Honor 400 in 400 Pro: Nečesa o teh dveh izvrstnih telefonih zagotovo ne veste!

Upam si trditi, da gre za ena boljših letošnjih ne najdražjih telefonov, toda kljub zmogljivostim in opremljenosti, si želim, da bi en vidik še malo »oželi.«

Manjšemu in »švohnejšemu« Honorju 400 manjka nekaj mišic na grafičnem delu, kar odtehta dva stotaka in pol nižja cena. Po drugi strani pa Honor 400 Pro nudi še kamero z optično povečavo, vodoodpornost in zmogljivosti na ravni lanskih najdražjih telefonov. Ni slabo oziroma se zdi, da so potegnili pravo potezo in jim bo »padla sekira v med«, če ju bodo le znali približati ljudem.

Podobna (skoraj) kot jajce jajcu

Slabih štiri milimetre krajše diagonale nima smisla poudarjati. Telefona nista enakih mer, a razlika bolj ali manj sodi v kategorijo »zanemarljivo«. Nežno več je razlik v podrobnostih. Obe imata ravno odsekane stranice, vendar sta steklena zaščita zaslona in hrbtišče na robovih Honorja 400 Pro ukrivljena, kar ustvarja subtilni občutek zaobljenosti in prijetnejšega oprijema v dlani. Muhe iz slona glede tega ne bi delal. Enim so bolj všeč »deske«, drugim »obline«, a to v tem primeru pade v vodo, kajti pomembne razlike so pod »pokrovom«.

Zadaj izstopa izboklina z objektivi, ki v nobenem pogledu ni enaka tisti na »lahkemu modelu«. Povedal sem, od koga so si sposodili idejo. Še dobro, kajti »prava« predstavnika družine sta mnogo boljša in ne bi bilo prav, da jih primerjamo s katerokoli drugim telefonom. Da sta približno enako oblikovani, ima Honor 400 v tretje oko »zakamuflirano« bliskavico, medtem ko je ta v primeru Honorja 400 Pro samostojna in ob desnem robu. Drugih opaznih razlik ni.

V tej kategoriji naprav je postalo tipalo prstnega odtisa pod zaslonom obvezno. V oba modela je vgrajeno hitro in natančno, vendar optično. Nekaj težav ima z branjem mokrih ali umazanih prstov, a to je omejitev metode. Nima se smisla hudovati, kajti po mojih izkušnjah so takšni primeri redki. Podobne kakovosti sta tudi zvočnika. Dovolj sta glasna, le basi niso pretirano globoki in ob najvišji glasnosti je opaziti rahlo popačenje visokih tonov. Bi dejal, da je kakovost ponovno na pričakovani ravni.

Vsaj en »poka« od moči

Procesorja nista niti podobna. Kot bomo videli kasneje, se to manj vidi v kakovosti fotografij in več v golih zmogljivosti, ki jih izkazujejo testi. Brez nadaljnjega ima Snapdragon 8 dvakrat bolj zmogljiva jedra in šestkrat boljšo grafiko. Manjše zmogljivosti se ne poznajo pri običajnih dnevnih opravilih, temveč grafično zahtevnih igrah, čakanju, da v nočnem fotografskem načinu združi fotografije in zahtevnejših aplikacijah. Na primer za montažo videa. Z drugimi besedami, stvareh, s katerimi se večina ne peča ali jim je vseeno, če trajajo nekoliko dlje. kljub vsemu oba nudita razmeroma dobro do odlično igralno izkušnjo za igre ravni Genshin Impact, ki jo pogosto zaženem na novih modelih. Tokrat se z njo nisem posebej ubadal, a če deluje na »lahki« različici, potem deluje tudi na pravih modelih družine Honor 400.

Baterija ima v obeh telefonih enako nazivno kapaciteto, zato je odvisna od procesorja. Ve se, kateri je potratnejši. Ko sta obremenjena do maksimuma, se segrevata. Gretje sicer ni pretirano oziroma ne tolikšno, da bi na ohišju pekli jajce, a po približno petih minutah za krajši ali daljši čas upočasnita jedra (največ okoli 30 odstotkov), da preprečita pregrevanje. Obremenitveni test v eni uri baterijo Honorja 400 olajša za 22 odstotkov in modela 400 Pro za 24 odstotkov. Toliko, da so postavljene meje in opazne razlike. Drugače je realna poraba mnogo nižja. Ura prikaza videa preko domačega omrežja na polovično svetlem zaslonu zahteva v obeh primerih 7 odstotkov baterije. To pomeni, da bo Honor 400 brez večjih kolobocij zdržal dva dneva, preden ga bo ponovno treba priključiti na napajalnik. Za Honor 400 Pro v to nisem prepričan oziroma je odvisno od načina uporabe.

O zaslonih ne mislim predolgo razpravljati. Slika je dobra in zadosti pričakovanjem. Malce me je le zmotilo, da skakanje med 60, 90 in 120-herčnim osveževanjem ni bilo po mojih pričakovanjih. Nobene potrebe ni, da ko aplikacija Youtube predvaja video, osveževanje vztraja pri 90 hercih, čeprav bi bilo izkušnja s 60-timi ravno tako dobra.

Brez večjih sprememb v okolju

Uporabniško okolje ostaja enako tistemu, ki so ga spoznali s predstavitvijo Honorja Magic 7 Pro. To pomeni, da so v njem še vedno podvojene oziroma aplikacije, ki jih večina ne potrebuje. Izčiščenje in oblikovanje vmesnika po svojih željah zato zahteva nekaj dela. Manj kompromisov pa je tokrat na strani umetne inteligence. Na voljo so vse, ki smo jih na Honorjevih telefonih že spoznali z izjemo prevajanja klicev v realnem času, ki deluje le na modelu Honor 400 Pro.

Pretvarjanje slike v video sicer ni uporabna storitev, temveč brezplačna demonstracija (karkoli naj bi to že pomenilo). Nimamo nadzora, kako dolg je posnetek ali kako naj poteka animacija. Pogosto zato po večkrat zagnanem postopku z isto vstopno fotografijo, dobimo drugačne rezultate. Zdi se mi, da iz omejenega seznama možnih. A tega, da je zadeva zanimiva in bo imela večjo vlogo, če bomo imeli možnost z besedilnim pozivom vplivati nanjo, ravno tako ni mogoče zanikati

Fotografije bodo marsikoga presenetile

Osrčje fotografskih zmožnosti je tipalo glavne kamere, ki šteje 200 milijonov slikovnih točk in se zanesljivo obnese v različnih svetlobnih pogojih. Ker so algoritmi za obdelave očitno povsem enaki, procesor sam po sebi nima večjega vpliva na končni rezultat. Razen v primeru nočnih in fotografij z optično povečavo, saj osnovnemu modeli pač manjka tretja kamera.

Fotografije, narejene z glavno kamero, izstopajo po naravnih in nekoliko zadržanih barvah ter ustreznem dinamičnem razponu. Podrobnosti je na posnetkih dovolj, tako v svetlih kot v temnejših delih. Redko se zgodi, da bi bil kateri del prizora preosvetljen. Prav tako mi je všeč, da Honorjeva telefona ne pretiravata z ostrenjem in dovolita, da ostane nekaj mehkobe. V dnevnih posnetkih je šuma malo, v nočnih pa se količina nekoliko poveča. Kljub temu lahko trdim, da so nočni posnetki ne le dovolj dobri za uporabo, ampak ohranijo tople tone in dovolj podrobnosti, da služijo tudi širšemu namenu kot le prikazu na zaslonu telefona.

Da so fotografije identične, ne morem trditi za širokokotni kameri v nočnih razmerah. Tu procesor odigra pomembnejšo vlogo. Na nočnih fotografijah Honorja 400 je opaziti več šuma in manj natančno ostrenje, zaradi česar so prizori pogosto mehkejši in barvno manj izraziti. Čez dan so razlike bistveno manjše. Barve ostajajo realistične, tudi če ima tipalo manj slikovnih pik. Ostrina je zadovoljiva v osrednjem delu slike, vendar se proti robovom postopoma slabša.

Kamera s trikratno optično povečavo je rezervirana za model Honor 400 Pro. Uporablja opazno kakovostnejše tipalo, kar se odraža v višji kakovosti fotografij. Barve ostajajo zvesto prikazane, dinamični razpon je soliden, podrobnosti in kontrast pa zadovoljivi. Proizvajalci pogosto pretiravajo z ostrenjem robov, vendar se tukaj temu večinoma izognejo, razen pri večjih digitalnih povečavah. Nočni posnetki s to kamero so jasni, dovolj svetli, s toplejšimi barvnimi toni in minimalno količino šuma ter mehkih predelov, kar je posledica tople razsvetljave mestnih ulic.

Pri snemanju videoposnetkov bi se izognil širokokotni kameri, ki je brez optične stabilizacije. Opazno Boljše rezultate zagotavlja glavna kamera, ki zaradi zmogljivega tipala in stabilizacije nudi naravne barve, dovolj podrobnosti in zanesljivo ostrenje. Tudi kamera z optično povečavo se v vlogi »snemalnika« izkaže bolje. Kakovost nočnih videoposnetkov pa je močno odvisna od svetlobnih pogojev. V zelo temnih okoljih bodo podrobnosti skromne, medtem ko v mestnem okolju s prisotno ulično osvetlitvijo nastanejo vizualno precej privlačni posnetki.

HVALIMO:

• Kakovost izdelave in oblikovna všečnost
• Dobre zmogljivosti
• Kakovostne fotografije glavne in kamere z optično povečavo
• Celovit nabor storitev umetne inteligence
• Šestletna podpora

GRAJAMO:

• Slabša širokokotna kamera
• Cena bi lahko bila nižja
• Pretvarjanje slik v video je zgolj zabavna simulacija
• Izrazitejše gretje ohišja