Hiteti z nakupom Galaxyja Fold ali Huaweija Mate X se (verjetno) ne splača
Marjan Kodelja 1. marca 2019 ob 06:16

Bi kupili izdelek za dva jurja, ki ga mediji označujejo z otroškimi imeni, prepogljivko ali upogljivko, primernejšimi za osladno imenovanje igrač? Najbrž ne. Naprave s prepogljivimi zasloni pa so me spomnile na nekaj drugega. Izdelovalci tehnoloških naprav te prehitro pošiljajo na trg. Nekatere zato niso dovršene, kot bi morale biti, in so uporabne šele v drugi ali celo tretji generaciji, po nekaj nadgradnjah firmvera in (ali) izboljšav hardvera. Oziroma ko jim najdejo namen, ki ga kupci sprejmemo.

Leta 1962 je sociolog Everett M. Rogers objavil teorijo »difuzije inovacij«, v katero je vpeljal pojem zgodnjega posvojitelja (early adapter) kot osebe, ki takoj poseže po novosti, ko je ta na voljo. Bodisi gre za tehnološke naprave, modo, politično prepričanje ali katero drugo področje človekovega udejstvovanja. Kot tak izdelovalcu ni pomemben le kot kupec, ki je pripravljen za novost odšteti nekoliko več denarja, temveč tudi kot vir podatkov za njen razvoj.

Rogers je pisal o dvostranskem sodelovanju. Prvi kupci imajo po njegovem dostop do novih tehnologij ali naprav, so izpostavljeni problemom in neprijetnostim med uporabo, zato pa naj bi napravo dobili po ugodnejši ceni ali imeli boljši dostop do izdelovalčeve tehnične pomoči. Izdelovalec bi na drugi strani od njih pridobil prvi zaslužek ter dragocene podatke za razvoj naprave oziroma tehnologije in nastop na trgu. Danes bi tem ljudem prej dejali »beta« preizkuševalci kot zgodnji posvojitelji. Kajti kot takšne izdelovalci vidijo ljudi, ki so takoj pripravljeni postaviti se v vrsto, ko je nova naprava na voljo, in plačati ceno, ki jo izdelovalec postavi. Neke vrste davek za zgodnji nakup. Za to pa ne dobijo dodatnih ugodnosti, le možnost hvaliti se z novo napravo toliko časa, dokler je nimajo tudi drugi. Za zgodnje posvojitelje označujejo tako kupce, ki hitro kupijo najnovejši model naprave, naslednika leto starega modela, kot tudi kupce, ki kupijo popolno novost na trgu. Napravo, ki je do takrat še bilo.

Posledica nasičenosti trga mobilnih naprav so poskusi izdelovalcev, da z vgradnjo elementov ali funkcij, ki jih drugi nimajo, prepričajo kupce. Vprašanje je, ali ideja zaživi, lahko je popolna brca v temo. V tej luči vidim pojavo telefonov s prepogljivimi zasloni. Bolj kot trenutna prodajna uspešnost izdelovalce zanima ugled oziroma oznaka, da peljejo tehnologijo naprej. Ugleda pa se ne da namazati na kruh in od njega živeti. Mar ne?! Dokazano ničkolikokrat v zgodovini. Od izumov strokovnjakov laboratorija Xerox sta pred štiridesetimi leti največ imela Gates in Jobs oziroma njuni podjetji Microsoft in Apple. To je aksiom kasneje dokazalo še enkrat. Na dotik občutljiv zaslon, velik zaslon, telefon brez tipk, aplikacije za telefone smo v takšni ali drugačni obliki poznali že pred letom 2007 in predstavitvijo prvega iPhona. Apple ni samo počakal, da so tehnologije in ideje dozorele, združil jih je v izdelke z repom in glavo.

Bo podobno tudi s prepogljivimi zasloni? Morda, nisem jasnovidec. Prepričan pa sem, da »tehnologija« še ni tam, kjer bi morala biti oziroma je še vedno odprtih preveč vprašanj. Kako kakovostno je narejen tečaj in po koliko odpiranju in zapiranju naprave bo zaslon počil? Enkrat zagotovo bo, narava je neizprosna. Ni izdelka, ki bi bil odporen proti utrujenosti materiala. Potem je tu vprašanje, kateri pristop je boljši. Samsungovo zapiranje zaslona na noter pri Galaxyju Fold ali Huaweijev po zunanjosti naprave Huawei Mate X. Ta mi je sicer na oko lepši, a kaj to pomeni za odpornost proti praskam in kaj se bo zgodilo, ko bo naprava padla na tla? Tudi temu se namreč ne moremo izogniti in zato imamo telefone v ovitkih. Ampak to je postranskega pomena, če ni odgovorov na glavno vprašanje. Katere so naloge, ki jih ne moremo narediti na zaslonu običajnega telefona in ki zahtevajo veliko večjega ter prepogljive rešitve? Ne mi reči, da bom lažje bral revije v elektronski obliki, brskal po spletu in gledal filme, kajti zato nisem pripravljen plačati niti pol kolikor hočejo. Tako kot pred leti nismo kupovali 11-palčnih Sonyjevih televizorjev XEL-1 (na naslovni fotografiji) po pet tisoč evrov, pa čeprav so imeli prave OLED -zaslone in hudo kakovostno sliko.

Zaradi tega se vedno splača počakati vsaj pol leta, da se vidijo prave prednosti ali slabosti novosti in da padejo cene, ko princip ponudbe in povpraševanja opravi svoje. Ni pravilo, ki bi vedno veljalo, je pa velika verjetnost, da bo. Izdelek je vedno najdražji na začetku prodajnega cikla, nato pa cene počasi padajo oziroma se prilagajajo stanju na trgu. Tako je bilo in je še vedno z zasloni OLED, hibridnimi prenosniki in tako bo tudi s »prepogljivkoti«.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja