Ford Ecosport: Popravki v čakanju novega
Matjaž Ropret 9. januarja 2019 ob 06:54

Amerika je bila že pred Evropo polna cestnih terencev, toda tam avto z dožino pod štirimi metri in pol (ali celo petimi metri) skoraj nikogar ne zanima, zato je Ford mali SUV v naše kraje uvozil iz avtomobilsko manj razkošne Amerike – Južne. Rezultati milo rečeno niso bili dobri. Seveda bi lahko razpravljali o tem, da bi bilo daleč najbolje zasnovati popolnoma nov model na tej celini, ampak tokrat ne bom iskal razlogov, zakaj tega niso storili. So pa lani še drugič prenovili Ecosporta z neevropskim poreklom in ga vendarle uspeli preleviti v nekaj vsaj približno spodobnega.

V Sloveniji so, če se ne motim, prodajali samo izvirnik, prvi facelift je naš trg obšel. Kar je bila verjetno pametna odločitev. Zdaj pa Ford preprosto mora imeti nekaj v tem razredu, četudi ga vsaj delno poskuša zapolniti tudi s povišano Fiesto Active, in prenovljeni Ecosport je zdaj avto, ki lahko nagovori določene tipe  kupcev.

Za razliko od prej je vožnja precej bolj fordovska. Evropsko fordovska. Torej je občutek vsaj malo dinamičen in čeravno se pozna, da je avto dokaj ozek in težišče visoko, se da z njim tudi uživati, ne samo prevažati. Kar za marsikaterega od konkurentov ne morem ravno trditi. Daleč od tega, da bi bila to moja prva izbira (če aludiram na »smučarske« oglase), ako bi iskal terenca za malo bolj športno vožnjo, toda Ecosport zna kar nekako zlesti pod kožo. Končno ima vsaj delček tistega Fiestinega šarma in vozniku daje za odtenek več zadovoljstva od povprečja. Zelo suveren je tudi čez luknje, grbine in na nezahtevnem terenu. Litrski trivaljnik malo bolj pride do izraza in ne pije devetih temveč (dobrih) sedem litrov na sto km. V Focusu je še vedno bolj energičen in hkrati varčen. Tu ne bi nikoli uganil, da ima 140 »konjev«, pa vseeno je napredek glede na izvirno inkarnacijo enormen. Prav tako v zvočni zatesnitvi.

Enako velja za notranjost in tehnološko opremo. Na zunaj je sicer Ecosport še vedno pretežno enak in ohranja zoprno odpiranje prtljažnih vrat navzven namesto navzgor. Tudi malce preveč »škatlast« je zadaj za moj okus, kar poskušajo odpraviti z velikim spojlerjem (pri opremi ST-Line) in potegnjenimi lučmi. Mu pa to vsaj daje uporabno obliko prtljažnika, če ta že ni posebej velik. Družinsko vozilo to ni, za dva pa utegne zadoščati. Kakšnih silnih prilagodljivostnih trikov razen spreminjanja višine dna prtljažnika vseeno ne pričakujte. Znotraj pa je zdaj občutek res soliden. Okolje je moderno, sprednja sedeža odlična. Udobna, dovolj široka, pa vseeno ravno prav čvrsta. Redko se najde taka kombinacija.

Tehnologija. Na sredini armature kraljuje zaslon s sistemom Sync 3, ki ga Ford zdaj vgrajuje v bolj ali manj vse svoje modele. Kot sem že kdaj omenil, je zadeva pregledna in enostavna. Omogoča vse tisto glavno, kar tak sistem mora – od radia do večpredstavnosti in telefoniranja (tudi prikazovanja sporočil) – ter navsezadnje dovoljuje, da zaslon prevzame ali Applov Carplay ali Googlov Android Auto. Všeč mi je, da pri Fordovem vmesniku obstaja »domači« zaslon, kjer so zbrane vse glavne zadeve. Pred voznikom še ni kakšnega velikega zaslona, med merilniki je potovalni računalnik, ki pa je barven in kar lep ter predvsem informativen in prilagodljiv.

Malo moti odsotnost asistenčnih sistemov. Tu se očitno še najbolj kaže zasnova tega terenca. Če bi ga denimo razvili iz nove Fieste, bi bilo na voljo marsikaj, od samodejnega ustavljanja do raznih opozoril in parkirnega pomočnika, tukaj pa razen klasičnega tempomata in utripanja za vozila v mrtvem kotu ne dobimo kakšne aktivne pomoči. Prenova vseeno ni bila tako temeljita, kot bi si želeli, če Ford že vztraja pri tem modelu. No, menda naslednje leto vendarle prihaja mali SUV na osnovi Fieste.

Oprema ST-Line, kot jo je imel testni Ecosport, resda prinaša »športno podvozje«, drugače pa nič dosti drugega kot nekaj lišpanja, kot so črna ogledala in streha, ki bi se mu sam z lahkoto odpovedal, in za tista slaba dva tisočaka, kolikor je ta oprema dražja od Titaniuma, raje dokupil ksenonske žaromete, navigacijo, vzvratno kamero in ogrevane sedeže ter volan. Mogoče bi bila vožnja malo manj dinamična, ampak tega ne morem potrditi, ker nimam primerjave, koliko je to podvozje res bolj športno. Mogoče pa je Titanium celo še bolj udoben, kar bo v bistvu marsikdo bolj cenil.

Ecosport je tako v tretji in hvalabogu zadnji izdaji te generacije postal suveren in dokaj moderen (če odmislimo asistenčne sisteme) mali SUV. Še vedno je treba računati s tem, da primerno motoriziran in opremljen stane najmanj dvajset tisočakov, lahko tudi kakšnega več, kar pa je nekako na ravni konkurence. Mogoče ta ponuja več prostora ali tehnologije, Fordov predstavnik tega razreda pa svojo nišo išče v vožnji, mogoče tudi pojavi.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja