Pogosto bentimo nad spletnimi oglasi, ko nam ti prikazujejo stvari, ki smo jih samo enkrat nekje iskali ali smo jih vmes že kupili. Najsi bo na spletu ali v fizični trgovini, samo da Google in ostali, ki nam servirajo oglase, tega ne vedo. Dobra ali pa tudi slaba novica je, da spletni velikan začenja uporabljati orodje, s katerim bo lahko sledil tudi naše nakupe v zidanih trgovinah.
Googlova nova storitev Attribution, ta izhaja iz njegovih prevzemov in pogodb z obdelovalci podatkov o nakupih s kreditnimi karticami, bo omogočila spremljanje potrošnje v klasičnih trgovinah in lokalih. S podatki o kartičnih transakcijah in svojimi informacijami, kot so lokacijske (Zemljevidi), bodo v Googlu lahko ugotovili, da so potrošniki obiskali trgovino in nekaj kupili. Potem bodo podatke primerjali z informacijami o uporabnikih, ki so videli oglase za te ali one izdelke, in poskušali ugotoviti, ali so bile te reklame učinkovite.
V Googlu poudarjajo, da še vedno ne morejo vedeti, kdo je posameznik, ki si je privoščil posamezen izdelek. Temveč, da lahko vidijo zgolj agregirane podatke, saj matematične formule spremenijo podatke o kupcih in podrobnostih nakupa (kaj, kje, …) v anonimizirane številke. Na primer, da je sto ljudi, ki se jim je prikazal oglas za poceni vrtalnik, odšlo v trgovino z orodjem. Ali koliko ljudi je večerjalo v restavraciji, ki je nedavno oglaševala na spletu.
Za zdaj ni povsem jasno, katere podatke Google zbira, kako jih obdeluje (sam ali njegovi podizvajalci) in kako jih združuje z gomilo informacij o posameznikih, ki jih že ima, od spletnega iskanja, do ogledov videov na youtubu, branja pošte v gmailu ali shranjevanja lokacij v zemljevidih. Podatki o kreditnih karticah naj bi zajemali 70 odstotkov ameriških transakcij. In od tu naprej tudi ni jasno, ali v Mountain Viewju dobivajo še podatke iz tujine ali so omejeni na ZDA. Vsekakor pa je jasna smer, v katero gre to tehnološko podjetje, ki glavnino svojih prihodkov še vedno ustvari z oglaševanjem.
In če se vse skupaj sliši kot nova zasebnostna mora, je to verjetno zato, ker je. Govoril sem že z veliko sogovorniki, ki se jim ne zdi nič narobe, da oglaševalci in trgovci poznajo njihove navade, če zaradi tega lahko dobivajo boljše ponudbe in tudi kaj prihranijo. Tudi osebno bi si seveda želel, da me ne bi po celem spletu preganjal EPP, ki nima nobene zveze s tem, kar me zanima, ali je že davno tega nerelevanten, ker sem dotično reč že kupil.
Vseeno pa nimam nobene želje, da Google, Amazon in kaj vem kdo še vedo vse o tem, kar me zanima, kar iščem in kar kupujem. Na srečo se še vedno da v Googlovem računu izključiti večino sledenja. Podobno je Twitter nedavno omogočil odjavo iz vsega personaliziranega, ciljanega oglaševanja (Settings and Privacy – Privacy and Safety – Personalization and Data). Seveda pa je to z uveljavitvijo te novosti privzeto vključeno. Podobno bo najbrž treba zahtevati od izdajatelja kreditne kartice ali banke (ali obeh), da se podatki o plastiki s to in to številko ali celo konkretnim imenom ne stekajo nekam naprej in premetavajo ter primerjajo z kdo ve čim.
Največji problem pa je tako ali tako po navadi v tem, da nam vnaprej ne povedo, kaj vse bodo zbirali, shranjevali, pošiljali naprej in obdelovali. Ali pa to skrijejo na strani od 64 do 68 od skupno 98-stranskih pogojev uporabe. Seveda pa, kot rečeno, marsikdo z veseljem podpiše obrazec, vzame kartico zvestobe – morda je samo še vprašanje časa, kdaj jo bo ponudil tudi Google – in zapravlja vsem ponudnikom na očeh, da le lahko dobi evro ali dva popusta.
Brez komentarjev