Homo technologicus (Od M do O)
Marjan Kodelja 17. februarja 2018 ob 07:55

Kakšen je oziroma bo družbeni vpliv tehnologi, je zatorej še težko oceniti. Po eni strani  lahko pričakujemo pozitiven vpliv na družbo, vendar si ne moremo v celoti zatisniti oči pred grožnjo večjega nadzora nad ljudmi. To pot vam predstavljam še nekaj tehnologij, ki so spremenile svet in dopolnjujejo one v prvem in drugem članku.

 

Mehanična stikala

Mala stikala najdemo pod vsako tipko tipkovnico, pa naj gre za računalniško, kalkulatorsko, daljinec za TV, blagajno v trgovini in še kaj. Kolikokrat ste jih že pritisnili? Če ta mala stikala ne bi bila robustna in zanesljiva, bi morali tipkovnico menjati na nekaj let, ne pa da kar delujejo in delujejo oziroma zamenjamo tipkovnico le, ko smo se stare naveličali ali pa je preveč umazana in se nam je ne da očistiti.

Mikroprocesor

Ta čip je, ki je bil v osnovi mišljen za krmilne naprave, je povzročil revolucijo. Mikroprocesor je namreč omogočil garažnim strokovnjakom, da so si začeli sami izdelovati čisto spodobne računalnike, kar pred tem ni bilo mogoče. Skoraj istočasno, leta 1971, je potekal razvoj treh mikroprocesorjev, vseeno pa za prvega velja Intel 4004. Osnovna značilnost mikroprocesorja je, da v enem samem integriranem vezju (čipu) vsebuje vse funkcije centralne procesne enote (CPU) računalnika.

Miška

Leta 1967 je Douglas Engelbart iz lesa izdelal prvo miško, naprej pa jo je razvijal Xerox Parc, vse dokler Apple ni predstavil prvega komercialnega računalnika Apple Lisa, katerega del je bila tudi miška. Laserske miške, ki jih imamo danes, na katerih je veliko gumbov in kolesc, v osnovi delujejo po istem načelu: vožnja miške po površini mize se prenese na premikanje kazalca na zaslonu. Le da so neprimerno natančnejše.

Modem

Modem, katerega ime pomeni modulator in demodulator signala, je tudi naprava, ki je bila razvita za vojsko. Prvega je izdelal IBM leta 1943, vendar za uporabnike ni bil zanimiv, dokler se nista pojavila internet in modem za telefonsko omrežje. Se še spomnite klicnega dostopa v internet in tistega smešnega zvoka, ki ga je modem proizvajal, ko je »klical«?

Modulacija QAM

Kvadraturna amplitudna modulacija QAM (Quadrature Amplitude Modulation) je kombinacija amplitudne in fazne modulacije in omogoča razmeroma velike bitne hitrosti prenosa podatkov. Gre za metodo prenosa digitalnih podatkov prek analognega kanala – to je tisti hrup, ki ste ga slišali v faks napravi ali modemu za analogno telefonsko linijo. Modulacija QAM je osnova v DSL in kabelskih modemih.

Stiskanje MP3

Pred dvajsetimi leti bi le redko kateri računalniški navdušenec pomislil, da bi glasbo nalagal ali prenašal iz spleta. Razlog je bil banalno preprosto. Glasbena datoteka ene same skladbe, prenesena s CD-ja v računalniški pomnilnik, je bila velika 30 ali celo več MB. Nekaj ur prenosa prek klicnega dostopa v internet. Prvi program za stiskanje v format MP3 je bil izdan leta 1994. Omogočil je nastanek storitev prenosa glasbe iz spleta, kot je bil Napster, in malih osebnih glasbenih predvajalnikov. Se je pa zato zaradi njega močno zamajalo poslovanje glasbene industrije, ki je potrebovala veliko let, preden je dojela, da je splet prihodnost prodaje glasbe. Tega še vedno ni dojela filmska industrija.

Na dotik občutljivi zasloni

Prav čudno je, koliko časa so ti zasloni potrebovali, da so postali popolnoma običajna in skoraj povsod prisotna tehnologija. Prvi zaslon, občutljiv na dotik, je leta 1965 na papirju iznašel E. A. Johnson. Zamislil si je mrežo žic, ki bi jo postavili prek zaslona katodne cevi, računalnik pa bi na osnovi električnih signalov izračunal, kje je prišlo do dotika. Veliko časa je bilo potrebno, da so se pojavili prvi komercialni zasloni, in še nekaj let več, da se je pojavila tehnologija občutljivosti na več dotikov hkrati. Razvoj pa gre naprej. Naslednje generacije naj bi omogočile povratni odziv. Zaslon bi skozi prst uporabnika spustil električni signal, kadar koli bi se ga ta dotaknil, in tako simuliral podoben občutek, kot ga imamo, ko fizično pritisnemo tipko na tipkovnici.

Nadzorne kamere (CCTV)

Vsako večje mesto je natrpano z nadzornimi kamerami – zasebnimi in javnimi, torej se vsi vsaj malo počutimo, kot bi bili zaprti v hiši »velikega brata«. Zmogljivost kamer dodatno povečajo računalniki s sistemi različnih prepoznav, kar omogoča veliko dodatnih storitev. Varovanje premoženja malih podjetji, sledenje nevarnih posameznikov in nadzora prometa. Tako lahko vidimo, kje na cesti so zastoji in se jim uspešno izognemo. Nadzorne kamere so »nad« nami že dlje časa, zato smo se nanje navadili in jih sploh ne opazimo več, ko stopimo v njihovo vidno polje. Morda žal, ker gre vseeno za nadzor nad nami. Nekatere države celo razmišljajo o povezavi javnih in zasebnih kamer v celovit državni nadzorni sistem, močno podprt z računalniškim sistemom.

Namizno založništvo

Čeprav se tiskanim medijem danes ne godi najbolje, so programi za namizno založništvo poenostavili tiskanje časopisov ali revij, saj so zamenjali časovno potratne procese dela v tej industriji. Prvi program namiznega založništva, PageMaker, je leta 1985 izdalo podjetje Adobe, odlikujeta pa ga sistem »WYSIWYG«  (kar vidiš na zaslonu, to boš tudi dobil) ter možnost kombiniranja besedil in slik.

Netbooki

Kratek čas so bili mali in poceni ultraprenosniki oziroma netbooki komercialni hit , vse dokler niso prišle tablice. Dokazali so, da večina uporabnik spletne vsebine konzumira in jih ne ustvarja, zato ne potrebujejo zmogljivih in dragih prenosnikov. So se pa ti ravno zaradi netbookov vsaj malce pocenili. Lahko bi celo dejali, da so tablični računalniki naslednja stopnja v razvoju netbookov.

Neželena pošta (spam)

Spamerji (p)ostajajo najbolj osovraženi paraziti interneta, saj nas zasipajo z elektronskimi sporočili, ki jih nismo želeli. So primer, kako je mogoče internet uporabiti v negativne namene, vendar so sprožili tudi nastanek podjetji, ki prodajajo programe za boj proti spamu. V »najboljših letih« naj bi bilo 95 odstotkov vse poslane pošte neželene.

Nokia 9000 Communicator

De facto prvi pametni mobilni telefon iz leta 1990, ki dokazuje, da iPhone ni začetnik te kategorije telefonov. Nokia 9000 je bil prvi telefon, ki je vseboval faks, elektronsko pošto in možnosti osebnega organizatorja. Bil je velik, težak in neroden za uporabo, zato so direktorji poleg njega za telefoniranje uporabljali še klasični mobilni telefon. Tiste čase je bil tudi prenos podatkov prek mobilnega omrežja zelo počasen. Žal zanjo pa Nokia ni dojela potenciala pametnih telefonov, namenili so ga le poslovnežem, zato danes v tej kategoriji ne pomeni skoraj nič več.

Omrežja P2P

Omrežja P2P imajo po krivici slab sloves, saj načela P2P niso razvili za nelegalni prenos podatkov, temveč za enostaven način distribucije večje količine podatkov prek omejene omrežne povezave. Načelo delovanja je jasno: podatke oddaja več sejalcev, sprejema jih hkrati več odjemalcev. Veliko preprosteje, kot če bi vsi odjemalci hkrati sprejemali podatke iz enega centraliziranega strežnika. Po načelu P2P deluje tudi storitev Skype.

Optično prepoznavanje znakov (OCR)

Človek preprosto bere, kar vidi, za računalnik pa je to zelo težko. Programi za optično prepoznavanje znakov, dejansko iz slike izluščijo znake in jih pretvorijo v besedilo, kot da bi to prepisovali v urejevalnik besedil. Zaradi te tehnologije lahko literaturo, ki smo jo ustvarili v tisočletjih, pretvorimo v digitalno obliko in jo shranimo za prihodnje rodove.

Osebni računalnik

Avgusta leta 1981 je IBM predstavil računalnik IBM 5150, ki danes velja za prvi tako imenovani osebni računalnik. Omogočil je hiter vzpon podjetja Intel, ki je izdelovalo procesorje, in Microsofta ter še bolj njegovih operacijskih sistemov. Zelo hitro je sledil zaton domačih računalnikov in tudi Apple je zaradi osebnih računalnikov skoraj propadel. Za današnje razmere računalnik ni bil ravno »močna« zverina. Procesor Intel 8080 pri taktu 4,77 MHz in 16 KB pomnilnika, ki je bil na voljo za programe. A takrat je bilo to veliko. Predvsem pa je IBM oblikoval smer razvoja osebnih računalnikov, ki je trajala do danes, ko počasi stopamo v ero po PC-ju.

Oznake RFID

Oznaka RFID, ki je v bistvu čip z oddajnikom, omogoča, da računalnik prek radijskega signala identificira objekt v bližini, ki je z njim opremljen. Je neke vrste radijska »črtna koda«, ki obeta veliko v trgovinski dejavnosti in v logistiki. Pa še kje drugje, vendar hkrati sproža dileme glede varovanja zasebnosti.

Zbirke podatkov

Človeštvo hrani podatke od nastanka prve civilizacije, saj so tudi ti ljudje hoteli hraniti doseženo znanje. Stara besedila, zapisana na kamnu, ali papirusi so zbirke podatkov, saj nam pripoveduje − bodisi kako se ljudje živeli, kaj so jedli, ali pa le, kaj je človek, katerega zapis se je po naključju ohranil, imel. Podatkovne zbirke so danes v digitalni obliki, shranjene v računalniku ali strežnikih. So različnih oblik in z različnimi podatki, od zbirke podatkov zaposlenih do zbirke podatkov gradnikov spletne strani. Dejansko so povsod in se njihovega obstoja niti ne zavedamo, a če bi v trenutku izginile vse, bi bili kmalu spet v kameni dobi.

Prenosnik

IBM se rad hvali, da je bil PC 5155 prvi prenosni računalnik na svetu, kar sicer drži, vendar v tem primeru ni šlo za prenosnik, temveč za klasično oblikovan računalnik, ki ga je močan človek lahko prenašal. Prvi prenosnik po današnjem pojmovanju (preklopna oblika) pa je leta 1982 predstavilo podjetje Grid (Compass 1101). Tehtal je 4,5 kg in ni imel baterij. Imel pa je enega prvih ploskih zaslonov velikosti 6 palcev in ločljivosti 320 x 240 pik , Intelov procesor 8086 pri taktu 8 MHz, 340 KB pomnilnika in lasten operacijski sistem. Stal je več kot 8000 dolarjev, zato jih je največ kupila ameriška država – nekaj prvih let so bili del opreme astronavtov v ameriškem vesoljskem taksiju. Podjetje Grid pa si ni izmislilo oblike prenosnika, vzeli so koncept Dynabook, ki ga je leta 1960 naredil Xerox Parc.

Odprta koda

Naj jo imate radi ali ne, je prinesla spremembo načina nastajanja programske opreme. Pred tem so programerji v velikih podjetjih programirali po navodilih svojih šefov, na koncu pa izdelali program, za katerega so mislili, da v celoti zadosti potrebam kupcev. Prosta koda pa pomeni, da na programu dela veliko programerjev po celem svetu, vsak lahko vzame kodo drugih, jo predela ali dopolni po svojih načrtih, vse dokler lahko tudi njegovo kodo pod enakimi pogoji uporabljajo vsi. Danes pa se načelo odprtosti in prostega dostopa seli tudi na druga področja, ki nimajo povezave z računalništvom.

Se nadaljuje …

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja