HP Spectre 13: Prijateljica ti ga bo zavidala
Matjaž Ropret 4. decembra 2018 ob 06:55

HP ni kakšen outsider, ki bi mu šele zdaj uspelo spraviti skupaj res zanimivo alternativo Macbooku Air ali plejadi modelov z značko Lenovo. Pa vendarle drži kot pribito, da prenosnike, kakršen je Spectre 13, izdeluje šele po razdružitvi nekdanjega Hewlett Packarda na »pecejaški« HP in poslovni Hewlett Packard Enterprise (HPE) pred tremi leti.

Spectre 13 je trenutno mogoče celo najbolj privlačen ultratanek prenosnik, ne samo pri tem proizvajalcu, ampak vobče. Dizajn lahko komu ni povšeči, ne more pa zanikati drugačnosti in izstopanja. Odsekani robovi in nastavki šestkotnikov so postali HP-jev zaščitni znak. Ne morem zanikati, da so mi ob prepogosti podobni zaobljenosti ali oglatosti pri drugih proizvajalcih precej všeč. Še bolj nenavadno je odpiranje zaslona v maniri prvotnih prenosnikov, saj tečaji niso na koncu, ampak toliko spredaj, da za njimi ostane še nekaj ravne površine. To daje edinstven izgled in dobro ravnotežje, pa tudi lahko odpiranje, ki je mogoče z eno roko. Nadalje so tudi priključki – trije USB-C (dva od teh s podporo za Thunderbolt 3) in izhod za slušalke – na zadnji strani. Težko bi rekel, da so zaradi tega nedostopni, se je pa njihovemu položaju treba privaditi. Polnjenje gre prav tako čez USB-C (hura!), HP pa je dovolj prijazen, da prenosniku prilaga tudi adapter za klasični USB, tako da ključek, disk ali optično enoto brez težav priključiš na ta prenosnik.

HP-ji v zadnjem času izstopajo tudi barvno. Še posebej edinstvena je kombinacija črne in  bakrene, vendar je bila tudi belo-zlata pri testnem primerku nekaj posebnega. Zlata je na srečo blaga, šampanjska. Brez mehurčkov. Vsekakor očem prijetna in za kakšno uporabnico zagotovo primernejša izbira kot temnejša možnost. V celotno podobo se dobro vklopi tudi osvetlitev tipkovnice, ki pa je na žalost nekoliko pretirana in ne ponuja več stopenj svetilnosti, lahko je samo vključena ali izključena. V škatli je tudi eleganten in kakovosten »usnjen« ovitek, tako da je celoten paket res bogatejši kot pri konkurenci. V ta etui gre sicer prenosnik malce na tesno, vendar je verjetno tako nalašč. Sam računalnik tehta malce več kot 1,1 kg, kar je tudi odlično pri diagonali zaslona 13,3 palcev. Sicer pa ima prenosnik zanimive proporce. Tipkovnica je potisnjena skoraj do skrajnih robov, ker pa je nad njo zvočniški trak (o tem več kasneje) in potem še predel, ki ostane za zaslonom, je sledilna ploščica na spodnji strani neobičajno nizka in široka. S čimer ni kaj dosti narobe, saj je natančna in odzivna.

Kompromis nizke mase in drugačnosti je precejšnja (a ne popolna) plastičnost ohišja, ki pa niti ne moti, saj je kljub temu dovolj trdno. In predvsem zelo prijetno za uporabo, še posebej za tipkanje, pri katerem je hladen aluminij pogosto neprijazen. Tipke imajo zanimiv povraten odziv, kot bi bile na vzmeteh, in so dobre, vendar glasne. K celotni izkušnji pa veliko pripomore tudi kakovosten zaslon s polno visoko ločljivostjo in podporo dotikanju. Je tudi precej svetel, saj sem ga večinoma imel na približno polovični vrednosti. Vsaj v tujini se da poseči tudi po zaslonu 4K, vendar pri tej velikosti za kaj takega ne vidim nobene potrebe. Res je, določeni konkurenti ponujajo tudi zanimive vmesne možnosti, denimo 3200 x 1800 ali 2560 x 1440, toda s Full HD se vseeno da čisto dobro shajati. Dotikabilnost pa vedno pride prav za potrjevanje določenih izbir ali pomikanje po vsebini. Morda bi se lahko zaslon nagnil še malo bolj nazaj, vendar zaradi zasnove tečajev to ne gre. In kdor bi rad zaslon kdaj približal očem, bo moral poseči po vrtljivem Spectre x360, ki pa je debelejši in težji.

Preizkušal sem konfiguracijo s procesorjem core i5 (8250U) in osmimi gigabajti pomnilnika. To je po mojem mnenju tudi idealna izbira pri taki vrsti prenosnika, saj z njim verjetno nihče ne bo izvajal najzahtevnejših operacij, ker temu preprosto ni namenjen. Lahko bi ga priključil na zunanjo grafično kartico in tako tudi montiral video ali pognal kakšno resno igro, kjer pa bi se začele poznati prezračevalne omejitve ohišja. Te se lahko občasno opazijo tudi sicer, če se Spectre poti pod velikimi obremenitvami. Takrat je tudi ventilator, ki se običajno oglaša zelo blago, kadar sploh se, precej glasen. Ne bi se branil dodatnega pomnilnika, toda za skok na procesor i7 ni nobene potrebe, ker že sam po sebi prinese kvečjemu med deset in petnajst odstotkov pohitritve, pri tako omejenem hlajenju pa najbrž niti toliko ne. Zmogljivost s štirijedrnim i5 je povsem zadostna in tudi disk, v konkretnem primeru velikost 256 GB, je kar hiter. Seveda o kakšni nadgradnji pomnilnika ali diska ne gre sanjati. Prav tako ne o sanjskem trajanju baterije, ki pa je z nekje šestimi do sedmimi urami še vedno dovolj solidno.

Za biometrično prijavo v sistem Windows je na voljo kamera, ki prek sistema Windows Hello prepoznava obraz. To deluje v približno treh četrtinah primerov, torej malo manj zanesljivo kot spodoben čitalnik prstnih odtisov, ki pa ga ni. Posebno omembo pa si zaslužijo zvočniki. Veliko HP-jevih prenosnikov in namiznih računalnikov se ponaša z oznako danskega proizvajalca avdio opreme Bang & Olufsen, toda nekateri si je z zvokom ne zaslužijo. Pri dotičnem modelu je drugače. Zvočniki so glasni, za tako tanek prenosnik pravzaprav izjemno glasni. In tudi glasba, ki jo sproducirajo, je polna, frekvenčno uravnotežena in poslušljiva. Razumljivo, da nekoliko manjka basov, toda malo prenosnih računalnikov z boljšim zvokom sem slišal doslej, še posebej pa to velja za kategorijo »ultrabookov«.

Tokrat je bil HP dokaj zmeren tudi pri nameščanju svojih in drugih programov v Windows 10 (Home). Če bi bil to moj računalnik, bi kot prvega zbrisal protivirusni program McAfee in namestil kakšnega drugega, in ko bi se znebil še kakšne malenkosti, bi bila namestitev že skoraj čista.

Priporočena cena za ta prenosnik je malo nad tisočakom in pol, vendar se ga da pri spletnih trgovcih najti za vsaj sto evrov manj. S tem je nekako na ravni vstopnega Macbooka Air z letnico 2018 ali primerljivega Microsoftovega Surface Laptopa, Yoge in še kakšnega drugega. So tudi cenejši predstavniki tega razreda, toda malo je tako izstopajočih in dobro zaokroženih, predvsem pa jih večina ne premore niti pol toliko sloga in elegance.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja