Honor 50: Dober telefon srednjega razreda, pa še »googla« ima (#video)
Marjan Kodelja 19. novembra 2021 ob 06:55

Dopade se mi njegov videz, njegov zaslon, njegova glavna kamera, malo manj predstava procesorja in materiali ohišja. Toda pred njim so zahtevni časi, kajti prepričati bo moral predvsem vas!

Razvoj pametnega telefona traja najmanj dve leti in ker je bil za telefona Honor 50 in Huawei Nova 9 skupen, sta skoraj identična. Na videz in v zmogljivostih. Toda razlike so in za nekatere znajo biti tehnica, ki bo prevladala na stran Honorja. To so podpora za omrežja pete generacije (5G), 108-milijonsko tipalo zadnje kamere in neokrnjeno delovanje Googla. Izgubljeni sin se torej vrača na slovenski trg, kjer je pred leti veljal za ponudnika zanimivih naprav za mlade, le da tokrat »cilja« na ljudi vseh starosti.

Ohišje prefinjeno na videz, a manj na dotik!

Čeprav naj bi bil na papirju primeren za vse, vseeno ne more skriti, da so oblikovalci imeli v mislih ženski spol. Za današnje razmere izredno tanko ohišje je namreč barvitih vzorcev. Ne dvomim, da bo marsikateri všeč barvna shema zamrznjenega kristala, ki daje vtis površine z bleščicami. Manj navdušen sem glede materiala. Plastika me načeloma ne moti, toda videl sem že bolje narejeno hrbtno ploščo, ki v tem primeru na dotik deluje nekoliko »votlo«. Ostale podrobnosti niso napačne. Plastičen okvir je prevlečen s plastjo kovinskega videza in nasploh se lepo stika z ukrivljenim robom zaščitnega stekla zaslona. Ta sicer ni ukrivljen, a daje videz, kot da je. Ker je telefon nekoliko manjši, je prijeten za držanje, občutek pa krepita še dovolj velika in odzivna gumba na desnem boku ter pod zaslon vgrajeno optično tipalo prstnega odtisa. Ker so sodobni telefoni dokaj občutljivi na hitra bližnja srečanja s tlemi, je pohvalno, da je v kompletu prozoren silikonski ovitek. Žal na daljših stranicah nima roba, ki bi se dvigal nad zaslon, takšni sta gornja in spodnja, zato zelo verjetno zaslona ne ščiti najboljše. A še vedno bolje, kot če ga ni.

Oblikovno hrbet naprave opredeljuje velik sklop zadnjih kamer, ki zaradi tankosti ohišja močno izstopa. Dobro, da je v zgornjem levem kotu na mestu, ki ga ob preprijemanju telefona redko dosežemo, zato na objektivih le izjemoma puščamo prstne odtise. Oblikovno je sklop zanimiv, navdih zanj so namreč našli pri starih refleksnih fotoaparatih z dvema objektivom (TLR). Eden je služil zajemu fotografije, medtem ko ste preko drugega gledali prizor. Če se malo pošali, je podobno. Zgornja kamera je odlična, medtem ko spodnje tri v svojem vizualno ločenem krogu služijo drugotnim namenom.

Pričakovane zmogljivosti z izstopajočim zaslonom

Kot srce telefona se procesor Snapdragon 778G razmeroma dobro obnese. Tisti G v oznaki sugerira na optimizacijo za poganjanje iger, tozadevno nas zato ne bo presenetilo, kako dobro tečejo, čeprav gre za na papirju sistem na čipu srednjega zmogljivostnega razreda. Tudi meritve zmogljivosti kažejo podobno. Na testu Antutu je dosegel skupni rezultat 520.126 (158.044 procesor in 156.768 grafika), kar ga uvršča nekje malo nad sredino lestvice pametnih telefonov s sistemom Android. Ker gole številke ne povedo vsega, je primernejši opis. Delovanje sistema je gladko, saj nudi dovolj zmogljivosti za večino opravil. Prav tako dober je prikaz grafike, čeprav bodo najbolj zahtevne igre delovale z manj sličic na sekundo (fps), tedaj pa se telefon očitneje greje in občasno boste opazili manjša zatikanja v animaciji. Še najbolj očitna so, ko »frcnete« po zaslonu med prikazom daljše spletne strani, da se slika samodejno »premika« navzdol. Vsake toliko premikanje namreč za hipec zastane.

Osnovni model ima 128 GB pomnilnika (6 GB RAM-a). Oboje bo sicer večini zadoščalo. A ker ležišča za pomnilniške kartice ni, bi vseeno veljalo razmisliti o modelu z 256 GB. Od viška namreč glava ne boli, in ker vse bolj razmišljamo trajnosti, telefonov ne bi smeli prehitro menjati. Še posebej ne zaradi premajhnega pomnilnika. Tudi ostale strojne komponente so kar na ali nad nivojem razreda. Zagotovljena je namreč prodora vsem novim standardom podatkovnih vmesnikov (5G, Wi-Fi 6, Bluetooth 5.2 in NFC), ki ne samo da pridejo prav, temveč jih vse pogosteje celo nujno potrebujemo. Prav tako v tem razredu (še) ni pogosto tipalo prstnega odtisa pod zaslonom. Večino časa se dobro obnese. Branje odtisa je dovolj hitro in zanesljivo tudi v primerih, ko prsta nanj ne postaviti optimalno. Odpove pa v primerih mokrega prsta kot mimogrede vsa tipala tega tipa. Na voljo je še prepoznavanje obraza s sprednjo kamero, nad čimer nisem najbolj navdušen. Kot pri večini telefonov brez dodatnih tipal za tovrstno biometrično metodo prepoznava ne deluje najbolje predvsem v slabših svetlobnih razmerah. 

Če v čem, potem Honor 50 ne zaostaja veliko za premijskimi modeli v kakovosti zaslona. Malce manj kot 17-centimetrski OLED polne visoke razločljivosti (FHD) namreč podpira 10-bitno barvno globino (prikaz milijarde barv) in 120-herčno osveževanje ter je sposoben prikazati svetlo in dinamično sliko natančnih barv. Te so res fantastične, a vendarle zna nekatere zmotiti, da je na voljo le malo možnosti spreminjanja prikaza slike. Poleg dveh barvnih načinov (navaden in živahen), lahko le še spreminjamo barvno temperaturo. Hitrost osveževanja vendarle ni dinamično, razen če kot takšnega razumemo način samodejnega spreminjanja med 60 in 120 Hz osveževanjem. Kar je pravzaprav najbolje. 120-herčno osveževanje pride do izraza predvsem med igranjem iger in ker hitreje prazni baterijo, res nima smisla, da je vklopljeno ves čas.

Zaradi tankosti ohišja je baterija za sodobne razmere povprečne kapacitete 4300 mAh, toda pri srednje pogosti uporabi zlahka zdrži cel dan in še je v njej za nekaj ur energije. Brezžičnega polnjenja žal ni, a zato Honor 50 podpira žičnega z močjo 66 W. Praktično pomeni 70-odstotna napolnjenost prazne baterije v 20 in 100-odstotna v 45 minutah. Kar pomeni, da zjutraj med oblačenjem, zajtrkovanjem in pitjem kave dobi dovolj energije, do naslednjega jutranjega obreda. No vsaj pri večini, ki nima telefona s prižganim zaslonom ves čas pred očmi.

Korekten vmesnik, toda…

Uporabniški vmesnik, pri katerem Honor ne skriva dosedanje navezanosti na razvoj Huaweia, me ni pretirano presenetil, a še manj razočaral. Sodi v zlato sredino tega, kako mora vmesnik izgledati in kaj nuditi. Všeč mi je na primer, da ni tovarniško po nepotrebnem nameščena nobena aplikacija, medtem ko se mi zdijo ikone za odtenek preveč »risankastične«. Nudi čisto vse in še kaj, sploh v povezavi s prenosniki Honor, kar pričakujemo od vmesnika na osnovi sistema Android in s polno Googlovo podporo.

Odkar je Honor pretrgal povezavo s Huaweiem ima dovoljenje za nameščanje Googlovih aplikacij in storitev, kar pravzaprav predstavlja njegovo glavno orožje napram nekdanji materi. Hkrati navezanost vmesnika Megic UI 4.2 na razvoj njenega okolja EMUI, katero daleč od tega, da bi bilo slabo, predstavlja njegovo glavno orožje v tekmovanju z tekmeci. Predvsem s Xiaomijem, ki zadnje mesece prav tako agresivno vstopa na slovenski trg. Čeprav je tudi njegovo okolje napredovala in ga je dodobra izčistil nepotrebnih elementov in aplikacij, bi v primerjavi med njima dal prednost vmesniku Honorja.

Dobra predstava in vsestranskost glavne kamere

Razumem, da v napravi srednjega razreda ne morem pričakovati enakovrednih kamer, toda kljub temu nisem navdušen, če so razlike med njimi prevelike. V tem primeru sta 108-milijonska zadnja in 32-milijonska sprednja (selfi) kamera najmanj na dobri ravni, 8-milijonska širokokotna se mi zdi za silo oziroma pogojno uporabna, toda 2-milijonski bližinska in globinska kamera sta nepotrebni. Dodatni sta, ker se lepše sliši, da ima telefon štiri zadnje kamere, namesto samo dveh. Čeprav ne bi bil iz fotografskega stališča Honor 50 samo z dvema prav nič slabši. Mogoče celo boljši, če bi prihranek pri stroških za nesmiselni tipali namenili za boljšo ultraširoko kamero.

Kar me običajno zmoti, je nekonsistentnost fotografij kamer. V tem primeru širokokotne in glavne. Če se osredotočimo na barve, potem se v tem primeru lepo vidi, da zelena ni enaka na obeh. Razlika sicer ni prevelika, da bi me res motilo. Prava je tiste na desni fotografiji, čeprav bi v tem primeru zlahka »požrl« pravoverni pogled na naravo, kajti zelena na levi fotografiji se bolj dopade mojim očem.

Glavna kamera se dobro obnese v vseh svetlobnih pogojih. Fotografije so solidne in z veliko dinamike, barve blizu pravim, kontrasti solidni, medtem ko je podrobnosti celo v primeru združevanja pik tipala več kot dovolj. Poleg združevanja lahko v dobrih svetlobnih razmerah fotografirate s polno razločljivosti, kar pride prav predvsem v primerih izrezov brez ali pri minimalni izgubi na kakovosti. Glavna kamera se dobro obnese pri 2-kratni povečavi, za silo pri 5-krati in šele pri 10-kratni opazimo zelo moteča popačenja. Podobno kot še nekateri drugi telefonu, Honor za moj okus preveč ostri robove, saj bi bile videti bolje za odtenek mehkejše fotografije. To je še posebej opazno pri fotografiji rastline od blizu.

Kamera s širokim kotom na prvi pogled sicer naredi zanimive fotografije, toda nikar ne pozabite, da zajame več okolice kot glavna, čeprav ima tipalo manj pik. To se pozna manj podrobnosti, prizor je na splošno videti zamazan, kar je še posebej izrazito na robovih fotografije. Poleg tega je očitno, da je tipalo širokokotne kamere manj občutljivo na svetlobo.  

Učinkoviti nočni način je še eden od rezultatov dolgoletne navezanosti na Huawei, saj slednji velja za pionirja fotografiranja v slabših svetlobnih razmerah. Najmanj je na svetlobno občutljiva širokokotna kamera, a se zato glavna obnese bolje. Fotografije so svetle, barvite, podrobnosti so vidne celo v temnih delih, medtem ko je nejasnosti razmeroma malo. Na teh fotografijah se vidi učinkovitost nočnega načina kot takšnega kot večjo občutljivostjo na svetlobo glavne kamere.

Za učinek zamegljenega ozadja kamera za zajem globine sploh ni potreba, zato je ta odveč. Prav tako bližinska kamera. Ne samo, da malo uporabnikov sploh zanima ta fotografski način, tipalo je občutno prenizke ločljivosti, da bi bile fotografije vsaj pogojno uporabne. Lepše, ostrejše in z več podrobnosti namreč zlahka naredi glavna kamera.

Kot sem že dejal, je prav tako solidna sprednja kamera. Poleg običajnega pogleda nudi še širokega, za takrat, ko je na prizoru več glav. Na voljo je še veliko učinkov in lepotnih filtrih, ki so pri tej kameri nujni, saj kot veste, nič ni takšno, kot je videti. Sicer zaradi visoke razločljivosti v dobrih svetlobnih razmerah, v slabših malo manj, nudi dobre samo portrete. Raje bi sicer videl, da bi bilo ozadje ostrejše, kajti učinek zamegljenega ozadja sem izključil

Zaradi solidne zadnje in sprednje kamere solidno rezultate daje snemanje videa. Z zadnjo celo v razločljivosti 4K, po kateri posega vse več snemalcev. Toda pri tej je na voljo le hitrost 30 sličic na sekundo, zato v primeru hitrega premikanja telefona med snemanjem prikaz ni gladek. Tako kot fotografije so tudi video posnetki lepi, svetli, z dovolj podrobnosti, medtem ko samodejno ostrenje večinoma deluje dobro. Zanimiv je učinek sočasnega snemanja z dvema kamerama. Pri njem je tako, kot pri vseh podobnih. Sliši se fino, redki ga boste morda celo večkrat uporabili, a za večino bo ostal zanimivost, ki je pač na voljo. Več pa v videu.

HVALIMO:
  • Zmogljivosti nad povprečjem razreda
  • Odličen zaslon in vsestranska glavna kamera
  • Solidna baterija in hitro polnjenje z močjo 66 W
  • Všečna oblika in ravno pravšnje mere
GRAJAMO:
  • Cena bi bila lahko nižja
  • Na dotik ne najbolj prefinjeno hrbtišče
  • Ostale tri zadnje kamere niso najboljše
  • Zgolj mono zvočnik za večpredstavnost
HONOR 50
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • FOTOAPARAT
  • DELOVANJE
  • PROGRAMSKA OPREMA IN DODATNE FUNKCIONALNOSTI
  • CENA
3.7

Naj kupim?

Kratek odgovor. Zakaj ne, toda vse bo odvisno od ponujene cene. Priporočena 529 evrov za model s 128 GB velikim pomnilnikom je za moj okus za kakšnih 10 odstotkov previsoka. Še dobro, da so popusti vedno možni. Honor 50 ni slab telefon in kot tak bo služil namenu. Zaradi poudarka na estetiki je verjetno primernejši ženskemu spolu, a ko ga daste v zaščitni ovitek, se blešče hrbtišče ne vidi in je zatorej primeren vsem. Strojne zmogljivosti zadoščajo zahtevam velike večine uporabnikov in tudi glavna kamera se je izkazala v svoji vsestranskosti. Nadvse odličen se mi zdi nočni način. Sprednja kamera je prav tako najmanj solidna, a o ostalih nima smisla izgubljati besed. Ne izkažejo se najbolje (manjša izjema je širokokotna) in najmanj dve sta dodani brez potrebe. Ravno tako nima večjih pripomb na baterijo, medtem ko podpora za omrežja 5G zagotavlja, da telefon več let ne bo funkcionalno zastarel.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.