Fiat 500e: Nostalgija s še dodatno naelektrenimi čustvi
Alan Orlič 20. decembra 2021 ob 11:26

Avtomobilska industrija se že dolgo časa trudi, da bi avtomobile kupovali najprej s čustvi in na ta račun pustili ne samo kakšen evro, temveč nekaj tisočakov več, kot bi sicer, če bi ravnali strogo razumsko.

Pravzaprav so danes že redki avtomobili, ki so namenjeni čisti funkcionalnosti, skoraj vsi trkajo na čustveno stran. Če bi med njimi izbrali enega, ki mu nekaj takega uspeva najdlje, in je zadevo prignal praktično do skrajnosti, je to Fiat 500. Zgodba, ki se je začela nekaj let pred drugo svetovno vojno, a se je ustavila zaradi takratne Abesinije (tako mimogrede, Italijani še vedno plačujejo davek pri bencinu zaradi te vojne), se je nadaljevala v 50-tih letih prejšnjega stoletja, ko je prvi Fiat 500 Italijo množično spravil na  štiri kolesa. V začetku 70-tih se je zgodba počasi zaključila, vmes preskočila vzhodne meje in se nadaljevala še lep čas v naši bivši državi (sicer s »kopijo« modela 600), zato niti malo ne čudi, da so se sredi predprejšnjega desetletja odločili za obuditev ikone. Mulci, ki so se nekoč drenjali na zadnjih sedežih, so vmes postali gospe in gospodje v letih. Ne ukvarjajo se več z osnovnim preživetjem in saj veste, spomini, čustva ter prodaja lahko steče.

Preden se resno lotimo novinca, o električni petstotici smo že pisali in jo pokazali v videu, sicer o tisti, ki so jo prodajali preko luže in je k nam prišla po ovinkih, ker evropske izvedbe uradno nikoli niso pripravili. Novi in stari model se na prvi pogled ne razlikujeta prav veliko, malo drugačne luči in zaključki linij, veliko finih dodelav, a še vedno je to mestni malček z enako silhueto in dolžino vsega 3,63 m. Temu primerno velik (oz. majhen) je tudi potniški prostor, ki ga še dodatno zmanjša dokaj velik pokrov motorja in položen zadnji del. Če imata voznik in sovoznik še dokaj dobro odmerjen prostor za sedenje, so zadnji sedeži bolj kot ne uporabni le za otroke, odrasla oseba normalne višine zna biti zadaj dokaj nezadovoljna s prostorom. Ker je sedenje precej visoko, avto pa bolj kot ne nizek, smo tudi na sprednjih sedežih skoraj čutili strop. Če ne bi bilo panoramske strehe, ki je prinesla nekaj prepotrebnih centimetrov, bi tudi tu spuščali sedež nižje, kot bi si želeli.

Pomanjkanje prostora se nadaljuje v prtljažniku, ki ga je skromnih 185 litrov. Za primerjavo, tri centimetre krajši e-Up! ga premore 250 l, kar je iskreno povedano, še vedno zelo malo, malenkost daljša Dacia Spring pa kar 300 l. Fiat 500e torej ni družinski avto, v katerega bi v prtljažnik vrgli voziček ali dva, na zadnje sedeže dali tri otroške sedeže, na streho štiri kolesa in se odpeljali na izlet v Portorož. Če ga vseeno želite imeti, ste vse to že prerasli in ga boste uporabljali za vožnjo v službo ali se prav tako odpeljali v Portorož na kavo in sprehod, da se malo  dopolni baterija. Tudi po avtocesti ne boste divjali, čeprav je gornja omejitev spodobnih 150 km/h, a pri tem poraba prav lepo naraste. Med preizkušanjem smo imeli povprečno porabo približno 18 kWh na 100 km, pri tem je potrebno upoštevati temperature okoli 5 stopinj nad ničlo in preverjanje, če na avtocesti res doseže obljubljeno končno hitrost. V bolj običajnih razmerah bi bila poraba nižja, kar pomeni v poletnih mesecih pri bateriji s kapaciteto 42 kWh kakšnih 250 dosega, v zimskih gre težko čez 200 km. Če se vam zdi malo, je to bruto kapaciteta, neto znaša dobrih 37 kWh. Na voljo je tudi manjša baterija z neto kapaciteto dobrih 21 kWh, a menimo, da jo bo večina preskočila, saj je primerna bolj kot ne za mestno vožnjo, z njo bi bil doseg med 100 in 150 km. Z izmeničnim tokom se avto polni trifazno z največjo močjo 11 kW, z enosmernim pa največ s 85 kW in četudi ne dosega ves čas take »hitrosti«, se zaradi majhne kapacitete baterije do 80 odstotkov da priti v pol ure.

