Še pomnite Vido, Tio in njune sorodnice? Preden so z drugega konca sveta prišli vedno inteligentnejše navidezne pomočnice (in pomočniki), smo tu že spoznali (preplačane, ampak pustimo to) digitalne asistentke, ki so znale ali se vsaj trudile odgovarjati na naša vprašanja. Toda drugje že nekaj let delajo na naslednjem koraku. S pomočjo podobnih »botov«, ki pomagajo resničnim predstavnikom podjetij, se zabeleži že kar nezanemarljiv delež naročil, od prevozov z Uberjem do hrane in še marsičesa. Sledi pa množičnejša nadgradnja tega pogovornega poslovanja
Družba Mastercard v poročilu Je kdo tam? Dajmo glas pogovorni ekonomiji ugotavlja, da potrošniki najbolj cenijo prikladnost in da morajo biti izpolnjena njihova pričakovanja, če želijo ponudniki upati na širše sprejetje glasovnega poslovanja. In katera so ta pričakovanja? Kot motivacija za uporabo mora biti nakup lažji in hitrejši, predvsem pa ljudje pričakujejo »naraven« pogovor, ne pingponganje z vprašanji in vnaprej pripravljenimi odgovori, kot še zdaj pogosto potekajo konverzacije z različnimi navideznimi pomočniki. Naslednja zahteva potrošnikov, ko zaradi hitrosti in enostavnosti postanejo motivirani za glasovno poslovanje, pa je varnost. Varnost samega postopka, varovanje podatkov, ki se ob tem zbirajo, pa tudi preprečevanje »zlorab«. Lahko kar domačih. Ker si nihče ne želi, da bi otrok naročil nov televizor ali za cel hladilnik hrane in pijače.
Raziskava, ki so jo izvedli v sodelovanju s podjetjem Future Agenda, kaže, da 87 odstotkov ameriških potrošnikov ve za besedilne in glasovne »agente«, 66 odstotkov pa jih je že kdaj uporabilo. Kar pomeni, da je dve tretjini Američanov že kdaj poklicalo prevoz, naročilo pico ali rezerviralo mizo v restavraciji s pogovornim oknom na facebooku, spletni strani ponudnika, v klepetalniku in na podobne načine. Evropejcev, ki so kdaj kaj kupili na ta način je dobra petina. Poleg tega več kot tretjina ameriških lastnikov zvočnikov z navideznimi pomočniki (Amazon Echo, Google Home, …) te redno uporablja za nakupe. V Veliki Britaniji, zaradi angleščine so tam v Evropi najbolj razširjeni, jih z njihovo pomočjo potrebščine naroča 16 odstotkov uporabnikov. Po napovedih Gartnerja bi do leta 2020 take naprave lahko ždele v več kot treh odstotkih vseh svetovnih gospodinjstev.
V Mastercardu zaradi vse večje razširjenosti teh zvočnikov, pa tudi selitve Alexe in Googlovega pomočnika v prenosnike, televizorje in še kam, vidijo priložnost za ponudnike, ki že zdaj poslujejo digitalno. Kot pravijo, je pogovorna ekonomija v osnovi rezultat pravilne analitične obdelave podatkov in njihove uporabe skozi pravi kanal ob pravem času. Podatki so danes glavni in poganjajo vse. Se pa tudi v omenjenem podjetju zavedajo, da je že zgolj shranjevanje občutljivih (osebnih) podatkov lahko v očeh uporabnikov prepoznano kot velika potencialna nevarnost. Pa sploh še nismo pri njihovi izrabi. Zato trdijo, da sta za čim boljši izkoristek priložnosti, ki jih ponuja glasovna tehnologija, bistvena zaupanje in enostavnost uporabe. Da pridemo do novih načinov kupovanja, naročanja, rezerviranja, kjer bo zraven, kot glavni »kanal« tudi glasovna komponenta, pa se bodo morali blagovne znamke in trgovci povezovati in skupaj razvijati rešitve. Pri tem pa morajo bolj kot na vse misliti na varnost.
Podpredsednica Mastercarda Ann Cairns je raziskavo komentirala z oceno, da glasovna tehnologija podjetjem ponuja enkratno možnost za ustvarjanje hitrejših, lažjih in enostavnejših nakupnih izkušenj. »A pri vpeljavi moramo ravnati previdno in odgovorno. Vloga glasovne tehnologije je ponujati varno, zaupanja vredno izkušnjo, ki prinaša oprijemljive koristi.« Kdor je že kdaj vsaj vprašal telefon, kakšno bo vreme, ali mu naročil naj nastavi alarm za naslednje jutro in ugasne luč, se najbrž strinja, da tako narekovanje lahko olajša marsikaj. Mogoče se bo nekoč celo navidezni pomočnik pogovarjal v našem imenu, potem, ko mu bomo povedali, kaj naj naroči, rezervira, kupi. Ob vsem tem pa si želim, da le ne bi ostali samo pri angleščini in še peščici jezikov z največ govorci.
Brez komentarjev