Če se na prvi pogled zdi, da je fotografski trg konkretno zapolnjen, se za nišne izdelke še vedno najde prostor. V zadnjem času sta se našla dva taka, Fujifilm GFX100RF in Sigma BF. Slednji že bolj spada v območje, »Glejte, kaj zmoremo in kako dobrega industrijskega oblikovalca imamo,« prvi pa je čistokrvni kompaktni aparat z dolgo tradicijo, ki sega v analogno dobo. Vendar edinstveno prednostjo pred tekmeci.
Ne bomo preveč brskali po zgodovini, a samo tako mimogrede, Fujifilm je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja imel srednjeformatne »žepnike« v svoji ponudbi. V digitalni dobi so konkretno orali ledino s serijo X100, ki je zdaj preskočila še v srednji format. Iz imena sicer ne moremo prav veliko sklepati, a če gledamo po ostalih oznakah, lahko ugotovimo, da so pomembni presledki. GFX je skupno ime za srednji format, številka lahko označuje število pik ali serijo in RF na koncu je za »Range Finder,« v tem primeru digitalni, ne optični, kot je v seriji X100. Lahko dodamo še prvi, saj je novinec za zdaj edini srednjeformatni digitalni fotoaparat brez možnosti menjave objektivov. Na prvi pogled ni ravno razumljiva odločitev, a se na koncu izkaže, da je smiselna.
GFX100RF (malce lomljenja jezika pride prav) je na prvi pogled velikan, a v resnici le malo večji kot Leica Q3, ki ima za osnovo tipalo velikosti »polnega« formata (35 mm). Slednja je na račun objektiva daljša za skoraj 5 mm in tudi višja, a rahlo ožja, tako da prvi vtis zaradi kvadratne oblike kar konkretno zavaja. Razlog za velikost je seveda tipalo in z njim povezan objektiv. Pri slednjem so prav tako morali sprejeti kar nekaj kompromisov, v prvi vrsti je to goriščnica, ki je primerljiva z 28 mm v klasičnem formatu, čemur sledi tudi zaslonka z vrednostjo f4. Ker so snovalci želeli narediti fotoaparat čimbolj kompakten, je zadnja leča zelo blizu tipala. Temu je sledil naslednji kompromis z listnatim zaklopom (angl. Leaf Shutter), kot ga ima X100. Slednje je namreč dovolj tanko, da je lahko v samem objektivu in na njegov račun je novinec praktično neslišen, prav tako zaklop ne strese fotoaparata.
Sama velikost ohišja je na drugi strani prinesla tudi nekaj dobrot, kot je cel kup gumbov in ogromno elektronsko iskalo s povečavo 0,84x in ločljivostjo 5,76 milijona točk. Tudi zaslon je z diagonalo 3,15 palca med večjimi, še bolj pomembna pa je možnost obračanja navzgor ali navzdol. Glavni izbirniki so balzam za oči in dušo, za nastavitev časa in občutljivosti je treba, kot navajeni pri tej znamki, samo zavrteti zunanji ali notranji krog največjega kolesca na vrhu. Poleg je seveda na voljo tudi kolesce za nastavitev pod/nadosvetlitve, pod sprožilcem so še trije gumbi, na zadnji strani tudi štirismerni in preostalih devet (da, prav ste prebrali) različnih za nastavitve. Med zanimivejšimi je vsekakor izbirnik za razmerje stranic posnetka, kjer lahko izbirate od 4:3 do 16:9 in vse vmes. Nekaj podobnega, a veliko bolj omejenega smo nazadnje videli pri Panasonicu v seriji GH. Skoraj vse torej lahko opravite z vrtenjem in pritiskanjem, brez skakanja v izbirnike in dotikanja zaslona. Poleg omenjenih možnosti je še ena zanimiva, digitalni zum, česar pri resnejših fotoaparatih nismo vajeni. Pravzaprav gre za izrez, ki simulira goriščnice do 80 mm, a pri slednjem pade ločljivost na 20 milijonov točk, kar je še vedno več kot dovolj tudi za velike povečave.
