HP AiO 24: Šolarji mu ne bodo zamerili cenene plastike
Matjaž Ropret 15. novembra 2018 ob 06:41

Prenosniki so skoraj izbrisali klasične, stacionarne računalnike z obličja tega planeta. Oklepajo se jih bolj ali manj samo še igričarji, resni oblikovalci in podjetja. Vseeno pa mogoče še ne gre povsem odpisati modelov »vse-v-enem«, od katerih je kajpak najbolj znan in priljubljen iMac. Kajti, če je jasno, da bo računalnik stalno ždel na isti mizi, potem je vseeno, ako je namizni model. Mar res?

Večina kupcev si misli nekako takole. S prenosnikom nimam nobenih kablov, zasede malo prostora in lahko ga odnesem v drugo sobo ali pa tudi kar drugam. Ker, priznajmo, večina teh računalnikov zelo redko zapusti stanovanje, zunaj si pretežno pomagamo in krajšamo čas s telefoni. Vsaj tisto s precej manj kablovne solate in zasedanjem prostora pa velja tudi za namizne modele vse-v-enem (all-in-one), kjer je celoten računalnik vgrajen v ohišje monitorja. Po eni strani dobra ideja in elegantna rešitev, po drugi manj fleksibilna in dolgoročna kot kombinacija ločenega ohišja in monitorja, kjer lahko vsakega posebej menjamo oz. ni treba kupiti novega monitorja, če rabimo zmogljivejši računalnik ali če se je obstoječi pokvaril. Vendar enaka potrošna situacija velja za prenosnike. Ko gre tam kaj narobe ali ko postanejo prepočasni, je edina opcija nakup novega. Pa naredimo malo miselnega preizkusa. Če bo računalnik res pretežno stal v istem kotu, ali je nekje v razponu od dobrih 700 do slabih tisoč evrov tak namiznik res slabša izbira od prenosnika?

Zagotovo dobimo nekaj, česar druga opcija ne more zagotoviti. Večji zaslon. V konkretnem primeru pri HP-jevem AiO 24 (oznaka modela, ki smo ga testirali je AiO 24-f0006ny) je to monitor z diagonalo 23,8 palcev, polno visoko ločljivostjo in premazom proti bleščanju. Ter brez dotikabilne podpore. Obstaja tudi enak model z zaslonom na dotik (24-f0010ny). Mogoče bo vsebine res enako, toda večja bo in manj naporna za oči. Matirana površina sicer pomeni malenkost bolj zrnato sliko, ki pa je vseeno še dovolj lepa in tudi barve so živahne ter svetilnost primerna za domače okolje.

Namiznik zagotovo zmaga tudi v razširitvah. Ne samo, da ima vgrajeno optično enoto – dvd -, se kdo še spomni tega, tudi več priključkov premore. Štirje klasični USB-ji, od teh dva hitra (3.0), HDMI, omrežni priključek, izhod za slušalke in čitalnik kartic so na voljo. Slednji je spodaj, ostali pa na zadnji strani. Pogrešam kakšen USB-C, a pri tem pozabljam, da je tole bolj nizkocenovni predstavnik svoje vrste. Zato pa je wi-fi kar soliden in podpira omrežja na 5 GHz. Vgrajen pa je še bluetooth (4.2), kot se spodobi.

Zato pa so komponente tam-tam. Procesor je seveda iz prenosniškega sveta, namiznega ne bi bilo mogoče ustrezno hladiti, zaprtega v malo debelejši pokrov monitorja. Dotični model je poganjal ne posebej prepričljivi core i3-8130U. To je dvojedrni procesor s štirimi programskimi nitmi, ki po meritvah dosega še malo slabše rezultate kot kakšen i5 z oznako Y. Ni počasen, je še vedno precej nad Celeroni in podobnimi, toda za resnejše grafično delo ali igre je povsem neprimeren. Za tako naloge bi bilo treba poseči po najboljšem modelu iz serije, tistem z oznako 24-f0013ny, v katerem glavno tlako opravlja i5-8250U, verjetno ta čas najbolj pogost prenosniški procesor, ki je s svojimi štirimi jedri, osmimi nitmi ter enako pospešeno frekvenco (3,4 GHz) povsem druga žival. Z njim se že da pognati kakšno resnejšo igro. Seveda manjka še grafična kartica, a za nižje ločljivosti bi bil tudi procesor s svojo vgrajeno dovolj. Medtem ko i3 v testiranem modelu tega ne zmore. Nekaj doplačila, sploh če naj bi bil ta računalnik za dlje časa in ga bodo uporabljali najstniki, je zagotovo smiselnega. Skrbela bi me edino glasnost, kajti že pri našem testnem računalniku se je ventilator slišal ves čas, tudi če nismo počeli nič posebej obremenjujočega.

Ostale strojne lastnosti so sicer kar spodobne. Pomnilnika je osem gigabajtov, kar je glede na namembnost dovolj, edino med najhitrejšimi ni. Disk je vrste SSD (NVMe) in ga je 256 GB. Spet nekako toliko, kot pri običajnih prenosnikih. Vsekakor je ta izbira neprimerno boljša kot bi bilo terabajt počasnega in glasnega trdega diska. In lepo je videti, da se svet končno in dokončno premika k SSD-jem. Vsaj za notranjo shrambo, zraven je še vedno neizbežen kakšen zunanji disk z večjo kapaciteto za odlaganje fotografij, videa in ostalih obsežnih datotek, pa še kakšen za varnostne kopije.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Tu nekje pa se začnejo delne zmage za prenosnik (denimo kakšen Pavilion bi bil logična izbira v tem cenovnem razredu). Prvo, kar mora storiti vsak kupec tega namiznega računalnika, je vreči direktno v smeti priloženo tipkovnico in miško. Sta res slabi, ceneni, iz najbolj trde plastike, poceni zvokom, obupnim občutkom in preciznostjo, pa še žični. To nekako zmanjšuje smisel vsega skupaj, saj bi moralo ostali minimalistično in s čim manj navlake. Veliko boljši brezžičen komplet se dobi že za kakšnih 50 evrov. Zato mislim, da ni o čem razmišljati. Tudi samo ohišje je iz ne najbolj ugledne plastike, razen kar zanimivo oblikovanega kovinskega podstavka oz. dvojne noga. Toda ta je fiksen in tako zaslona ni mogoče niti dvigovati in spuščati, niti nagibati. Stoji, kot pač stoji. Saj se mu privadiš, a še veliko bolje bi bilo, če bi se on lahko prilagajal uporabniku. Prenosnik omogoča vsaj spremembo naklona pri zaslonu.

Za računalnik, ki obljublja vse, so seveda nujni zvočniki in kamera. Za prve bi mogoče kdo sklepal, da so malodane koncertni, glede na to, koliko sprednje strani tega izdelka zavzema njihova mreža. Resnica je seveda daleč stran od tega. Kakovost je še kar, bolj jih zmanjka proti višjemu delu spektra kot pri basih, toda povsem na ravni kakšnih dokupljivih za nekaj deset evrov so. Niso pa zelo glasni. Večino časa sem jih imel na polovični glasnosti, pa niti slučajno nisem motil koga od domačih. Kamera pa ponuja eno najbolj zanimivih možnosti, kar sem jih v zadnjem času opazil v svetu PC-jev. Na vrhu ohišja (monitorja) je pretikalo, ki zapre ali odpre poklopec. Ta torej prekrije kamero. Mislim si, da za večjo varnost in zasebnost, če res lahko kdo skozi kamero gleda, kaj se godi v stanovanju. So prenosniki, ki tukaj ponujajo več, vendar ne v tem cenovnem razredu.

Tako nazadnje niti slučajno nismo dobili jasnega zmagovalca. V ohišje monitorja stlačeni namiznik HP AiO 24 je po moji oceni še najbolj primeren za šolarje in za nezahtevne starejše. Testirani model s spodnjega konca ponudbe s procesorjem i3 in brez zaslona na dotik se resda dobi za manj kot osemsto evro, a je tudi to malo preveč. Toda izvedbo z dotikabilnim zaslonom in i5 je mogoče uporabljati za toliko večji razpon nalog in zabave, da je najbrž vredna denarja. Čeprav, potem po ceni spet že skoraj pridemo do vstopnih igričarskih prenosnik. Nikoli konca …

 

HVALIMO
  • Zanimiva alternativa prenosnikom
  • Dokaj barvit in svetel zaslon
  • Zasede malo prostora
  • Zmogljivost je ustrezna

 

GRAJAMO
  • Pretirano plastična zasnova
  • Priloženi tipkovnica in miška sta res slabi!
  • Ventilator se vseskozi vrti in to počne z rahlo nadležno amplitudo
  • Nekateri nepotrebni kompromisi pri komponentah
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja