Fujifilm GFX 50S: Jasno sporočilo
Alan Orlič 22. februarja 2018 ob 07:14

Ob splošnem upadanju prodaje digitalnih fotoaparatov se Fujifilm odločit razviti nov srednjeformatni fotoaparat, z vsem kar spada zraven. Obenem mu postavi ceno, ki glede na trenuten trend med 35-mm fotoaparati niti ni tako visoka.

Seveda je glavno vprašanje, kaj uporabnik dobi za teh sedem tisočakov (in še nekaj zraven, če upoštevam še objektive)? Priznam, s srednjim formatom sem imel nazadnje opravka pred 15 leti, ko sem prodal Yashico MAT 124G (krasen fotič, še danes mi je žal) in presedlal v krasni novi digitalni svet z velikostjo tipala APS-C. Srednjeformatni digitalni fotoaparati so obstajali že takrat, predvsem zadki, a so imeli ceno avtomobila srednjega do višjega razreda.

Prevrtimo film v sedanjost, kjer spodoben tovrstni izdelek še vedno lahko stane toliko kot vstopni avto nižjega razreda. Približno tu nekje je z nekaj dodatne opreme tudi Fuji GFX 50S. Dosti za povprečnega amaterja, a povpraševanje po njem je in to ne majhno. Na sončni strani Alp so jih prodali že blizu deset, kar pomeni, da je Fujifilm pravilno ocenil klimo, kaj uporabniki želijo. Malce sem že malo iz vaje glede velikih fotoaparatov in GFX se mi zdi ogromen. Brez heca. Pa ni. Z Nikonom D850 sta si zelo blizu po višini in širini, le po globini je Fujifilm malo debelejši na račun zaslona. Tista glavna razlika je seveda v notranjosti, kjer prebiva tipalo z velikostjo 43,8 x 32,9 mm. Napram klasičnemu 35-mm formatu je to za dve tretjini večja površina, kar pomeni, da se pike lahko večje, sprejmejo več svetlobe in imajo zaradi tega boljši dinamični razpon in občutljivost.

Drug del enačbe je globinska neostrina, čeprav slednja ni na vrhu prioritet uporabnikov srednjega formata. Zadnji, morda niti ne tako slab razlog, je drugačno razmerje stranic. Konkretno v tem primeru 4:3. Da, enako, kot ga ima večina kompaktnih fotičev vključno z Olympusovim sistemom 4/3. Seveda pa tu tipalo več kot šestkrat večje. To nas vrne na začetek, večje tipalo, več globinske neostrine, večji dinamični razpon. In to je tisto, kar nekateri fotografi iščejo. Če dodaš v paket še standardni Fujifilmov nabor lastnih klasičnih filmskih simulacij, postane zadeva še kanček zanimivejša.

Kljub temu, da je GFX 50 čisti novinec, že v samemu začetku štartal z štirimi objektivi, širokokotnim, portretnim, krajšim zumom in makro objektivom. Zgodba spominja na splovitev X-Pro1 in je pravzaprav tisto, kar fotografi tudi hočejo. Fujifilm jim je takoj ponudil “sveto trojico”. S tem je zadovoljil začetne potrebe, na pomoč pa so priskočili tudi pridni Kitajci, ki so zelo hitro pripravili celo vrsto vmesnikov za objektive drugih znamk in bajonetov, od srednjeformatnih do 35 mm. Slednje zna sicer marsikoga začuditi, a večina objektivov riše širši krog, kot ga pokrije 35-mm format, kar je tudi logično in v kar nekaj primerih zna pokriti celo Fujifilmov srednji format. Tilt-shift objektivi so tipičen primer tega, čisto spodobno se znajo obnesti tudi nekateri teleobjektivi. Zelo hitro so se zganili še proizvajalci studijskih bliskavic in večina jih ima ustrezne enote, ki so združljivi z novim modelom. Z vsem tem je GFX primerno opremljen za napad na fotografske studije in profesionalne fotografe, ki še vedno prisegajo na srednji format.

Glavni tekmec je Hasselblad X1D. Slednji je malo širši, a tanjši in nižji. Poleg tega imata oba 50-milijonsko tipalo, ki ga je naredil isti proizvajalec. Glavna razlika je seveda v ceni, Fujifilm je krepko dostopnejši. Ohišje GFX-a je narejeno zelo solidno, z močnim držalom na desni in zaslonom na gornji strani, kar ni ravno Fujifilmova posebnost. Ostalo je dokaj podobno kakšnemu X-T2, se pravi izbirnik za občutljivost, čas in pod/nadosvetlitev, vesela paličica za izbiro točke za ostrenje in še kakšen programabilen gumb se najde.  Najkrajši čas mehanskega zaklopa je 1/4000s, elektronskega pa 1/16000s, najdaljši čas pa 60 minut. Občutljivost tipala je od ISO 50 do ISO 102400, najhitrejši čas zajema posnetkov pa trije na sekundo. Nič posebnega v 35-mm svetu, a za srednji format več kot spodobno.

*** Oglej si fotografije v polni ločljivosti ***

Še najpomembnejše vprašanje, kako je z njim fotografirati? Priznam, sem ljubitelj majhnih fotoaparatov, ampak ker mi je Fujifilm blizu, ni bil noben problem presedlati. Elektronsko iskalo je ogromno, malce moti osrednji zaslon, na katerega skoraj obvezno nasloniš nos. A je vsaj gibljiv, za njim pa verjetno velik hladilnik, ker si drugačne ne znam razlagati, zakaj je Hasselblad toliko tanjši. Pritisk na sprožilec da  od sebe konkreten škljoc, kot se spodobi za tako velik zaklop. Zadeva je odlično uravnotežena in se sunka zaklopa tako rekoč ne čuti, bolj se ga sliši. Ostrenje bi lahko bilo hitrejše, a srednji format načeloma tega niti ne rabi, bolj pomembno je, da je natančno. In tudi je.

Posnetki, ki pridejo iz fotoaparata so točno tisto, kar pričakuješ od srednjega formata. Veliko dinamičnega razpona in lepo nadziran šum. Če sem velik fotoaparat še nekako preživel, ogromnih objektivov nisem. Čisto razumem proizvajalca, ki želi ustreči vsaki kaprici današnjega zahtevnega uporabnika (kar pomeni ostrino od roba do roba pri najbolj odprti zaslonki), a vseeno bi lahko naredili kaj manjšega. Tako mimogrede, to ni le Fujifilmov problem, Sony je v to zanko vstopil še pred njim.

Kakorkoli, fotoaparat je zelo spodobno narejen, objektivi so odlični, da o kvaliteti posnetkov niti ne govorim, a zame, amaterskega fotografa, presega vse, kar potrebujem. Z veseljem ga privoščim nekomu, ki si ga želi oziroma zna izkoristiti njegove potenciale. In še o sporočilu. Ker se primerjave z modelom X-Pro1 ponujajo kar na dlani, je sporočilo jasno: Znamo narediti velik fotoaparat, 35-mm format nas (ob uspešnih predstavnikih v segmentu APS-C) ne zanima in nameravamo še dolgo ostati tu. Naj se slednje uresniči, ker začetne investicije uporabnikov v nepreizkušen sistem vseeno niso zanemarljive.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja