Govoril je tudi o uničenju sveta
Marjan Kodelja 15. marca 2018 ob 09:04

Stephen Hawking velja za najboljšega teoretičnega fizika našega časa, kljub hudi bolezni pa se je tudi velikokrat pojavljal v javnosti in nastopal v televizijskih serijah. Znal je tudi običajnim ljudem razložiti stvari, ki jih razumejo samo najpametnejše glave in čeprav gotovo to ni niti približno pomemben del njegovega prispevka zakladnici človeškega znanja, je občasno ljudi prestrašil s koncem sveta.

Lani je na primer omenil, da bi se lahko Zemlja zaradi globalnega segrevanja v naslednjih šeststotih letih spremenila v ognjeno kroglo podobno Veneri ter da bo človeštvo uničil njegov veliki izum, umetna inteligenca. Kakšni pa so še drugi, nekateri bolj, drugi pa manj verjetni konci sveta, ki so plod domišljije nekaterih? Hawking se z večino njih gotovo ni strinjal!

POPOLNA NAPAKA OBSTOJA

Nič nam ni treba storiti, le počakajmo, da se čisto naključno vseh 200.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000 atomov v planetu »odloči« za nenadno, simultano in spontano prenehanje obstoja. Verjetnost, da se to dejansko dogodi, je tako majhna, da ni omembe vredna.

PLANET POGOLTNE ČRNA MATERIJA.

Potrebovali bi popoln nadzor nad pospeševalnikom težkih delcev – ionov, s pomočjo katerega bi ustvarili in vzdrževali stabilno »nenavadno materijo« (strangelet) – eni pravijo, da gre za črno materijo, ki sestavlja večino vesolja. Naj bo stabilna dovolj dolgo časa, da absorbira ves planet in ga pretvori v maso kvarkov. Vzdrževati stabilnost materije je izredno težko (verjetnost le nekoliko višja od ničle), še posebej ko ta absorbira naprave, ki ji vzdržujejo stabilnost. A kakšna kreativna rešitev je vseeno morda mogoča.

MIKROSKOPSKA ČRNA LUKNJA

Preden se lotite te naloge, morate poznati nekaj osnov. Črna luknja ni večna, saj izpareva skozi tako imenovano Hawkingovo radiacijo. Pri običajnih črnih luknjah ta proces traja »ogromno« časa, pri mikroskopsko majhnih pa se lahko zgodi skoraj v trenutku. Kako hitro izpari, je odvisno od njene mase, za naš namen torej potrebujete luknjo z maso enaki masi Mount Everesta. Težko je tudi ustvariti črno luknjo, saj naj bi za to potrebovali zadostno količino težkega materiala, sestavljenega pretežno iz nevtronov (material, iz katerega so nevtronske zvezde). Mikroskopsko črno luknjo je treba položiti na površino planeta in počakati, da opravi svoje delo. Ker je izredno težka, bo »potonila« proti jedru planeta in na poti »posesala« vse okoli nje, na kar bo na drugi strani planeta prišla na plan in spet potonila ….in tako naprej, dokler ne bo dovolj težka, da bo ostala v jedru in čez čas posesala ves planet.

REAKCIJA SNOVI IN ANTISNOVI

Za eksplozijo dovolj velikih razsežnosti potrebujete 2.500.000.000.000 ton antisnovi. To sestavljajo elementi, nasprotni obstoječim. Elektron je negativen, antielektron pozitiven, proton je pozitiven, antiproton negativen in tako naprej. Antisnov lahko izdelajo v laboratorijih, za kar potrebujejo velike pospeševalnike delcev in način hranjenja (magnetno polje). Da bi razstrelili Zemljo, potrebujete energijo, enakovredno oni, ki jo Sonce odda v enem tednu. Izračunamo jo po formuli E=(3/5) G*M (masa)2/R (polmer planeta). V primeru Zemlje to znese 224.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000 joulov. Od tu približna ocena potrebne količine antisnovi. Ko antisnov imate, je vse ostalo enostavno. Antisnov je treba le še vreči v snov, saj se ena z drugo izničita. Če že ne bomo izdelali planetarne bombe, pa si ne upamo staviti, da bo kakšna bogatejša vojska kmalu imela takšno bombo v svojem arzenalu.

DETONACIJA NIČELNE ENERGIJE

Pravijo, da vakuum ali prazen prostor ni ravno popolnoma prazen. Teorija pravi, da se v njem neprestano pojavljajo delci in njegovi antidelci ter se med seboj v hipu izničijo. Ta ista teorija celo pravi, da je v prostornini žarnice dovolj »ničelne« energije, da bi lahko zavreli svetovne oceane, če bi jo le znali izkoriščati. Kaj storiti? Izdelati je treba  dovolj veliko elektrarno, ki bi znala izkoriščati to energijo, nato pa povzročiti, da proces ne bi bil več nadzorovan. Sprostilo bi se dovolj energije za uničenje planeta, morda celo celotnega Osončja.

NORMALNA ČRNA LUKNJA

Dokaj preprosto. Potrebujete črno luknjo katerekoli velikosti in dovolj močan motor, da jo »privlečete« v bližino planeta oziroma, kar bi bilo verjetno lažje, tega v bližino luknje. Oboje bi zahtevalo nekaj, oziroma raje recimo veliko časa, zato bi bilo še bolje, kot bi obe telesi sočasno pospešili eno proti drugemu. Nam najbližja črna luknja je oddaljena 1600 svetlobnih let.

PIKOLOVSKO IN SISTEMATIČNO UNIČENJE

Potrebujete elektromagnetni pospeševalnik z močjo 2*1032 J. Gre za napravo oziroma metodo, ki bi tovor pospešila do hitrosti, potrebne da bi ta prišel v   krožnico planeta – velik elektromagnetni top. V osnovi bi izkopali velike dele planeta in jih izstrelili v   krožnico, vseh 6*1021 ton. Naš top bi moral biti tako močan zato, da bi dele pospešil na hitrost 11 kilometrov na sekundo, kar zadošča, da bi se ti odlepili od privleka Zemlje in poleteli v Sonce. Ideja, da bi delce počasi vozili z raketami je tudi sicer možna, a sami si izračunajte, koliko bi tak proces trajal. Že z uporabo omenjenega močnega topa in pod predpostavko, da bi vsako sekundo izstrelili milijardo ton snovi, bi ves proces razstavljanja planeta trajal 189.000.000 let.

DROBLJENJE S TOPIM PREDMETOM

Dokaj enostavno. Potrebujete težko »skalo«, s katero bi zamahnili po planetu. Bi bil Mars ravno pravšnji? Vsako zadevo je moč uničiti, če jo le udarite dovolj močno. Trk bi moral biti dovolj močan, da bi delce razmetal po vesolju, tako da se ne bi mogli čez čas spet združiti v planet. Kako velik bi moral biti tak objekt? Če predpostavimo, da bi se gibal s hitrostjo 11 kilometrov na sekundo in pri trku del njegove energije ne bi šel v nič (toplota, žarčenje …), bi moral biti »težak« 60 odstotkov mase Zemlje. Mars tehta le 11 odstotkov, Venera pa 81 odstotkov. Oba bi bila torej primerna, če bi bila njuna hitrost višja (50 kilometrov na sekundo). Kaj pa manjši objekti? Vzemimo 10.000.000.000.000 -tonski asteorid. Ta bi se moral gibati z 90 odstotkov svetlobne hitrosti.

POJEDLI BI GA MAJHNI ROBOTKI

Metoda predvideva uporabo von Neumannovega stroja, naprave, ki je sposobna narediti svojo popolno kopijo iz »gole« snovi v svoji okolici. Iznajti morate en sam tak stroj, ki ga v večini sestavljajo železo, megnezij, aluminij in silicij. Elementov, ki so v večini tako v zemeljski skorji, kot tudi v njenem jedru. Ni pomembno, kako velik je ta stroj, pomembneje je, kako hitro je sposoben izdelati svojo kopijo. Originalni stroj naredi svojo kopijo, nato oba naredita dva nova, vsi štirje spet štiri nove in tako naprej po potenci števila dve. Planet bi v določenem času pojedli, ostalo bi le veliko število strojev, ki ne bi vedeli, kaj naj počnejo. Če bi želeli biti metodični, bi stroje programirali, da se uničijo, ko zaključijo svojo nalogo – na primer odletijo v Sonce.

POLETIMO V SONCE

Vse, kar potrebujete, je dovolj močan sunek (trk asteroida), ki bi povzročil, da planet zapusti svojo krožnico okoli Sonca in se umeri vanj. To pa ni tako preprosto, kot se zdi, pa čeprav ni potrebno, da pošljete planet neposredno v Sonce, dovolj je, da poleti blizu njega kjer ga bodo raztrgale gravitacijske sile. Morda bi bilo lažje spremeniti   krožnico planeta v takšno, ki bi jo vsake štiri mesece od osmih pripeljala dovolj blizu Sonca, da bi jo ta čas malce pražil.

 

 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja