Ford Kuga 1.5 Ecoboost 137 kW: Ena najbolj poštenih ponudb  

Z novo Kugo sem se prevažal v skoraj istem obdobju kot Marjan s karavanskim Golfom in oba so naju prevevali zelo podobni občutki. Avto me ni zelo pritegnil, vizualno ali kako drugače, vendar mu tudi nisem praktično ničesar zameril (z izjemo neprestanega opozarjanja s piskanjem). Je točno tak, kot mora biti zanesljiv in prijazen vsakodnevni prevoz.

Za Ford je Kuga, dokler se morda ne »primejo« električni modeli, za kar še ni nobenega zagotovila, postala najpomembnejši model. Zdaj je nekoliko prenovljena, kar se zunaj pozna predvsem na obliki sprednjega dela vozila, znotraj pa v večjem zaslonu z novo generacijo infozabavnega sistema, kar pa v presenetljivo veliki meri modernizira tudi izgled interierja. Ostalega niso dosti spreminjali in tudi ni velike potrebe, čeprav bi se na določenih mestih lahko odločili za malce bolj ugledno plastiko (denimo tam, kjer je tistih še nekaj preostalih gumbov, in na vratih) in naredili vse skupaj vsaj za odtenek bolj razgibano in atraktivno. Vemo pa, kako je s tem. »Dolgočasno« je pogosto najbolj univerzalno in, če je tudi kvalitetno, najprimernejša osnova za dobro prodajo.

Vozil sem izvedbo, ki bi jo tudi sam po ogledu cenika in po slišanem ter videnem na predstavitvi verjetno »skonfiguriral« v prav enaki kombinaciji motorizacije ter opreme in bi se mi (še pred testiranjem) zdela najbolj smiselna za večino kupcev. Vesel sem, da je test to nedvoumno potrdil. Od opreme nisem pogrešal ničesar in tudi pogonska izbira je več kot ustrezna. Nikakršnega hibrida si ne bi želel, dokaj zmogljiv bencinski motor brez nepotrebnih primesi je še vedno optimalen za tiste, ki ostajajo na tej strani energentskega spektra. Drugi pa bodo morali pogledati k Explorerju in Capriju. Podrobnejših izkušenj z njima še nimamo, na to bo treba še malo počakati.

Tokratni primerek ni imel najvišjega nivoja opreme, temveč osnovnega Titanium z dvema dodatnima paketoma, od katerih Paket za pomoč vozniku prinaša lep nabor asistenčnih sistemov, vključno z (zame) obveznim prilagodljivim regulatorjem hitrosti. Ta tudi deluje zelo dobro, saj upošteva tok prometa (na avtocesti), vozi dovolj blizu in tudi reagira ustrezno hitro. Ena boljših tovrstnih izkušenj sploh. Zimski paket doda ogrevanje sedežev, volana in sprednjega stekla. To je tudi vsa oprema, poleg vsega v izhodiščnem nivoju, kar jo ta (in nasploh kateri koli) avto potrebuje. Ničesar nisem pogrešal v tisoč km, ki sem jih naredil. Denimo steklene strehe ali česa podobnega ne zelo uporabnega. Tudi ne lepotnega okrasja nivoja ST-Line. Od infozabave in vozniških pomočnikov je bilo na voljo še kaj preveč, »centriranje« na avtocesti sem izklopil po hitrem postopku. Morda se bo kdo obregnil ob to, da so žarometi zgolj običajni LED in ne matrični, laserski in nasploh napredni. Vendar se tudi s temi vidi odlično in celo preklapljanje med zasenčenimi in »dolgimi« deluje presenetljivo dobro, kajti drugod pogosto pozablja na to, da vozim po naselju.

Novi infozabavni sistem Sync 4 je po uporabniškem vmesniku podoben prejšnjim, vendar polepšan, prečiščen, bolj odziven in predvsem nudi dobro razporeditev »kartic« na domačem zaslonu, čeprav bi lahko sploh glasbena prikazovala nekaj več podatkov. Uporaba je enostavna, z izjemo prebijanja do seznama radijskih postaj pri sprejemniku DAB. Spodnja pasica je ves čas namenjena nastavljanju temperaturnih zadev, ki, mimogrede, delujejo nekoliko samosvoje. Avto nekaj časa hladi ali ogreva premalo, nato preveč in čez čas znova premalo, le redko pa ravno prav. Pri infozabavi sem sicer večino časa uporabljal, brez kabla, kar je delovalo brezhibno, razen enkrat, ko se nekaj časa kar ni hotel več povezati, nato pa se iznenada znova je. Zanimivo je to, da je tudi med uporabo te platforme (in enako velja za Carplay) ob strani še vedno ostane predel za prikaz iz Synca, uporabnik pa lahko s potegom prsta izbira med različnimi »karticami,« denimo večpredstavnostnim predvajalnikom (tudi če se vsebina predvaja čez Android Auto), navigacijo in drugimi. Malce podvajanja, toda zaslon je toliko velik oz. širok, da na njem »ostaja« prostora. Vgrajena navigacija prav tako ni napačna, vendar Googlova pozna več točk. Za spreminjanje glasnosti je poleg tipk na volanu na srečo ostal tudi gumb na sredini.

Fordi slovijo po dodelanem, športnem podvozju in za Kugo bi rekel, da prvo nedvomno drži, saj nudi res fino kombinacijo ravno še dovolj udobja, preden vse skupaj postane »trdo,« in zanesljivega držanja skozi ovinke ter vztrajanja karoserije pri pokončni drži. Toda za športno je ne bi označil. Ko voznik poskuša početi kaj več, začne siliti iz smeri in čeravno nisem dobil občutka, da bi se lahko moje vztrajanje končalo s čim nepredvidenim, tudi ni bilo dovolj spodbude in povratnega odziva, da bi kaj posebnega velikokrat poskušal. Rekel bi, da se pelje zanesljivo in bolj zanimivo, kot bi avtu prisodil na pogled, vendar ne toliko, kot mu nekateri pripisujejo.

Bencinski 1,5-litrski motor nazivno zmore precej, toda že podatek o zgolj 9,9 s pospeševanja do 100 km/h razkriva, da ni kakšen hrt, temveč bolj močan vlečni konj. Pospeški so sicer solidni, toda v običajnem voznem načinu, ki ga bo verjetno velika večina voznikov imela izbranega večino časa, je treba počakati približno sekundo, da se osemstopenjski samodejni menjalnik zbudi in opravi svoje, ko želimo denimo pred bližajočo se kačo skočiti z voznega na prehitevalni pas avtoceste. Da se, toda malo hitrejša odzivnost (priznam, razvajen sem iz električnega sveta), ki je na voljo v športnem načinu, bi bila dobrodošla tudi v običajnem. Vendarle veliko prednosti v izbiri športnega ni, v tem menjalnik tudi nekoliko dlje vztraja pri nižji prestavi in s tem zvišuje porabo, poleg tega avto ob zagonu da zelo kratko časovno »okno,« znotraj katerega je mogoče klikniti za nadaljevanje vožnje z športnem (ali katerem od drugih načinov), nakar samodejno preklopi nazaj na običajnega. Na gumbu »menjalnika« ali drugače povedano, izbirnika smeri vožnje, je tudi tipka L, ki pri hibridih poveča rekuperacijo, tu pa predvsem tuljenje motorja. Vsakič sem jo po minuti ali dveh izključil in po nekaj poskusih je nisem več vklapljal. Ni na voljo ročnega prestavljanja, ki bi kdaj v kakšnem klancu prišlo prav, a večino časa nisem čutil potrebe po njem. Pri porabi lahko računate na približno sedem litrov na sto km.

Prostora se mi glede na velikost vozila v Kugi zdi ustrezno veliko. Tudi na zadnji klopi, kjer pa se ga da nekoliko zmanjšati na račun prtljažnika, saj je klop pomična. Škoda da prtljažnik nima še uporabnega dvojnega dna (spodaj je rezervno kolo) in da se srednji del naslona ne podira posebej. Potem bi avto ponujal skoraj vse. Če odmislim voznikovo sedenje, ki je zame malo preveč vodoravno, kar me spominja na kombi. Rad imam, če je sedalni del nagnjen nekoliko navzdol. In nervira me neprestano piskanje ob zagonu in parkiranju vozila. Ding- ding-ding-ding! Lahko prileti tudi šest opozoril eno za drugim, ki jih nato voznik besno »čisti« s pritiskanjem tipke OK. Vsekakor je treba permanentno izključiti opozarjanje na »otroka v otroškem sedežu,« to opozarjanje na zaslonu je še posebej nadležno. Za vsakokratni izklop opozoril ob prekoračitvi omejitev (saj veste, zaradi pravil Evropske unije se morajo vklopiti nazaj ob vsakem vnovičnem zagonu avtomobila) pa na srečo obstaja rešitev. Držanje tipke LIM (običajen pritisk nanjo vklopi omejevalnik hitrosti, za katerega ob aktivnem regulatorju ne vem, če ga sploh še kdo uporablja).

V kolikor bi kupoval Kugo, bi izbral točno tako. Preskočil bi nivo ST-Line, ki prinaša zgolj (zame) nepomembno lišpanje zunanjosti in notranjosti ter ne nudi opcije za dokup asistenčnega paketa. ST-Line X, ki ima slednjega že vključenega, medtem ceno dvigne še za približno tri tisočake, od smiselnih dodatkov pa vsebuje zgolj izboljšano ozvočenje in ergonomska sprednja sedeža. Nikakor se mi ne kolca po kakšnih steklenih strehah in podobnih nepotrebnih »izboljšavah.« Všeč mi je, da še obstajajo razumno opremljeni avtomobili s točno tistim, kar kupec želi in pričakuje (četudi mora za to pokljukati dva paketa oz. upati, da je to storil že uvoznik). Takih ponudb na trgu ta čas ni veliko in tudi za Ford ob početju korporacije v zadnjem času ni nujno, da jo bo še dolgo obdržal. Zato se morda splača pohiteti.

HVALIMO:

• Nepretenciozen, vendar lepo zaokrožen paket
• Suverene vozne lastnosti
• Nekateri proizvajalci še ohranjajo spodobno zmogljive bencinske motorje
• Odličen aktivni regulator hitrosti
• Lepo prenovljen infozabavni sistem
• Pomična zadnja klop

GRAJAMO:

• Stalna, skrajno nadležna obvestila na voznikovem in tudi osrednjem zaslonu
• Nepredvidljivo delovanje samodejne klimatske naprave
• Preveč raven sedalni del sprednjih sedežev
• Neprilagodljiv prtljažnik