Ford Puma: Še vedno zanimiva, toda finese manjkajo

Fordov po novem najmanjši avto v ponudbi je v prodaji že kar dolgo in bo zagotovo še nekaj let, saj se še ne govori o nasledniku, poleg tega so Pumo ravnokar osvežili in še napovedali električno izvedbo, ki prihaja pomladi prihodnje leto. Pa je, obkroženo s hudo konkurenco, to še vedno vozilo vredno razmisleka?

Vsekakor Puma izstopa. Že z obliko in njenimi posameznimi elementi, še posebej izbuljenimi (lahko bi rekel žabjimi) lučmi oz. očmi, kot tudi s proporci in umestitvijo znotraj razreda. Ni to pravi SUV, je namreč nižja in bližje kombilimuzinam, a vseeno višja od teh, pa tudi zares družinska ni, kajti v njej se udobno peljeta dva spredaj, tisti zadaj pa ne dosti bolj razkošno kot nedolgo nazaj v Fiesti. Prtljažnik je sicer s tisto dodatno luknjo pod osnovnim nivojem kar velik, a spet ne toliko, da bi lahko požrl vse, kar bi štiričlanska družina vzela na morje, kaj šele na smučanje. Nekako najbližji konkurent se zdi Oplova Mokka, ki je morda še za odtenek bolj avto za pare oz. kvečjemu za vsakodnevno prevažanje družine, brez obsežne prtljage.

Ena vrlin Pume naj bi bila dinamična narava, kajti za razliko od bolj oglatih in višjih tekmecev menda nudi več užitkov skozi ovinke. Do neke mere to drži, vendar reli specialke v tej, izhodiščni različici ne boste dobili. Saj gre v redu, niti sprednji niti zadnji konec dolgo ne sili iz ovinka, vseeno pa sem pogrešal nekaj več povezanosti z avtomobilom, občutek je bil nekoliko medel. Kdor hoče občasno, ko nima otrok v avtu, po kakšni zaviti cesti malo »pritisniti« in pri tem užiti nekaj veselja ob avtu, ki se dobro drži in krmili neposredno in čvrsto, bo to dobil. Za konstantne in resne užitke pa bi morali preizkušati najmanj izvedbo ST-Line (če že ne ST) z močnejšim motorjem.

Dotično Pumo je znova poganjal Fordov (pri)znani, v nekaterih koncih interneta tudi nepriljubljeni litrski prisilno polnjeni trivaljnik, za katerega sem (tudi kot nekdanji lastnik avtomobila z njim) že mislil, da ga poznam v obisti, a me vedno znova kaj preseneti. Sam motor se sicer praviloma izkaže s svojo energičnostjo, četudi ni najbolj potenten, kajti res rad se zavrti in uboga ukaze, nobene lenobnosti ne izkazuje. Tudi moči in navora je navsezadnje dovolj, ko enkrat »prime« turbina. Vsaj za brezskrbno vsakodnevno vožnjo, za repliciranje gorsko hitrostnih dirk pa bi vseeno malo zmanjkalo. Močnejša izvedba s 155 KM bi za take ideje prišla prav, električna bo verjetno odlična. Kar me je tokrat zmotilo in je morda povezano z dodatkom blagega hibrida, je neprijetno rahlo bobnjenje in resonanca pod dva tisoč vrtljaji. Podobno opažam pri sicer štirivaljnem 1.5 TSI iz skupine Volkswagen in tudi pri tem prej, ko motor ni imel električne »pomoči,« takega pojava ni bilo. Tu sem skoraj moral ves čas voziti s prestavo nižje, kot bi želel (denimo v četrti namesto v peti, v tretji namesto v četrti in tako naprej), saj sem s tem prišel dovolj nad tisto mejo obratov, pri kateri je bil pogonski sklop lepo uglajen in miren. Pravzaprav še dobro, da je bil menjalnik ročni, kajti samodejni bi se zagotovo odločal »napačno.« Na porabo to držanje v višjih vrtljajih verjetno ni najbolje vplivalo, ampak s približno šestimi litri in pol na sto km ali malo manj nisem bil nezadovoljen. Vem pa, da sem nekoč s svojim, večjim avtom, brez blago hibridnega sklopa, dosegal tudi nižjo porabo.

Ford je opravil precej digitalizacije pri tej osvežitvi Pume, še posebej je to opazno pri obeh zaslonih, ki sta malodane gromozanska za to kabino, predvsem pa povsem pravokotna in niti najmanj s kakšnim slogom vkomponirana v oblikovalsko celoto. Tej nasploh nekaj manjka in tudi preveč neugledne plastike so znova namestili na nižje predele. Osrednji zaslon z novim infozabavnim sistemom Sync4 je sicer dober, pregleden in uporaben, tudi upravljanje klimatiziranja na spodnji pasici (ki je vedno vidna) ne moti kaj dosti, čeravno bi seveda raje fizične gumbe. Slednjih praktično ni, razen na volanu. Navigacije deluje dobro, sistem je odziven in na srečo je s tipko na volanu mogoče utišati opozarjanje na prekoračitve hitrosti (četudi za en sam km/h glede na merilnike!), tako da ni treba tega iskati v izbirnikih. Ti sicer niso v slovenščini in to je ena od lastnosti, ki jo Fordovemu sistemu še zamerim. Poleg nezanesljivega iskanja digitalnih radijskih postaj.

Pod zaslonom oz. »prečiščeno« armaturno ploščo je končno dovolj velik predal za odlaganje in tudi brezžično polnjenje telefona, zraven pa še priključka USB obeh vrst, kar je prav tako pohvalno, kajti vseh kablov še nimamo tipa C na obeh straneh. Voznikov zaslon je po novem enormen, kar prevelik za tisto, kar lahko prikazuje, saj bi to lahko enako dobro počel stari »potovalni računalnik« med analognimi merilniki. Izgled je bolj moderen, toda dodatne funkcionalnosti žal ni veliko. Navdušen nisem niti nad tem, da je ročica za brisalce zdaj na levi in da slednji nimajo samodejnega delovanja, tako da sem moral precej bolj razmišljati, kako jih vklapljati in izklapljati, še posebej med rosenjem, kot bi bilo potrebno. Tudi parkirne zavore na ročico sem se že malo odvadil, še posebej pa odsotnosti samodejnega držanja na klancu.

Taka, osnovna bencinska oz. blago hibridna Puma stane nekaj več kot 23 tisoč evrov, na kar dobite določene popuste, če se odločite za lizing (skozi odplačevanje slednjega jih seveda »vrnete« uvozniku). Toda precej verjetno boste doplačali še za vozniške sisteme, ti pri Fordu v zadnjem času nikoli ne razočarajo, še posebej »športno« naravnani aktivni regulator hitrosti, morda pa kar za vse tri pakete dodatne opreme. Zimski vsebuje ogrevane sedeže, volanski obroč in vetrobransko steklo (vse troje je pozimi neprecenljivo), paket Udobje pa med drugim motorizirano odpiranje prtljažnika, odklepanje, zaklepanje in zagon vozila s ključem v žepu in že omenjeni predal za brezžično polnjenje telefona. Po pravici povedano bi vse to imel oz. se mi nič ne zdi nepotrebno zapravljanje. Taka Puma po ceniku stane 26.480 evrov, pa niti matričnih žarometov še nismo dodali ali izbrali kakšne nadgradnje pri pogonu (močnejši motor, samodejni menjalnik). Bolj kot gremo proti koncu, bolj se zdi, da večja, uporabnejša in bistveno koherentneje sestavljena Kuga nudi veliko boljšo vrednost za denar.

HVALIMO:

• Še vedno ohranja šarm in zanimivost
• V notranjosti deluje bolj moderno
• Zanimivejša za vozit od večine tekmecev
• Razmeroma veliko prtljažnika, četudi v dveh nivojih
• Uporaben in odziven infozabavni sistem
• Cene paketov dodatne opreme so dokaj zmerne

GRAJAMO:

• Brezidejno oblikovanje notranjosti
• Malo prostora zadaj
• Čudna resonanca motorja v nižjih vrtljajih
• Infozabavni sistem je še vedno brez slovenščine
• Manj dinamičen karakter od pričakovanj
• Dokaj visoka cena glede na to, kar avto nudi, še posebej v primerjavi s Kugo