Objektiv se prav tako drži klasične nastavitve zaslonke z vrtljivim obročem, ima celo dva opornika za slepo nastavitev, kar da na koncu zelo klasičen občutek pri rokovanju s fotoaparatom. Tu je še nekaj programabilnih gumbov, tako da so praktično vse nastavitve takoj pri roki. Omeniti je treba še en kompromis, fotoaparat nima umirjevalnika (»stabilizacije«), ne na tipalu niti na objektivu. Razlog je znova prostor, saj bi bil na ta račun fotoaparat večji, debelejši in težji. Umirjevalnik slike je ena od boljših iznajdb, a tokrat se bo potrebno zanesti na stare, prav tako zanesljive metode, če nič drugega vdih, izdih, pritisk na sprožilec oziroma vsaj monopod. Ker je goriščnica vseeno dovolj široka, se da z mirno roko doseči čase okoli 1/10s, za kaj več pa bo potrebna dodatna oprema.
Fujifilm za razliko od nekaterih drugih proizvajalcev ne spreminja menijev pri različnih modelih, vse je tam, kjer smo vajeni iz prejšnjih modelov. Že omenjenim gumbom lahko praviloma spreminjamo nastavitve, tudi celotne sklope, kot je recimo omejevanje občutljivosti, načine ostrenja, itd. Možnosti zna biti včasih že kar preveč, a lahko zapišemo – nič od novosti ne manjka. Točk za ostrenje 425, najvišja občutljivost ISO 102400, fizični zaklop se ustavi pri 1/4000 s, elektronski pa gre še dve stopnji naprej, do 1/16000 s. Snovalci so poskrbeli tudi za vgrajeni ND4 filter, ki skupaj z najnižjo občutljivostjo ISO 40 omogoča dolge čase praktično sredi dneva. Ne bo ravno na Huaweijevega čaranja s sestavljanjem slike za simulacijo dolgih časov pri sončni svetlobi, a za kanček kreativnosti zna priti prav. S šestimi posnetki na sekundo ta aparat ni ravno dirkalni konj, a niti ni namenjen športni fotografiji. Skratka, ima vse, kar imajo veliki zapakirano v majhnem ohišju.
Morda se sliši čudno, a o sami kvaliteti posnetkov še nismo rekli niti besede in razlog za to je preprost. Nimamo pripomb. Od srednjeformatnega tipala kaj drugega niti ne pričakujemo, prav tako dobro se obnese objektiv z več kot dovolj ostrine po večjem delu slike kot tudi globinska neostrina, ki je presenetljivo mehka za to goriščnico. Glede tega dela ste lahko brez skrbi, Fujifilm tu upošteva lekcije iz preteklosti in ne pretirava, raje ponudbi na prvi pogled kaj manj, a tisto dobro. To uporabniki praviloma cenijo.
Komu je GFX100RF pravzaprav namenjen? Če pogledamo ceno, s 5.500 evri ne bo ravno med tistimi napravami, ki jih spotoma damo v nakupovalno košarico med tedenskim nakupom živil, a po drugi strani je krepko cenejši kot denimo Leica Q3. Seveda sta to dve različni zverini, a nagovarjata dokaj podobno občinstvo. Če ima Leica prednost male rdeče pike, ima po drugi strani tudi Fujifilm ime in v tem primeru še srednjeformatno tipalo. Tu je njegova največja prednost, saj je GFX100RF ta čas najcenejša vstopnica v svet srednjega formata z uporabno goriščnico za pokrajinsko ali ulično fotografijo, z malo truda tudi portretno. Kakovost je vsekakor dovolj dobra, da upraviči ceno. Skratka, dokaj široko uporabna naprava, ki zna pridobiti kupce na svojo stran.
HVALIMO:
- Dokaj kompakten za aparat srednjega formata
- Izvrstno upravljanje s kolesci in gumbi
- Odločna kakovost fotografij
- Vgrajeni sivi filter
GRAJAMO:
- Zgolj šest posnetkov na sekundo
- Cena ni ravno nizka
- Retro oblika bo nekatere navduševala, druge pa odbijala
Brez komentarjev