Ford Tourneo Courier: Ta avto je bil ves čas prepričan, da voziva utrujena

Fordov mali osebni »dostavnik« naj bi bil nekakšna zamenjava za Fiesto in še kakšen drug model, ki jih je evropska veja ameriške korporacije morda preveč lahkomiselno in prehitro poslala v pokoj. S prostorom in tudi ceno lahko prepriča, toda med ovinki navdušujoče vozilo, kakršnih smo navajeni z emblemom modrega ovala na nosu, to pač ni. Prav tako sem prepričan, da oblika nekaterim prejšnjim lastnikom različnih Fordov ne bo po godu.

S samim Courierjem ni nič dosti narobe, razen določenih varčevalnih ukrepov, ki jih bom izpostavil v nadaljevanju testa, in seveda tega, da ne bo nagovoril vsakogar, ki je prej pogledoval ali celo vozil Fiesto, B-Maxa, Ecosporta, morda Focusa ali C-Maxa. Ne razumem pa v uvodu omenjene politike podjetja, ki ukinja uveljavljene in večinoma dobro prodajane modele enega za drugim, ne da bi imelo pripravljene ustrezne, privlačne, z dobro vrednostjo za ceno podkrepljene naslednike. Potem pa še spreminja električno naravnanost – cilj prodajne palete brez modelov z motorji na notranje zgorevanje naj bi zamaknili z l. 2030 proti sredini prihodnjega  desetletja –, še preden je sploh resno začelo ponujati tovrstne modele. Na vrat na nos uvesti iz dostavnika v osebno vozilo spreobrnjeni model ne more biti strategija, to je kvečjemu gašenje požara z gasilnim aparatom.

Toda pustimo strateške poteze (ali njihovo odsotnost) in se posvetimo izdelku. Gre za sicer dokaj simpatično vozilo, ki pa bi ga zlahka okarakterizirali za »gajbo«, kajti že spredaj je precej napihnjen in le toliko zaobljen, da ne izpade popolnoma »škatlast,« medtem ko ga zadaj niti niso poskušali zakamuflirati v kaj drugega, kot to, kar v resnici je. Tudi znotraj predal nad glavama voznika in sovoznika izdaja, iz katere »branže« ta avto prihaja, in skupaj z zelo visoko postavljenim vzvratnim ogledalom – dokaj visok sem, a mi pogledovanje dobesedno proti stropu vseeno ni najbolj prijetno – že takoj razkriva, da je to tudi ekstremno visoko vozilo. Kar se kasneje izkaže tudi pri porabi, saj aerodinamika pač ni močna stran tega modela. Seveda pa je prostornost, kar je tudi glavni namen. Nad to se res ne morem pritoževati, glede na to, da je zunanje dolžine le malo več kot denimo pri Pumi, s katero si delo zasnovo podvozja, ali na ravni SUV-jev nižjega razreda, kot sta Peugeot 2008 in Škoda Kamiq. Prtljažnik sicer ni dolg, je pa dokaj visok in ga nanese več kot 500 l. V kabini je prav tako dokaj razkošno, po centimetrih, vendar se pozna, da je to vendarle kompakten avto. Tourneo Connect (saj veste, »preoblečeni« Volkswagen Caddy) je vendarle konkretno daljši.

Nobenega dvoma ni, da so Courierja naredili z mislijo na čim boljšo ceno in dejansko so ga vsi, ko sem jim povedal, da testni primerek stane 26 tisočakov, hvalili kot primerek z dobro vrednostjo za denar. Kar do neke mere tudi je, vendar so prav tako več kot opazni kompromisi, ki so pripeljali do te cene. Za koga bodo sprejemljivi, a ne za vse. Slednji sicer lahko posežejo po še nekoliko boljše opremljeni različici, vendar tudi ta ne nudi vsega, kar bi mogoče pričakovali, nekatere lastnosti pa že v osnovi predstavljajo kompromis in so take neodvisno od nivoja opreme in dodatkov. Med njimi so armaturna plošča, osrednja konzola in preostala ureditev notranjosti, ki je na pogled sicer lična, vendar pretežno izdelana iz trde, poceni plastike. Taktika v slogu znamke Dacia, ki se tamkaj sicer dobro obnese, zato je morda ni napačno posvojiti, če gre za poskus z nižjo ceno, potem ko je Ford v minulih letih vse bolj lezel proti prestižnemu razredu, vsaj cenovno, delno pa tudi s samimi izdelki (morda se spomnite nivoja opreme Vignale). Poleg tega nekatere možnosti preprosto manjkajo, npr. LED žarometi (na voljo so zgolj dnevne luči LED, pa še te kot doplačilo) ali prostoročno odklepanje.

Za pogon skrbi zdaj že zimzeleni litrski prisilno polnjeni trivaljnik s 125 KM, saj ga srečujemo že ducat let. V nekaterih primerih mu dodajajo pomoč t. i. blagega hibrida, ki nekoliko zakrije odsotnost turbine v nižjih vrtljajih (»turbo luknjo«) in zniža porabo za kakšen dl na sto km, vendar ne v tem. Tu gre za popolnoma običajno kombinacijo motorja in ročnega šeststopenjskega menjalnika. Prvi je sicer energičen in solidno zmogljiv, vendar občasno zahteva prestavljanje navzdol, saj mu nekoliko zmanjka zagona, čez delovanje drugega nimam pripomb, razen te, da bi veliko raje imel samodejnega in se mi tistih 1.600 evrov zdi dobra naložba.  Courier res ni avto, pri katerem bi se mi zdelo vredno telovaditi z desno roko in levo nogo, je avto za doseganje namena, ne za uživanje v ovinkih. Omenjeni motor ima zelo visok razpon porabe. Vozil sem ga že s šestimi litri na 100 km, pa tudi z devetimi. Tokrat se je poraba ustalila malo nad sedmimi litri na 100 km. Podvozju se sicer pozna poreklo, kajti kljub višini so avto dobro drži, nagibanja ni veliko in celo kakšen nasmešek lahko pričara občasno. Tudi čez grbine in luknje gre dokaj lepo, a se nekoliko pozna krajša dolžina med kolesi.  

Vozniška pomoč v osnovni in tudi opremi Titanium (ta pri Fordu že dolgo ni več višje postavljena) ni posebej radodarna. V bistvu ne ponuja dosti več od tistega, kar po evropskih predpisih mora biti vgrajeno (samodejno zaviranje v sili, prepoznavanje prometnih znakov, piskanje ob prekoračitvi omejitev), konkretno sta tu klasični tempomat in ohranjanje vozila na voznem pasu. Oboje deluje pričakovano dobro, opozarjanje na »prehitro« vožnjo pa je nadležno, vendar za izklop zahteva pet ali kar devet pritiskov na zaslon, odvisno od tega, ali voznik uporablja Fordov infozabavni vmesnik ali Android Auto.  

Med vozniškimi pomočniki je pri Courierju tudi najmanj eden, ki bi ga lahko dal v navednice. Opozarjanje na utrujenost voznika ne vem, na osnovi česa deluje, vendar prepogosto nekaj najde. Marjan je bil na daljši poti, ko je najprej dobil oranžno in potem rdeče opozorilo povsem znerviran, pretežno upravičeno, saj res ni bilo kakšnega razloga za tak napis na zaslonu. Kasneje sem jih redno dobival tudi sam, kar mi je še dodatno potrdilo, da ta »sistem« nima zveze z ničemer v realnosti.

Ena od atraktivnih, izstopajočih lastnosti Courierja, temu so, kot rečeno, pritrjevali tudi mnogi, ki so si ga ogledali med našim testiranjem, je njegova cena. Vsekakor za tako izvedbo, kakršno smo vozili, ki velja približno 26 tisoč evrov (brez morebitnih popustov). Za današnje razmere se to zagotovo sliši ugodno za družinsko uporabno vozilo. Vem, da me boste mnogi obtožili nečimrnosti, a če bi že kupoval ta model, bi mu vseeno dodal še samodejni menjalnik in nekaj opreme. Doplačilo za prvega znaša 1.650 evrov in tega zneska je zagotovo vredno. Vsekakor bi si v navezi s tem želel še prilagodljivega regulatorja hitrosti, ki pa je na voljo zgolj v paketu za 1.300 evrov, ki med drugim vsebuje tudi navigacijo. Ne rečem, slednja tudi lahko pride prav, toda uporabljati je mogoče sistema Android Auto ali Carplay. Žal ni vključenega še prostoročnega odklepanja, z njim bi paket imel večjo vrednost, to funkcionalnost pa sem vsekakor pogrešal, kajti vedno sem nekaj imel v rokah, in je bilo nadležno iskati še ključe v žepu. Za večje udobje zagotovo poskrbi tudi »zimski« paket (460 evrov) z ogrevanjem sedežev, volana in vetrobranskega stekla ter samozatemnitvenim vzvratnim ogledalom (tudi ena od obveznih zadev, ki jih žal nekateri proizvajalci še naprej tlačijo v višje nivoje opreme ali, kot tule, v določene pakete). Dnevne luči LED bi prav tako imel, pravzaprav bi rad vse v tej tehnologiji, vendar so žarometi žal v vsakem primeru halogenski, ki jih bo neizbežno treba skozi življenjsko dobo avtomobila nekajkrat zamenjati. Resnično sem upal, da je to že šlo v zgodovino. Courier torej ima nekaj več lukenj v opremi, kot bi si želel, nekatere je mogoče odpraviti z nakupom dražje izvedbe, druge ostajajo v vsakem primeru.

Cenik

HVALIMO:

• Veliko prostora v kompaktnih merah (razen v višino)
• Fordov litrski trivaljnik ostaja eden boljših motorjev svoje vrste
• Čvrsto, a ne pretrdo podvozje
• Dokaj razumna cena

GRAJAMO:

• Določenih elementov opreme sploh ni v ponudbi
• Preveč trde in poceni plastike
• Zamudno izklapljanje piskanja za prekoračitev hitrosti
• Nerazumljivo delovanje opozarjanja na utrujenost voznika