HIT (ali FLOP) LETA: Filmska industrija končno skoraj enakopravno obravnava kino in domači kavč

Matjaž Ropret • 23. decembra 2021 ob 06:39

Koronsko obdobje in njegove omenitve ter zaprtja so prinesle drastične spremembe v filmsko industrijo. Vprašanje je zgolj, kako trdno se bodo po koncu te neprijetne ere obdržale. Kajti določene silnice že vlečejo nazaj proti staremu, gledalcem manj prijaznemu modelu.

Zaprte ali na polovično zasedenost omejene kinodvorane so najprej zamaknile mnoge premiere predvidenih uspešnic za več mesecev, tudi dobro leto, kot se je zgodilo z bondiado Ni čas za smrt. Proti koncu lanskega leta in še posebej letos pa so studii in distributerji vendarle ugotovili, da bo treba spremeniti strategijo in kino uporabljati le kot enega kot »kanalov«. Če bo v tistem obdobju, ko film začne svojo pot pred gledalci, lahko deloval in privabljal občinstvo, super, sicer pa so tu storitve pretočnega videa ter digitalni nakupi in izposoje (iTunes, Filmi Play, …). Že od lanskega božiča s Čudežno žensko 1984 se določene premiere zgodijo istočasno v dvoranah in na spletu, seveda z več naslovi v ZDA in večjih trgih, še posebej na storitvah Disney+ in HBO Max. Z naročnino ali posebnim plačilom je denimo doma mogoče gledati Respect (biografsko dramo o pevki Arethi Franklin), vestern The Power of the Dog, Hitre in drzne 9, Smrtonosni spopad (Mortal Kombat), Space Jam 2, Tačke na patrulji v filmu in druge, ki so vsi letošnji naslovi, nekateri celo iz druge polovice leta. So pa tudi taki, kjer ima kino še naprej prednost (Dune, že omenjeni Bond). Vendar je je njegovo »okno« zdaj bistveno krajše in filmi so preskočili nekaj naslednjih.

Prej je namreč dolga leta veljal bolj ali manj enak vrstni red, zgolj z določenimi spremembami, ko so prihajale in se uveljavljale nove platforme. Kino je imel vsaj tri mesece ekskluzivnega obdobja, ko filma ni bilo mogoče pogledati nikjer drugje (pa pustimo ob strani saj veste katere vire). Nato so bili na vrsti ploščki, najprej čez pol leta ali slabo leto plačljivi televizijski programi (denimo HBO), približno takrat tudi digitalne trgovine, še kasneje pa komercialni in javni TV-programi in storitve pretočnega videa. Letos se je to spremenilo. Kino ima le še nekaj tednov ekskluzive, če sploh, pretočne in digitalne platforme pa so preskočile na vsaj drugo mesto ali celo na delitev prvega.

Bloombergov poznavalec filmske industrije, pretočnega videa in glasbe in povezanih panog Lucas Shaw je kot gost v podkastu Recode Media z voditeljem Petrom Kafko potrdil, da je zadnje leto in pol pri največjih filmskih in medijskih konglomeratih pospešilo sprejemanje pretočnega videa kot enakovredne distribucijske platforme. Po njegovih besedah so še pred dvanajstimi, zagotovo pa pred osemnajstimi meseci vsi veliki hollywoodski studii nameravali izdati bolj ali manj vse svoje odmevne naslove ekskluzivno v kinematografih in jih držati proč od spletnih (pretočnih) storitev najmanj mesece, lahko pa tudi leta. »Zdaj živimo v svetu, v katerem so vse te korporacije izdale najmanj en pomemben film zgolj v pretočni obliki in/ali istočasno na spletu in v kino dvoranah. To se bo zanesljivo nadaljevalo in število novih filmov, ki si jih bo mogoče ogledati doma, bo nedvomno večje kot pred pandemijo.« Obenem pa Shaw opozarja, da za določene zagotovljene uspešnice (kot so filmi iz franšiz Marvel, Spiderman, Hitri in drzni, bondiade in še nekateri) studii še naprej upajo na kinematografski štart, ki prinese največ denarja. Kadar so dvorane lahko polne in tudi so polne.

Nekateri studii, denimo WarnerMedia (Warner Bros), so že napovedali, da v prihodnjem letu prehajajo na mešani model, pri katerem bodo določeni naslovi istočasno startali v kinometografih in v pretočni obliki, drugi, bolj pomembni, pa bodo dobili 45 dni »miru« v kino dvoranah. Še vedno je mesec in pol po premieri dokaj v redu za ogled doma, film je še dovolj svež, ne že skoraj pozabljen čez leto ali dve. Hkrati se pojavljajo tudi težnje, da bi zadevo znova raztegnili nazaj na tri mesece. Vseeno pa je skoraj nemogoče, da ne bi bile HBO Max, Netflix, SkyShowtime in ostale tovrstne storitve na vrsti takoj zatem.

Lucas Shaw napoveduje, da bo kino vedno predstavljal določeno doživetje, ki ga domače okolje ne ponuja, a se bo verjetno število filmov, ki si jih ogledamo tam, zmanjšalo. Če smo šli prej povprečno štirikrat na leto v kino, bomo morda po novem le še dvakrat ali trikrat. Že zato, ker bo za ogled doma več izbire, pa tudi opremljenost dnevnih sob je zdaj taka, da pogosto sploh ni slabo ostati doma. Vsekakor sem tudi sam prepričan, da bomo kombinirali obe izkušnji, in tudi v obeh uživali. Včasih se res hočemo odpraviti v dvorano, lahko majhno in bolj intimno, lahko večjo z bolj sodobno in pompozno opremo, odvisno od vrste filma. Drugič se prileže in je bolj priročno biti doma. Široka in kakovostna izbira na pretočnih platformah takrat še kako prav pride.

Zato sem malo začuden, kako vzvišeno se nad ta distribucijski kanal še vedno postavljajo režiserji. Najnovejši primer je Vinci Vogue Anžlovar v intervjuju za MMC RTV Slovenija, ki domači ogled filma primerja z mašo po video prenosu, a mora že v naslednji povedi priznati, da tudi ta oblika obstaja (in vemo, da je bila v času zaprtega javnega življenja močno razširjena in tudi dobro sprejeta). Tak odnos je za moj okus rahlo preživet in patetičen. Beremo že zdavnaj ne več zgolj na papirju in gledamo na vsakovrstnih zaslonih, od majhnih do velikih, tudi platno nas kdaj zamika, a kadar nas ne, s tem ne omalovažujemo filma. Zagotovo ne namerno in če ni prikazan čisto tako, »kot si je zamislil režiser,« pač – bogpomagaj. Končna reprezentacija nekega avtorskega dela je pogosto drugačna od izvirne vizije snovalca in ga vsak gleda s svojimi očmi. Veliko pomembnejša je možnost, da si zadevo lahko ogledam, kadar in kjer si želim.

Kar me nekoliko skrbi, pa je inflacija pretočnih storitev, njihova dostopnost v Sloveniji – še vedno čakamo na Disney+, nekatere napovedane kasnijo – in tudi stopnja lokalizacije (podnapisi in sinhronizacija). Kdor bo želel gledati najbolj vroče najnovejše filme (in serije), bo za to vsak mesec odštel kar lepo vsoto, ali pa bo neprestano kolobaril med različnimi naročninami. Verjetno bomo nekoč v prihodnosti pri operaterjih namesto shem s televizijskimi programi poleg dostopa do interneta v paketu plačevali sheme s pretočnimi storitvami, a nismo še tam. Vseeno pa je hitrejša dostopnost novih naslovov tudi z domačega kavča hit leta in eden (redkih) pozitivnih doprinosov dveh let, ki bi jih sicer najraje vsi izbrisali iz zgodovine. Toda, če gredo Hollywood in njegovi novodobni konkurenti po koncu nenormalnosti nazaj v staro miselnost in vzorce, si zaslužijo »nagrado« za flop leta.

Naslovna fotografija: DepositPhotos