Ko odmislimo vse omejitve glede velikosti, ki znajo biti včasih tudi prednost, postane Fiat 500e avto, ki nudi vse, kar imajo večji. Pregledna armaturna plošča, spodobno izveden sredinski del, malo morje gumbov na volanu in kar nekaj varnostnih pripomočkov dajejo občutek, da so pri Fiatu z vožnjo mislili resno. Prestavne ročice ni več, so le štirje gumbi za vožnjo naprej, nazaj, nevtralno ter parkiranje. Dodatno so tu še načini vožnje – normalni, eko, športni –, ima pa tudi možnost vožnje le s stopalko za moč, zavore praktično ne rabimo. Radarski tempomat, držanje med črtami ter zaviranje v sili še polepšajo celotno sliko. Osrednji zaslon je namenjen predvsem zabavnemu delu, pod njim je polička za telefon z brezžičnim polnjenjem. Seveda se najde nekaj vtičev USB, tudi za potnike na zadnjih sedežih. Motor premore 84 kW oziroma 118 konjskih moči ter 220 Nm navora, ki je seveda na voljo praktično takoj. Do 100 km/h pospeši v spodobnih 9 sekundah, a ga bencinske različice, predvsem tiste z napisom Abarth, pustijo v izpušnih plinih, saj so skoraj 2,5 sekunde hitrejše. Ker smo imeli avto na voljo le za kratek čas, da o deževnem in hladnem dnevu niti ne govorimo, smo lego na cesti preizkusili zelo nežno, brez pretiranega ovinkarjenja. Vseeno lahko rečemo, da je na račun nizkega težišča in lepo razporejene mase vožnja zelo nevtralna in kar malo spodbuja voznika, da ne vozi le počasi in ležerno. Bolj italijansko, malo nastopajoče, kot se od takega avta in njegovega lastnika pričakuje. Malo razočara obračalni krog, ki znaša 9,7 metra, a to je cena prednjega pogona.

Zdaj vemo o avtu praktično vse, razen cene. Za preizkusni model, ki ima obilico dodatne opreme ter panoramsko streho znaša 35 tisočakov, kar je že konkretno v razredu bistveno večjih in zmogljivejših vozil. Fiat 500e je avto, ki ga kupuješ z izklopljenimi možgani in velikim srcem oziroma ljubeznijo do nekdanjih časov, drugače težko opraviči svojo ceno. A kupci smo baje takšni, da racionalne odločitve hitro potisnemo na stran, ko nam kakšna malenkost iz podzavesti na plano porine spomine ali želje, za katere smo mislili, da že davno za nami. In da, Fiata 500e bi vsekakor imeli, čeprav bi se s Hondo e krepko udarila, kdo bo prvi.

Posodil: Avto Triglav

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO:
  • Vožnja
  • Izgled
  • Soliden doseg glede na kapaciteto baterije
  • Celovita in sodobna oprema
 GRAJAMO:
  • Cena
  • Prostorska omejenost
  • Kapaciteta baterije ne zadošča za daljše izlete po Sloveniji
Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja