Morda se sprašujete, o kom pišemo, zelo verjetno pa ste slišali za »Moorov zakon.« Imenuje se po soustanovitelju podjetij Fairchild Semiconductor in Intel, kjer je bil vrsto let tudi na vodstvenih položajih, in enem najbolj pomembnih in vplivnih inženirjev na področju mikroprocesorjev, ki je (pravilno) napovedal njihovo povečevanje zmogljivosti. Umrl je v petek, 24. marca, star 94 let.
Gordon Moore je svoje opažanje oz. napoved, da se bo število tranzistorjev na procesorju vsako leto podvojilo, v strokovnem članku zapisal l. 1965. Napoved se je izkazala za presenetljivo točno. Zagotovo je, ko je postala dovolj razvpita, še dodatno spodbudila trud v tej smeri. Moore jo je sicer desetletje kasneje spremenil v podvojitev števila tranzistorjev (poenostavljeno rečeno podvojitev zmogljivosti) na vsaki dve leti. Taka je obstala vse odtlej in tudi večino časa »veljala«. V tem tisočletju so k ohranjanju veljavnosti zakona pretežno prispevale večjedrne zasnove procesorjev, nekateri trdijo, da mu industrija ne sledi več, a se v tem tokrat ne bomo spuščali.
Vsekakor je (bilo) zasledovanje Moorovega zakona eden poglavitnih izzivov računalniške panoge in je hkrati odločilno vplivalo na razvoj t. i. Silicijeve doline, predela ob morskem kanalu med San Josejem in San Franciscom, ki je postalo najbolj perspektivno okolje za razvijanje novih tehnologij. K temu razcvetu so največ prispevali prav Moore s sodelavci, med njimi je še posebej treba omeniti Roberta Noycea, ter še nekatere pomembne figure tistega časa, kot so bili Jean Hoerni, Julius Blank in Mohamed Atalla iz Bellovega laboratorija. Noyce je bil z Moorom soustanovitelj Intela (in tudi Fairchilda) ter človek, ki je pravzaprav predlagal in uveljavil uporabo silicija v polprevodniški industriji ter sorazvil vrsto integriranega vezja, ki je omogočila uresničitev znamenite napovedi. Temelje za Silicijevo dolino je sicer postavila že generacija prej, podjetniki, kot so bili William Schockley, Frederick Terman in David Packard.
Za razliko od mnogih – Noyce je bil rojen v Iowi, tretji ključni član »Intelove trojice« Andy Grove pa je bil madžarski prebežnik s pravim imenom András István Gróf – se je Moore lahko pohvalil, da je pravi domačin. Rojen je bil blizu mesta San Mateo in potem kemijsko izobrazbo pridobil na univerzi Berkeley. William Schockley ga je povabil v službo v svoj laboratorij za razvoj polprevodniških izdelkov, kot še mnoge druge perspektivne inženirje. A še preden se je Schockleyjev laboratorij prelevil v uspešno podjetje, so Moore, Noyce in kolegi iz »osmerice izdajalcev« leta 1957 odšli in ustanovili Fairchild Semiconductor, v naslednjih letih najbolj vplivno podjetje v industriji polprevodnikov. Ustanovitev Intela, kjer je Moore ostal do dokončne upokojitve l. 2006, je sledila l. 1968.
Eksponentno zviševanje zmogljivosti procesorjev, ob njihovem hkratnem zmanjševanju in izboljševanje energijske učinkovitosti je zaslužno za večino tega, kar poznamo danes, od nepogrešljivih, vsestranskih pametnih telefonov, igričarskih in ustvarjalskih osebnih računalnikov, množice povezanih pripomočkov, do modernih avtomobilov in marsičesa drugega. Moore ni imel namena spodbuditi nore tekme med razvojniki oz. proizvajalci in mu je bilo menda celo nekoliko nerodno, da so paradigmo, po kateri se ravna celotna industrija, poimenovali po njem. »Želel sem zgolj poudariti, da lahko z integriranjem vse več elementov na čip pocenimo vso elektroniko,« je dejal v intervjuju l. 2008. Za razliko od karizmatičnega Noycea in nekoliko nadutega Grovea je bil Moore bolj skromne narave, inženir po duši, ko se je prenehal ukvarjati z dnevnim vodenjem Intela, se je posvetil še dobrodelnim projektom.
Fotografije: Intel
Brez komentarjev