Rezultati so solidni, vendar so nekateri predhodni Huaweijevi telefoni, še posebej Mate 30 Pro, že dajali boljše.

Glede kakovosti snemanja, na vseh objektivih zadaj in spredaj je sicer na voljo 4K in tudi HDR, sem manj navdušen. Spodnji video o Fordovem Mustangu bi bil s kakšnim drugim podobno dragim telefonom bolj atraktiven in z več detajli. Zdi se mi, da niti ni težava v strojni opremi, temveč v sami obdelavi signala. To dokazuje tudi snemanje HDR, kajti v tem formatu je slika bistveno boljša, tudi, če jo gledamo na zaslonu, ki HDR-ja sploh ne podpira.

Programske prednosti in omejitve

Programska oprema je v tistem delu, ki je povsem v rokah Huaweija, zelo napredna. Telefon odlično sodeluje z ostalimi napravami tega proizvajalca, sploh za premikanje vsebin z ene na drugo, in uporabniški vmesnik EMUI 13 med drugim prinaša Super Hub, ki je nekakšno multi odložišče za različne vsebine, da so pri roki med pisanjem e-pošte, urejanjem dokumentov in še kakšnem opravilu. Prav tako omogoča način namizja za zunanjem monitorju ali televizorju, tudi brezžično prek protokola Miracast. Glede aplikacij se je pač treba zanašati na kombinacijo različnih virov, bomo v kratkem znova malo bolj podrobno opisali, kako in kaj. Zanimiva ugotovitev pa je bila, da je to, vsaj po našem vedenju, prvi Huawei »brez gugla«, ki omogoča predvajanje vsebin v Netflixu v (polni) visoki razločljivosti, vsi doslej so namreč zmogli zgolj standardno razločljivosti.

Situacija z »Guglom« je nesrečna in razumem, da se nekaterim preprosto ne da. Vendar razumem predvsem končne uporabnike, manj pa kolege, ki telefone tega proizvajalca vnaprej odpišejo.   Vsekakor nisem med temi, ki se jim ne bi zdelo vredno niti poskusiti, navsezadnje je moj primarni mobilnik že več kot pol leta P50 Pocket, ki je v svoji kategoriji »preklopnikov« hardversko še vedno daleč pred vsemi (no, saj ostalih v resnici ni veliko). Tudi pri Mate 50 Pro vidim dovolj razlogov, še posebej čudovito ohišje, izvrsten zaslon in zelo zmogljiv fotoaparat, da bi ga z veseljem uporabljal. Tudi glede odsotnosti 5G se vsaj še kakšno leto ne bi preveč obremenjeval, ker LTE v praksi ponuja enako izkušnjo in jo bo še dolgo. Verjetno pa bi moral Huawei za še malo spodbude potencialnim kupcem, zunaj kroga najbolj gorečih privržencev, še malo ozaljšati ponudbo. Za stalno, ne zgolj v predprodaji. Ali s kakšnim popustom ali s priloženimi slušalkami oz. uro.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Izvrstno ohišje
• Odličen zaslon
• Zelo vsestranski foto-video sklop
• Spremenljiva zaslonka je zanimiva
• Nekatere dobre programske rešitve
• Nič pomembnega ne manjka

GRAJAMO:

• Spremenljiva zaslonka ni tako uporabna kot pri pravih fotoaparatih
• Bolje bi bilo 12 GB pomnilnika
• Treba se je potruditi za aplikacije in vse storitve
• Visoka cene glede na programske omejitve