Ob predstavitvi novega poceni Pixla sem napovedal, da ima potencial prodajne uspešnice. Po prvih vtisih s tem telefonom lahko samo potrdim, da ponuja trenutno najboljšo formulo, na katere lastnosti staviti in kje sklepati kompromise v cenovnem razredu do 500 evrov (mogoče bi to lahko raztegnili vse tja do 650 evrov, za kar pa mu verjetno manjka različica z 256 GB prostora za podatke).
Kratek video o odpiranju škatle s Pixlom 6a.
Google se je s Pixli že od začetka lovil in eksperimentiral, toda s serijo 6 in prihajajočo 7 se zdi, da je ujel določeno »špuro« in jo bo morda držal nekaj. Vsekakor je oblikovno 6a zelo podoben kot dražja 6 in 6 Pro, le manjši in nekoliko manj »prestižen« (plastičen zadaj in z odpornostjo IP67 namesto IP68), a po drugi strani bolj ljubek in veliko prijetnejši za držanje v rokah. Zaradi »majhnosti« (za današnje razmere) utegne biti nekaterim precej všeč, drugim pa se bo zdel premajhen. O vtisih glede oblike, materialov in velikosti takoj po drugem vidiku nove Googlove usmeritve.

Glede strojnih lastnosti so namreč tokrat ubrali malo drugačno taktiko kot pri 4a (5G) in 5a in kot jo pogosto vidimo pri cenejših telefonih. Predhodnika sta se držala načela, naj bo vse na ravni srednjega razreda. Procesor, zaslon, ohišje, nabor lastnosti, morda je le foto-video sklop nekoliko šrtlel ven, pa še to zaradi Googlove ekspertize pri računski fotografiji, ne zaradi same strojne osnove. Tokrat so se odločili za enak procesor Tensor (z močnim delom za obdelavo fotografij in videa ter seveda podporo za 5G) kot pri obeh višjerazrednih telefonih in za fotografijo in snemanje videa še vedno velja enako, čeprav je glavno tipalo znova znano (in preizkušeno), majhno 12-milijonsko. To dvoje potencialno (do prakse še pridemo) povzdiguje 6a nad konkurenco, nekaj ostalih lastnosti je tam-tam, nekaj pa je zelo očitnih kompromisov, ki morda prav zaradi procesorja in fotografske kakovosti ne bodo tako moteči kot pri mnogih drugih, kjer je glavna pomanjkljivost v primerjavi z dražjimi telefoni prav pri fotografiranju in zmogljivostih. Zaslon je 6,1-palčni vrste OLED, vendar zgolj s 60-herčnim osveževanjem, baterija dokaj velika (4410 mAh), toda zgolj s počasnim (18 W) žičnim polnjenjem, brezžičnega ni, čitalnik prstnih odtisov je skrit v zaslonu, sprednja kamera je 8-milijonska in že precej v letih, na voljo je zgolj ena različica s 6 GB delovnega in 128 GB podatkovnega pomnilnika, zato pa v treh barvah, črni (Charcoal), beli (Chalk) in zeleni (Sage), kakršen je naš testni primerek.
Pomemben, mogoče celo najpomembnejši del »pixelske« izkušnje je bila vedno programska oprema, kar še vedno v pretežni meri velja. Android 12, še letos verjetno pride 13, ima podobno minimalističen uporabniški vmesnik kot je škatla v kateri kupec dobi ta telefon. Obljubljajo nadgradnjo na tri naslednje izdaje operacijskega sistema, torej še na 14 in 15, in pet let varnostnih popravkov. Ni izjemna podpora, Samsung (in seveda Apple) denimo nudita boljšo, a vseeno bo verjetno posodobitev več kot pri veliki večini srednjerazrednih telefonov.
Zdaj pa malce razdelajmo vsakega od teh vidikov.


Po velikosti je to nekakšen duhovni naslednik Pixlov 3 in 5, čeprav je od obeh večji, sploh od trojke z zdaj že komaj uporabnim 5,5-palčnim (ekstremno barvno nepravilnim) zaslonom. Nič nimam proti zmanjšanju glede na oba neposredna predhodnika. Velikost in masa sta skoraj idealni in v bistvu zelo blizu tisti iPhona 13 (in 12), le v dolžino oz. višino je Pixla nekoliko več, zaslonska diagonala pa je celo enaka, s tem, da tu ni velike zareze, temveč zgolj luknja za selfijevsko kamero. Nasploh je med obema telefonoma še več vzporednic kot zgolj velikost ohišja in zaslona. Močne in šibkejše plati so zelo podobne ali celo identične, le da je Pixel pol cenejši.
Kakšnega »primanjkljaja« v kakovosti materialov v resnici ne čutim. Ogrodje je kovinsko in daje trden občutek, plastično hrbtišče je tudi v redu, bistveno manj ceneno kot pri določenih kitajskih primerkih iz istega cenovnega razreda. Prstni odtisi se poznajo, vendar ne tako zelo, da bi bil telefon že po petih minutah (od brisanja) znova obupen. Pas za kamere čez celo širino in s toliko debeline, da noben od objektivov dodatno ne izstopa, je odličen za stabilnost telefona na mizi, saj se prav nič ne guga med tipkanjem in drugo uporabo. Seveda so spoji nekoliko manj fini kot pri dražjih telefonih, a vseeno kakovostno izdelani, in robov okrog zaslona malo več, toda stranski tipki sta odlični, četudi še vedno »zamenjani« (tista za vklop je še naprej na vrhu, za glasnost pa pod njo). Izhod za slušalke je izginil, v manjšo uteho sta (že prej prisotna) stereo zvočnika, ki jima nekoliko manjka basov, sicer pa nista napačna, sploh za Youtube.

Zaslon je tokrat barvno bistveno boljši, glede tega nimam pripomb. Kot vsak OLED ponuja pravo črnino, barve lahko prikazuje zelo nasičene ali precej nevtralne (anemične), rdeča ni ne pretirana niti ne vleče na oranžno, vidni koti so dobri in tudi na močnem soncu se zaslon čisto spodobno vidi. Nekateri tuji ocenjevalci trdijo, da ne vidijo ničesar, a moje dozdajšnje izkušnje so drugačne. Glede osveževanja je seveda škoda, da ni vsaj 90-herčno, pa vendar se mi niti 60 Hz glede na to, kar sem preizkusil doslej, ne zdi razlog, da bi ta telefon odpisal. Pomikanje vsebine je večinoma dovolj tekoče in nikakor ni toliko zatikanja, da bi bilo moteče. V Twitterju ga je denimo celo manj kot na Galaxyju S22 Ultra, ki ima s to aplikacijo že od vsega začetka težave. Glede velikosti pa bodo mnenja verjetno deljena. Marsikdo se je že navadil na večje in se mu bo vsebina tu zdela majhna. Seveda je mogoče povečevati pisavo in imeti mrežo z manj ikonami, toda to ne izpade več zelo estetsko. Drugi z dobrim vidom in željo po nečem manjšem v žepu ali torbici bodo verjetno navdušeni, za uživanje v videu pa je zaslonske površine še vedno dovolj. Če je za večino dovolj velik zaslon običajnega iPhona, bo zelo verjetno tudi ta.
O zmogljivosti, hitrosti delovanja, segrevanju in podobnem bom lahko več povedal po daljšem obdobju uporabe. Za zdaj pa nimam občutka, da bi imel v rokah telefon srednjega razreda. Procesor Tensor (prve generacije) bi lahko primerjal z zelo posrečenim Snapdragonom 778G, ki smo ga lani videli v nekaterih telefonih in so ga zdaj v različici Plus obudili v Nothing Phone (1), ali morda celo s Snapdragonom 870. Od prvega ima zmogljivejša posamezna jedra, medtem ko je večjedrni rezultat zelo podoben. Konkretnejše segrevanje sem za zdaj zaznal pri fotografiranju na vrtu, toda termometer je kazal 34 stopinj. Za kakšno realno oceno je vendarle še prezgodaj.
Prav tako ne morem še ničesar reči o trajanju baterije, ker sem jo premalokrat napolnil in ker telefon bistveno drugače (in več) uporabljam na začetku testiranja, kot bi ga v klasični vsakdanji uporabi. Jasno je, da se polni (pre)počasi, toda morda se to sploh ne bo izkazalo za problem. Brezžično polnjenje pa bom nedvomno pogrešal. Kot zanimivost – Pixel 6a se ne polni na Huaweijevih napajalnikih, preprosto ignorira dejstvo, da je kabel vključen.




Fotografsko in video sfero zastopajo trije znani objektivi z dokazano dobrimi rezultati. Nekoč so bili celo na vrhu višjega razreda, še zdaj pa so zagotovo, sploh glavni objektiv, zmožni boljših rezultatov od česarkoli v srednjem cenovnem razredu. Teleobjektiv je rezerviran za model Pro, kar je enaka praksa kot pri vseh ostalih proizvajalcih.
Prvih nekaj fotografij potrjuje, da gre za zelo izpiljeno in utečeno kombinacijo. Detajli so dobri, prav tako dinamični razpon, barve blizu naravnim, risba v osnovi lepa, čeprav je pri določenih motivih lahko nekoliko preveč ostrenja in pretiravanja s kontrasti, kar pa lahko uporabnik s pomočjo treh drsnikov do določene mere odpravi. Googlovi telefoni obvladajo portretni in nočni način kot malokateri drugi, ultra široki pogled pa je sicer manj kakovosten, a vsaj barvno in glede izgleda nasploh dokaj dobro usklajen z glavnim objektivom. Sprednja kamera je solidna, lahko bi zajela več podrobnosti, a njeni portreti so še vedno fantastični. Žal je spredaj mogoče snemati video zgolj v polni visoki razločljivosti, zadaj pa gre do 4K s 60 sličicami na sekundo in prvi posnetki, ki sem jih naredil, so podobno kot fotografije boljši od večine ostalega v tem cenovnem razredu. Toda v naslednjih dnem bom naredil kakšne konkretne primerjave, da vidimo, če moje začetne ocene držijo (glede na rezultate laboratorija DXOMark, bi morale). Sama aplikacija za Fotoaparat je izredno enostavna in prijazna za uporabo, še posebej mi je všeč hiter priklic nastavitev s potegom od leve po »kukalu« (oz. navzdol, če je telefon pokončno).


Po vseh Samsungih, Xiaomijih in ostalih je kar osvežitev spet uporabljati Pixla. Uporabniški vmesnik je bistveno bolj prečiščen, nikjer niso pretiravali z dizajnom, zdaj so na voljo še enobarvne ikone (za Googlove storitve), vse skupaj je odzivno in hitro. Seveda so na vsakem koraku določena Googlova pomagala, za slovenske uporabnike bolj ali manj relevantna, o njih bom več napisal v dejanskem testu telefona. A prvo, ki so ga uvedli tokrat in bi znalo vsaj delno rešiti problem, ki ga imam s pametnimi telefoni že od nekdaj, je neželeno obračanje vsebine na zaslonu. Zdaj lahko Pixel spremlja oči in pusti zaslon v pokončni usmeritvi tudi takrat, ko se uporabnik uleže.
Za zdaj imam občutek, da je Google ubral dobro taktiko in napravil prave kompromise. Vsekakor zelo redko, skoraj nikoli (izjema je še kakšen iPhone SE) ne vidimo telefona za približno 500 evrov ali manj, ki bi bil tako glede zmogljivosti kot fotografsko blizu najboljšim (beri, dvakrat dražjim). Na končno oceno bo precej vplivala situacija z baterijo in polnjenjem, medtem ko zaradi osveževanja zaslona s 60 Hz nimam večjih skrbi. Bomo pa videli (dobesedno).
Brez komentarjev