Hisense U8GQ: Televizor, ki bo s ceno in sliko navdušil marsikoga
Matjaž Ropret 14. aprila 2022 ob 06:08

Po branju tehničnih podatkov televizorja Hisense U8GQ bi lahko prišli do zaključka, da ima bolj ali manj vse, kar si v vsaki dnevni sobi želimo. Če pogledamo še ceno, sploh za izvedbo v velikosti 165 cm (65 palcev diagonale), se zdi še toliko bolj sanjski. V razmerju med ceno in kvaliteto morda celo je.  

Hisense ta televizor označuje kot ULED, kakšen drug proizvajalec bi morda uporabil QLED, a ne glede na variacije črk, da bi oznaka izpadla čim bolj podobna okrajšavi OLED, gre za zaslon LCD s kvantnimi pikami. Slednje pripomorejo k bolj živim barvam, LCD pa je osvetljen od zadaj in tako lahko slikovni procesor izklaplja posamezna območja diod, je pa teh bistveno manj kot denimo pri zaslonih vrste mini LED, kajti diode so klasične velikosti. Zato tudi dostopna cena, kajti s tehnologijo mini LED televizor v 65-palčni velikosti ne bi stal dobrega (ali v kakšni akciji celo okroglega) tisočaka, ampak najmanj pol več, medtem ko bi bil OLED verjetno dvakrat dražji.

Nižja cena, tudi v primerjavi s konkurenco s podobnimi tehnikalijami, se mora še kje poznati. Najbolj očitno mesto je ohišje. Televizor je nekoliko debelejši od marsikaterega konkurenta, a hkrati lažji, kar kaže na manj kakovostne materiale. Zgoraj je na osrednjem delu nekakšna odebelitev, kot bi bili tam zvočniki, morda izskočna kamera ali kaj drugega, a nisem ugotovil, čemu to služi. Na srečo televizor ves čas stoji ali visi pri miru in kakovost plastike nima bistvenega vpliva na uporabniško izkušnjo. Pomembnejša je razporeditev priključkov, od katerih jih je glavnina stranskih (proti levemu robu), nekateri pa so malo bolj spodaj in obrnjeni naravnost proti steni, ne navzdol, kot je običajno. Reža za dekodirno kartico (Conax) je izdelana slabo in je treba modul na silo tiščati vanjo, da televizor prepozna kartico. Kovinsko stojalo v obliki črke V (gledano s sprednje strani) je zelo široko, ker pa ima seveda tudi zadaj izrastek, da se TV ne prekucne, zavzame tudi kar nekaj globine. Zato televizor ni najbolj prijazen do postavljanja zvočne letve predenj, je pa vsaj ekran zadosti dvignjen in tako letev ne bi prekrivala spodnjega dela slike.

Gledalca pričaka okolje operacijskega sistema Vidaa 5.0, ki temelji na dokaj velikih ikonah/ploščicah posameznih aplikacij in pod njimi vsebinskih priporočil iz storitev pretočnega videa. Povsem zgoraj, na vrhu fotografije, ki po nepotrebnem zavzame pol zaslona, so še majhne ikone za iskanje, vstop v nastavitve ali upravljanje uporabniškega računa (če ga ustvarimo oz. se vanj vpišemo). Vsekakor bi bila lahko že privzeto kje možnost hitrega izbiranja posameznih fizičnih virov slike, torej iz priključkov HDMI in antenskega vhoda, ne zgolj aplikacij. Situacija s slednjimi je povprečna. Velikega nabora v tržnici ni, vseeno pa je na voljo solidna bera najbolj nujnih. Od operaterskih sta to EON in T-2 TV, potem so tu Youtube, Netflix, Voyo, Amazon Prime Video, NBA in še nekatere, toda manjkata najmanj HBO Max in Apple TV+, vprašanje je tudi, kako bo z Disney+. Prav tako ni podprto predvajanje vsebin z mobilnih (in drugih) naprav niti prek Googlovega protokola Chromecast niti prek Applovega AirPlay.

TV upravljamo z dolgim daljincem s preveč, a tudi premalo tipkami. Preveč jih je za hiter skok v pretočne storitve in še kakšno nepomembno zadevo, manjkajo pa nekatere nujne, npr. za preklop na televizijski signal. Narejen je daljinec sicer dobro, tudi tipke so kakovostne, žal pa niso osvetljene. Na voljo je še glasovno upravljanje, ki deluje solidno, a domnevam, da bo manj v uporabi kot tisto, ki ga ponujajo operaterski sprejemniki (npr. Neo).  

Že osnovni zaslon, še posebej pri privzetih nastavitvah slike, da vtis, kakšen televizor želi biti Hisense U8GQ. Barvit, svetel in všečen. Barve so res žive, a se da njihovo intenzivnost z izbiro ustreznega načina prikaza toliko znižati, da postane slika res prijazna. Še vedno so lahko predvsem zeleni odtenki, kot je običajno pri zaslonih s kvantnimi pikami, nekoliko pretirani, vendar ni moteče. Rdeča denimo ne »seka« ven kot tudi marsikdaj lahko opazimo kje drugje. Svetilnosti, ki gre uradno do tisoč kandel na m2 (pri sliki HDR in na omejeni površini), je za spremljanje običajni televizijskih programov ali drugih vsebin s standardnim dinamičnim razponom (SDR) dovolj, tudi podnevi (denimo ob športnih prenosih) v zmerno svetlem prostoru. Ob res hudi protisvetlobi bi morda nastala težava, a potem je televizor že v osnovi postavljen napačno, pa tudi prehudo zviševanje svetilnosti pri sliki SDR precej pokvari prikaz, ker se izgubijo kontrasti, barve in še kaj. Z ostrino na minimalni vrednosti, izklopljenim zmanjševanjem šuma ter še kakšnim podobnim »izboljševanjem«, nizkim dinamičnim kontrastom in »filmskim« gladkim gibanjem je prikaz presenetljivo nevtralen in lahko gledljiv. Ne bi ga opisal za vrhunskega, predvsem črnine, kontrasti in hitri prehodi pričakovano niso na tem nivoju, a ga glede na ceno niti ne moremo pričakovati. Večinoma pa pri sliki, kakršno bo verjetno prikazoval večino časa, televizor najmanj upraviči tistega tisočaka in nekaj ali dobrih 800 evrov za diagonalo 139 cm.

  • Izgled in priključki
  • Kakovost zaslona in slike
  • Kakovost zvoka
  • Programska oprema in dodatne funkcionalnosti
  • Cena
3.7

Naj kupim?

Hisense U8GQ je zanimiv predvsem v večji izvedbi z diagonalo 165 cm (65 palcev), še posebej če cena (1100) evrov znižana za stotaka ali malo več, kot je občasno. Za tak denar je res težko dobiti kaj boljšega ali celo primerljivega. Po drugi strani pa 850 evrov za 55-palčni model (139 cm) ni tako ugodno, da se ne bi splačalo pogledovati po katerem od vstopnih ali srednjih OLED-ov.

Osebno me je sicer bolj zanimala slika pri razločljivosti 4K in v načinih HDR. Glede slednjih je situacija dobra, saj televizor podpira tako HDR10 kot naprednejši HDR10+, pa tudi najbolj uporabljan dinamični format Dolby Vision, celo z dodatkom IQ. Kot običajno so pri takem viru barve bolj naravne, slika jasna, kontrastna in atraktivna, zviševanje svetilnosti pa ne vpliva na črnine, saj slikovni procesor zaradi metapodatkov zna vzdrževati maksimalno razmerje med svetlimi in temnimi predeli zaslona. Vse do zadnje, najvišje nastavitve svetilnosti za način HDR. Pri predzadnji so kontrasti še odlični, toda v kakšni seriji ali filmu v temačnem okolju je lahko vse skupaj za odtenek pretemno. Vedno, ko sem zaradi tega prestavil na najvišjo vrednost, pa televizor ni več zmogel dovolj zatemniti tistih območij, ki bi to zahtevala, in je bila celotna slika malce preveč posvetljena. Tako se je bilo najbolje zadovoljiti s predzadnjo stopnjo. Še vedno slika za uživanje v vsebinah, a čisto malo zmanjka do tega, da niti ne bi pogrešal OLED-a. Najljubši mi je bil sicer način Dolby Vision Po želji, medtem ko bo Način za režiserja verjetno pravi zgolj za puriste, ki se namrdnejo ob vsaki omembi všečne slike.

Priključke HDMI proizvajalec oglašuje kot vrste 2.1, vendar so zdaj standardi tako razrahljani, da je treba biti precej bolj natančen. Eden od priključkov podpira zvočni standard eARC, obljubljajo tudi spremenljivo osveževanje (VRR) ob priklopu igralne konzole ali osebnega računalnika, vendar moji igričarski poskusi niso dalo najboljših rezultatov. Najbolje se je obneslo izrisovanje pri konstantnih 60 sličicah na sekundo, pa tudi čez to vrednost nisem prišel, niti pri polni visoki razločljivosti. Prav tako televizor ne ponuja kakšne pasice s hitrimi igričarskimi nastavitvami, kot zdaj postaja moderno. Očitno bo za kaj takega treba počakati na letošnje modele, U8GQ je namreč še letnik 2021.

Zvok je običajno šibka točka televizorjev, a ga tokrat lahko kar pohvalim. Nepričakovano kakovosten je. Nikakor ni prazen ali kovinski, kot je pogosto, temveč dokaj poln in čist, celo prostorski učinek se dokaj spodobno trudi zagotoviti s podporo standardu Dolby Atmos. Še vedno bi zaradi basov in globine dodal zvočno letev in globokotonski zvočnik, toda za prvo silo bo več kot zgolj v redu.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO:
  • Živahna, a hkrati lahko dovolj nevtralna slika
  • Obširna podpora za formate HDR
  • Presenetljivo soliden zvok
  • Platforma Vidaa prinaša večino pomembnih aplikacij
  • Ugodna cena za izvedbo s 165 cm diagonale
GRAJAMO:  
  • Nekatere aplikacije vendarle manjkajo
  • Uporabniški vmesnik in daljinec nista povsem domišljena
  • Ob najvišji svetilnosti v načinih HDR televizor ne zmore zagotavljati pravih črnin
  • Podpora za igre in HDMI 2.1 ni povsem celovita
  • Ni podpore za protokola Airplay in Chromecast
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.