Fujifilm X-M5 in X-T50: Mali in še manjši brat
Alan Orlič 27. decembra 2024 ob 06:48

Priznamo, kar malo smo se odvadili preizkušati fotoaparate, razlog pa je zelo preprost, v veliki meri so jih povozili telefoni. Toda tokrat sta nam prišla pod roke najnovejša »brata« znamke Fuji, namenjana vsak svoji skupini uporabnikov.

Pravzaprav se je fotografski svet vrnil v 90-ta leta prejšnjega stoletja. Razlika je zgolj v tem, da so žepni (»kompaktni«) aparati bolj ali manj izginili in je ostala le še amaterska oziroma profesionalna liga z izmenljivimi objektivi. Slednje je očitno dovolj, da večina uveljavljenih podjetij med njimi japonski Fujifilm, še vedno vztraja in tudi ima spodobne rezultate. Tokrat smo preizkusili nova modela X-M5 in X-T50. Prvi nagovarja priložnostne fotografe, ki bi radi čim manjši, skorajda žepni, vendar »resen« aparat, drugi pa vse z malo večjimi zahtevami.  

Fujifilm X-M5

Začnimo v manjšim, X-M5, ki je trenutno njihov začetni model, a kljub temu nudi kar nekaj zanimivih možnosti. 26 milijonsko tipalo je enako, kot ga premore X-T4, a mu asistirata najnovejši procesor in programska oprema za obdelavo posnetkov. Sem spada tudi prepoznavanje oseb oziroma živali, temu primerno tudi načini ostrenja, ki se zanašajo na umetno inteligenco.

Če ste mnenja, da ste zunanjost že zasledili, imate prav, kajti enajst let nazaj je Fujifilm že imel podoben fotoaparat, X-M1, ki je bil predvsem fotografsko usmerjen, medtem ko je novinec dobro pokriva tudi svet videa, a o tem kasneje. Majhno in kompaktno ohišje ima lepo število gumbov, med njimi obveznega štirismernega in še dva vrtljiva gumba, en pod sprožilcem in drugi na zadnji strani. Ni potrebno posebej poudarjati, da lahko praktično vsem gumbom spremenimo namembnost in si jih prilagodimo po svoje, tako recimo lahko z enim vrtljivim gumbom upravljamo občutljivost, medtem ko drugi ostane za pod/nadosvetlitev. Dva glavna izbirnika sta namenjena izbiri načina fotografiranja in izbiri simulacije filmov, ki je ena od glavnih značilnosti Fujifilmovih aparatov.

X-M5 ima na zadnji strani še klasičen mikrofonski vhod in vrtljiv zaslon v vse smeri. Slednji je tudi občutljiv na dotik, kar lahko izkoristimo tako za samo fotografiranje ali izbiro točke za ostrenje. Rahlo nas je presenetilo, a na fotoaparatu nismo našli vgrajene bliskavice, očitno je postala del zgodovine, čeprav je nastavek za izmenljive bliskavice še vedno tu. Naloga slednjega bo pri večini uporabnikov predvsem držalo za mikrofon. Prav tako smo pogrešali vgrajeni umirjevalnik (»stabilizator«), a osnovni objektiv, ki ga dobite s fotoaparatom (znani, kompaktni 15-45 mm oz. preračunano 22,5-67,5 mm) ga ima vgrajenega in večina bo uporabljala predvsem slednjega.

Poleg osnovnih načinov za fotografiranje so na voljo še štirje prilagojeni, poseben program za učinke ter dva video programa, od tega en namenjen vloganju. Izbirnik za simulacijo filma pokriva praktično vse Fujifilmove klasične filme, vključno filmske oziroma video. Največkrat boste posegli po Velvia oz. Reala, prva poudari živahne barve, druga je zelo nevtralna. Nam je všeč Classic Chrome, ki je tudi dokaj nevtralna, a rahlo bolj kontrastna. X-M5 sledi novim trendom in se pri videu naslanja predvsem na serijo X-H, saj mu 4K ni nobena neznanka, zmore pa tudi 6K v razmerju 3:2. V vseh načinih zna snemati do 60 sličic na sekundo in do 200 Mb/s pretoka. Ima tudi 4K in HD LP način, kjer uporablja izrez tipala, a na ta račun porabi manj energije in omogoča daljše snemanje.

Z osmimi posnetki na sekundo ta fotoaparat ni med najhitrejšimi, a za takega malčka več kot dovolj. Tudi najvišja občutljivost ISO 51.200 ni nič posebnega, a zopet, to boste redko potrebovali. Ostrenje je sicer spodobno hitro, shranjevanje odvisno od same hitrosti pomnilniške kartice. Pozna tako RAW kot JPEG, najde se tudi HEIF format zapisa posnetkov. Aparat smo preizkušali z omenjenim kompaktni zumom, ki ima na račun velikosti elektronsko nastavljivo goriščnico. Z malo vaje (beri predvsem spoznavanja fotoaparata) se da narediti čisto spodobne posnetke, kar se od fotoaparata seveda pričakuje. Tudi video del dobro opravi svoje delo, a za kaj resnega si omislite zunanji mikrofon, čeprav ima sam fotoaparat vgrajene tri mikrofone. Način za snemanje vloga prinaša kar nekaj možnosti na zaslon in s tem olajša rokovanje, ko se sami snemamo. Pozna tudi pokončni način, namenjen predvsem kratkim videom, s tem da gre tu za konkreten izrez na sredini tipala.

ISO 3.200 Od leve proti desni: Sony A7C, Fujifilm X-M5, Fujifilm X-T50, Samsung Galaxy S23 Ultra Expert RAW, vsi v RAW formatu, razviti z osnovnimi nastavitvami v Lightroomu. Pri tej občutljivosti velike razlike med fotoaparati ne boste opazili, še najboljši rezultat na prvi pogled da telefon. Slednji namreč ni naredil le enega posnetka, ampak celo serijo, ki jo je nato združil v en posnetek in spotoma odstranil šum. Se pa opazi, da pri X-T50 že rahlo zmanjka informacije v temnih delih, kjer se X-M5 bolje obnese.
 

Fujifilm X-M5 ima konkurenco predvsem v Sonyu ZV-E10 II, s katerim imata zelo podobne tehnične lastnosti. Fujifilm je od slednjega cenejši, ima višjo ločljivost videa, uporaben je tudi kot fotoaparat, a ima po drugi plati slabšo baterijo. Vsekakor eden od zanimivejših fotoaparatov za tiste, ki bi radi imeli na voljo oboje, tako možnosti v fotografiji kot v video svetu.

Fujifilm X-T50

Ker smo rahlo čez les in imamo radi majhne fotoaparate, nam je bila Fujifilmova serija X-T(X)0 vedno pri srcu, veliko bolj, kot večja in zmogljivejša X-T(X). To velja tudi za zadnjega v tej seriji, X-T50, ki prihaja praktično dve leti za velikim bratom X-T5. Ima tako rekoč vse, kar ima veliki brat, le da je vse skupaj v manjšem ohišju. Razlike so še v rahlo krajšem času mehanskega zaklopa, X-T50 ima najkrajši čas 1/4000s medtem ko ima X-T5 1/8000s, elektronsko iskalo ima manjšo povečavo in ločljivost, varčevali so tudi pri najhitrejšem zajemu posnetkov, X-T50 zmore 8 posnetkov na sekundo, medtem ko X-T5 15. Slednji je tudi vremensko zaščiten, kar pomeni, da mu kakšna kaplja dežja ne bo škodila, ima večjo in zmogljivejšo baterijo ter dve mesti za SD kartice. A če vsega tega ne rabite in bi radi prihranili kakšen evro, obenem bi radi nosili s seboj nekaj manjšega, potem zna biti X-T50 kar prava izbira.

Kljub manjšemu ohišju snovalci niso skoparili z gumbi in tudi tu je večina slednjih nastavljivih, prav tako ima zaslon, občutljiv na dotik. Slednji se nagiba le navzgor in delno navzdol, kar pride prav predvsem fotografom in manj videografom. Pravzaprav edina stvar, ki zmoti, je izbirnik za simulacije klasičnih filmov, ki je nadomestil prejšnjega z načini zajema fotografiranja. Slednje pride bolj prav, a očitno uporabniki to želijo in se jim ne da ukvarjati z dodatno obdelavo posnetkov na računalniku. Tu Fujifilm, kot smo že napisali, res blesti in praktično nima konkurence.

Kljub temu, da je fotoaparat izgubil možnost hitre izbire za načine fotografiranja, je uporaba na nivoju prejšnjih modelov. Že omenjeno število programabilnih gumbov nadomesti prejšnji izbirnik, k boljšemu počutju pa pripomorejo zadnji načini za avtomatsko lovljenje motivov, od ljudi, živali do prevoznih sredstev. Avtomatsko ostrenje dobro opravi svoje delo in tudi kvaliteta posnetkov je na nivoju, čeprav smo tu pričakovali več predvsem pri visokih občutljivostih. Primerjava med X-T50 in X-M5 pri ISO 12.800 in višjih pokaže prednost tipala z manj točkami, a po večini tega ne boste niti opazili. Tudi ostrina je pri tipalu z manj pikami rahlo boljša, kar bodo opazili le redki. 40 milijonov točk je namreč več kot dovolj za povečave tja do 100x70cm in tudi pri ogledu od blizu ne bi smeli opaziti pik.

ISO 12.800 Od leve proti desni: Sony A7C, Fujifilm X-M5, Fujifilm X-T50 – Sony A7C, ki ima tipalo polnega 35mm formata seveda najbolje opravi, slabosti večjega števila pik, kot jih ima X-T50 pa pridejo že pošteno do izraza. Šum se že izrazito pozna, prav tako zmanjka informacij v temnih delih.

Fujifilmov malček ima kar nekaj konkurence pri vseh večjih igralcih, na primer serijah Sony A6xxx ali Nikon Zf, tudi Canon ima kar nekaj orožja za te primere. Glavna prednost pred ostalimi je na eni strani bistveno višja ločljivost, ostali so pri 24 oziroma 26 milijonih točk, medtem ko jih ima X-T50 40 milijonov, poleg tega je konkretno fotografsko usmerjen s svojim že praktično arhaičnim izbirnikom za čas. Fujifilm je nabral tudi lepo število objektivov, ki pokrivajo praktično vse goriščnice in tudi zaslonke, a na koncu zmagajo že omenjene simulacije filmov, ki so med fotografi dokaj priljubljene in se dobro približajo analognim originalom.

Čeprav se je število fotoaparatov, predstavljenih vsako leto močno zmanjšalo, novinca vstopata v dokaj zapolnjen trg. Oba nagovarjata svoje občinstvo, ki je velikokrat razpeto med fotoaparati in telefoni. A pravi ljubitelji fotografije vedo, da so klasične škatlice še vedno boljše, kot telefoni. Ali pač?

Posodil: Infocona, d.o.o.

Fujifilm X-M5

Cena: 899 € zgolj ohišje, 999 € komplet z objektivom 14-45 mm (f/3,5-5,6)

HVALIMO:
  • Majhno ohišje
  • Veliko možnosti,
  • Priročen in dober za video
  • Velika izbira objektivov
GRAJAMO:
  • Nima vgrajenega umirjevalnika slike
  • Nima vgrajene bliskavice

Fujifilm X-T50

Cena: 1299 € zgolj ohišje, 1399 € komplet z objektivom 14-45 mm

HVALIMO:
  • Majhno ohišje za tak razred aparata
  • Širok nabor možnosti za fotografiranje
  • Velika izbira objektivov
  • Tipalo s 40 milijoni pik omogoča velike povečave
GRAJAMO:
  • Izbirnik za simulacije klasičnega filma
  • Manj primeren za video kot manjši brat
Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja