Ford Puma: Prepriča v vsem, razen v eni podrobnosti (#video)
Marjan Kodelja 20. novembra 2020 ob 06:03

Majhen športni križanec, ki z istoimenskim vozilom s preloma tisočletja nima nič skupnega, je primeren za mlade po letih ali srcu, ki znajo ceniti agresiven videz in dobre vozne lastnosti v kombinaciji s poskočnim litrskim 155 konjskim blago hibridnim agregatom. Razumljiveje. Čedno vozilce za romantične izlete v dvoje frajerskega videza.

Nedvomno oblika Pume izstopa, čeprav je dovolj samosvoja, da jo nima smisla primerjati s podobno namenskimi vozili na trgu. Obline so hkrati, če je to sploh mogoče, dovolj unikatne, da vozilu dajejo karakter, a spet ne tako zelo, da bi se enim silno dopadel, medtem ko ga drugi ne bi mogli gledati. Agresivna prednja maska spominja na široko razprt gobec mante pri obilnem hranjenju s planktonom, med opazovanjem ukrivljenega pokrova motorja in strešnega dela pa so se mi v glavi, ne vem čemu, prikazovali legendarni hrošči izpred petdeset in več let. Pravijo, da ima vsako vozilo oziroma vsaka oblika barve, ki ji najbolj pristajajo. Ko gre za pumo, mednje zagotovo sodi modra barva »osamljenega otoka«.

Sodobno oblikovana potniška kabina

Ker gre za avtomobil na osnovi fieste, ne moremo pričakovati obilja. Potniška kabina je solidno velika, da razen »košarkarjev« ostali povprečno visoki državljani ne boste imeli večjih težav. Morda malce na zadnji klopi, a kaj hočemo. Puma ni kuga, ki tozadevno nudi več. Podobno je v zadku. Prtljažni prostor ima sicer prostornino 468 litrov, vendar ko prvič odprete vrata, malone začudeno ostrmite. Kaj? Samo toliko? Prtljažni del je namreč deljiv in pod talno ploščo se skriva še »kletni« del. Tja lahko vržete umazane stvari. Ker je iz plastike, ga je preprosto umiti.

Ford Puma
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • INFOZABAVNA TEHNOLOGIJA
  • ASISTENČNI SISTEMI
  • VOZNE LASTNOST
  • UPORABNOST
4

Naj kupim?

Pravzaprav mi je puma v vseh lastnostih všeč, razen v eni. Ceni! Vem, da nihče danes ne prodaja vozil po priporočenih cenah s cenika, vendar je dobrih 32 tisočakov brez in 30 z manjšim popustom, kljub nesporni kakovosti in bogati opremi za moj okus vseeno malo preveč. Puma je žal predraga, da bi po njej lahko posegli vsi, ki se jim dopade.

Notranjost vozila je oblikovana po sodobnih smernicah, če so vam všeč ali ne. Olepšave pakete opreme ST-line X dodatno popestrijo sicer ravne linije in videzu notranjosti dodajo nekaj športnega pridiha. Še najbolj me je zmotil osamelec sredi armaturne plošče, velik zaslon infozabavnega sistema, saj mi je intimno bližnja integracija v isti ravnini z ostalimi površinami. Hkrati je zaradi tega bližje in tozadevno lažje dosegljiv za drsanje s prsti po njem. Niša s površino za brezžično polnjenje telefona je vsekakor dobrodošel dodatek, vendar nisem prepričan, da je mesto za ročico menjalnika, na najnižji točki, kjer se stikata sredinska konzola in armaturna plošča, najbolj primerno. Hkrati je telefon tam še v takem položaju, da pogled na zaslon ni najbolj priročen.

Sopotnici na desnem in zadnjem sedeži sta mi zatrdili, da so sedeži prijetni in vožnja udobna. Še posebej ju je prepričala panoramsko strešno steklo. Pričakovano glede na to, da ga v družinskem avtomobilu ni, novitete pa pritegnejo. A zna biti zanimivo v dvoje ustaviti se nekje na vzpetini daleč od svetlobe velikih mest in uživati v nočnem nebu! Sicer avto tudi vozniku nudi udobno »delovno« mesto z lahko dosegljivimi gumbi in ročicami, medtem ko mu samodejni sistemi poenostavijo vožnjo.

Poudarek na digitalnih merilnikih

Digitalizacija je oplazila puma, kar samo po sebi ni nujno dobro. Namesto običajnih merilnikov pred voznikom, ki ostajajo domena slabših paketov z opremo, je tam lahko zaslon z narisanimi, ki pa ne omogoča veliko prilagajanja. Na voljo je namreč natanko toliko različnih prikazov, kolikor je načinov vožnje. Normalnega, ekološkega, za spolzka vozišča, za »makadam« in na koncu še športni način. Razen v barvah prav veliko razlik med njimi ni, gre bolj za to, katere funkcije so privzeto vklopljene oziroma izklopljene in katere informacije prikazane, a večjega vpliva na vozne lastnosti in upravljanje vozila nimajo. Škoda, da ni več možnosti prilagajanja barv, kot položaj in vrsto prikazanih merilnikov, neodvisno od izbranega načina vožnje.

Infozabavni sistem je znan Fordov Sync 3 s podporo za CarPlay in Android Auto ter digitalnim sprejemnikom radijskih postaj. Večjih zamer nanj nimam, povezave s telefonom je hipna in razumevanje med telefonskim razgovorom prek njega brezhibno. Navigacijski del zagotavlja vozilu podatke o hitrostnih omejitvah, čeprav je opremljeno še s prednjo kamero. Žal zemljevidi niso najnovejši, tako da še vedno imajo vpisane omejitve na delih avtocestnega križa, kjer so nekoč stale cestninske postaje. V primeru, da imate prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti na inteligentnem načinu, ki samodejno upošteva hitrostne omejitve, zna biti to nadležno. Vendar manj kot razumevanje slovenščine sistema za prepoznavo govora. Ta, obvestila in menijska struktura namreč niso prevedeni, in »kol andreja« je čisto nekaj drugega kot »kol andždreja«, ki sproži tisto, kar sem v osnovi želel. Takisto ne razumem dolgega časa za zagon to je v dobi pametnih telefonov občutno predolgo. Drugače je Fordov infozabavni sistem dober s priročnim prikazom želenega in v tem paketu odličnim zvočnim sistemom, pod katerim je podpisano znano skandinavsko podjetje Bang & Olufsen (b&o play), ki z desetimi zvočniki zagotovi bogat in globok zvok brez popačenj. 

Uporabna pomoč med vožnjo in krizah

Drugi del digitalizacije vozila gre kajpada na račun sistemom pomoči med vožnjo. Kar imajo (skoraj vsi) vpliv na varnost v cestnem prometu, bi bil navdušen, ako bi bili del vstopnega paketa, a ker ni tako, se žal nekateri zanje ne odločajo. Prevlada namreč cena. Ali naslednje. »Ne maram sistema vzdrževanja voznega pasu, ker me med vožnjo moti.« Ali. »Raje imam preprosto ohranjevalnik hitrosti, ker prilagodljiv ni skladen z načinom, kako vozim«. Če drži ali ne, mogoče jih je izklopiti, a so tam, če jih vseeno potrebujete.

Puma je bila kljub ročnemu menjalniku opremljena z vsemi, ki jih Ford ta hip premore in jih nudi kupcem vozil v tem cenovnem razredu. Začnimo z najbolj osnovnim. Zadnjo kamero in »piskači« bližine. Saj ne, da ne bi delovalo. Ravno nasprotno. Delujejo celo preveč in nervozno opozarjajo z glasnim in nadležnim zvokom že, ko je ovira še varno daleč. Moja kuga je tozadevno prijaznejša in manj zoprna. A ko se navadiš, gre. Odlično deluje opozorilo o predmetu v mrtvem kotu na obeh vzvratnih ogledalih, medtem ko bo nežnejši spol verjetno z obema rokama pograbil pomočnika za parkiranje. Spet nekaj, kar ne škodi, čeprav razen za poskus drugače teh zadev ne uporabljam. Medtem ko izberem način parkiranja in je vozilo na optimalnem mestu, ga že ročno »stisnem« na vsako prosto parkirno mesto.

Kaj pa ostali? Priznati moram, da mi je bilo marsikaj všeč. Prilagodljivi (radarski) ohranjevalnik hitrosti je silno uporaben ne samo na daljši avtocestni poti, ki jo sili razmer nisem mogel izvesti, temveč še bolj na dolgi ravni cesti z omejitvijo 50 km/h. Kot je ona skozi neskončno Črno vas. Saj ne, da običajni ne bi deloval, vendar ga je treba ročno prilagajati, ko se približaš in pogosto se, kakšen kilometer ali dva na uro počasnejšemu vozilu. Sicer deluje bolj ko ne odlično v vseh načinih delovanja, tudi inteligentnem, ko hitrost prilagaja omejitvam pridobljenih s kamero ali navigacijsko napravo. Razen, če so podatki na zemljevidih starejšega datuma. Prilagodiš varnostno razdaljo na raven, ki ti še dopušča zaupanje v tehniko in se prepustiš. Prilagajanje hitrosti ni preveč sunkovito, razen v primeru izsiljevanja prednosti. Vendar takrat to nikogar ne bo motilo, ker je alternativa veliko slabša.

Na voljo je sistem za ohranjanje vozila na voznem pasu, s katerim se takoj vendarle nisva spoprijateljila. Najprej se mi je zazdelo, da je odboj prepozen in preveč izrazit, ter da se bom počutil kot pingpong žogica, ki skače sem ter tja, vendar je bilo tako, ker sem v silni želji dojeti delovanje, preveč obrnil volan proti črti. Na kraju sem nekako ugotovil, da deluje pri pričakovanjih. Celo več. Občasno se mi je celo zazdelo, da bi lahko agresivneje prevzel volan in obdržal vozilo v voznem pasu, vendar se je raje uklonil moji volji.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Poskočno vozilce povprečne porabe

Najprej se bo treba navaditi na specifičen hrup blago hibridnega agregata s tisoč »kubiki« in 114 kW, ki še najbolj spominja na zamolklo brundanje medveda med zimskim spanjem. Res je nekaj posebnega. Ko se ga navadiš, te blagodejno boža po ušesnih kanalih. Agregat ima več kot dovolj moči, da je ne preveč težko vozilce poskočno, medtem ko športno podvozje paketa ST-Line X zagotavlja dobre vozne lastnosti. Je trše, vendar se vozilo ceste drži, kot bi bilo na tračnicah. Ampak roko na srce. Manj si od vozila tega ravno skoraj težko predstavljam in nisem ravno prepričan, da je enako poskočen in se ceste enako dobro drži vstopni model s ceno nekaj prek 20 tisočakov.

Manj navdušen sem nad zasnovo blagega hibrida. Menda naj bi kmalu elektromotor na agregatu in manjšo baterijo imela vsa nova vozila, saj bodo izdelovalci le na ta način dosegli zahteve glede izpustov. Imel naj bi vpliv na manjšo porabo, energija zaviranja ne gre v zrak, temveč se uporabi med pospeševanjem, vendar me glede tega ni ravno prepričal. Poraba okoli 6 litrov na sto kilometrov med izrazito nežno, ampak res nežno vožnjo, saj me je večino časa ostro oko nadzirala boljša polovica, namreč ni pretresljivo nizka. In še naraste pod težko nogo in vožnjo nad zakonsko dovoljenimi hitrostmi.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja